Bhartrahari: Vairagja šatakam

KRITIKA JALOVIH ŽELJA

1. Vsa slava Šivi, luči znanja, ki, nastanjen v svetišču jogijevega srca, kakor vzhajajoče sonce prepodi brezkrajno noč nevednosti, ki zastrla je človeški um. Iz te Njegove budnosti izhaja vse napredno in ugodno. S sijajnostjo (tretjega očesa) igraje pritegne strast oz. Kupida, da kakor vešča mrtva obleži, medtem ko žarki luninega krajca kakor cvetni popki mehko božajo mu čelo.

2. Prepotoval sem številne daljne dežele. Na težko dostopnih in nevarnih mestih iskal sem dobrin bogastvo, kajpak zaman. Garal sem v službah, neprimernih glede na moje rojstvo, kasto, in s tem ogrozil lastno dostojanstvo, sebi ne v prid le bogatim. Od vrat do vrat sem se hranil kakor vrana brez sramu, bedno čakal na svoj dnevni zalogaj. O preklete želje, tako zelo ste me ponižale, pobudnice zlih dejanj, kakor da niste potešene dovolj, še bolj se razplamtevate.

3. Zemljo sem prekopal, vse za drage kamenje. Požgal gorske površine, da v skalovju našel bi plemenite kovine (kamen modrosti). Prečkal sem reke, oceane, se trudil zbrati kraljevo naklonjenost. Kjer mrtve sežigajo, so mi noči minevale v društvu manter in molitev. Vendar kljub priklicevanju duhov niti prebite pare mi niso namenili. Prenehaj zdaj, ti želja!

4. Služil sem bogatim, da bi kaj dobil od teh gospodarjev, prenašal njihove grobe besede. Zadrževal sem solze, ki srce jih je izlivalo, da na žalitve bednikov rajši postregel sem z narejenim nasmehom. Dosti preveč sem se priklanjal nesramno bogatim, tem nadutim tepcem. O želja, ki ne uslišiš koprnenja, v kakšnih norčijah naj zaplešem še?

5. Le česa se nismo lotili za pretok prane – ohranjevalke napoja življenja, vseeno nestanovitne kakor kapljice vode na lotosovem listu. Ali smo čisto ob pamet, da se pred temi napuha polnimi bogataši hvalimo in brez sramu naštevamo naše lastne zasluge?

6. Odpustili smo, ampak ne zaradi odpuščanja (zaradi naše nesposobnosti popraviti krivice); neprostovoljno odrekli smo se udobja življenja doma, ampak ne zaradi zadovoljstva po deležni potešitvi (zaradi izgnanstva od doma, iščoč bogastvo); čeprav smo trpeli zaradi vremenskih neprilik (nevšečnosti*) : viharjev ter težko vzdržne vročine in hladu, po sredi ni bila religiozna strogost oz. askeza, ampak naša revščina. Podrejajoči si vitalne energije smo neprestano, dan in noč, razmišljali o denarju, ne o stopalih gospoda Šambhuja, ki nas vedno želi blagosloviti. Počeli smo nekaj, kar počno tudi muniji (tihi modrijani oz. menihi), vendar nismo bili deležni podobnih koristi kakor oni.

7. Nismo uživali v posvetnih užitkih, saj so le-ti zaradi žgoče želje po njih požrli (použili) nas; nobenih religioznih strogosti oz. pokore (npr. post) nismo izvajali, ampak bili smo telesno izstradani. Čas ni minil, večen je, vendarle nas je povozil, ker ga nismo namenjali za dobra dejanja. Želje niso postale šibkejše, le mi smo postali senilni.

8. Gube so prekrile obraz, na glavi se sivijo lasje, udje pa so povsem oslabeli; samo želja je pomlajena.

9. Čeprav tovariši, ki  so nam tako zelo pri srcu kakor lastno življenje, so hitro odšli v nebesa. Želja po čutnem vdajanju je usahnila, kakor tudi spoštovanje, ki smo ga uživali pri ljudeh. Katarakt zdaj vid mi slepi, ko s palico komaj se gibljem. Kljub vsemu drhtim ob misli na smrt, četudi telo brez življenjske sile je praktično mrtvo.

10. Upanje je kakor tekoča reka, ki se napaja v vodovju neusahljivih želja, fantazij. Njeni deroči valovi so različna silna koprnenja; navezanosti na stvari so plen, ki ga lovi; pohlepne misli so pripadajoče rečne ptice; spotoma pa uničuje čvrsta drevesa potrpežljivosti in odločnosti; zaradi vrtincev neznanja ni prehodna; pregloboka je in njeni bregovi tuhtanja in skrbi so zares strmi. Edino mojstri joge, ki so čistega srca prišli preko tega večno divjega toka na nasprotni breg, so srečni.

KRITIKA ČUTNIH UŽITKOV

11. Ni videti, da so (religiozna) dejanja, ki jih vedno znova rojeni ponavljamo za dosego posvetnih uspehov, zares blagodejna. Če dobro pomislim, me tako zbrane zasluge (punja) navdajajo s strahom, kajti le-te so gojišče novih užitkov. S tem postajamo vezani na uživanje, torej še bolj nesrečni.

12. Čutni užitki, četudi so bili dolgo z nami, nas bodo zagotovo prej ali slej zapustili. Torej, ali je kaj drugače, če jih ljudje prostovoljno zavržejo? Kadar nas užitki zapustijo na lastno pest, se v duhu počutimo zelo prizadete. Toda, če se jim prostovoljno odpovemo, nam bo to samoobvladovanje prineslo neskončno blaženost notranjega miru.

13. Ah! Poznavanje Resničnosti - Brahmana oz. brahmavidja, ki nam jo nudi prečiščen razum, izpopolnjen v razločevanju, je težko dosegljiv podvig. Ob tem spoznanju ljudje, osvobojeni želja, docela zavržejo bogastvo, ki jim je dejansko prinašalo zadovoljstvo. Kar zadeva nas same, žal nismo sposobni odreči se užitkom, ki jih razen v obliki koprnenja nismo deležni, sedaj ne in ne prej, zelo negotovo pa tudi v prihodnje.

14. Blagoslovljeni so tisti, ki živijo v gorskih votlinah, zraven meditirajo na Najvišjo Luč, s pticami v naročju, ki srkajo njihove solze sreče. Gorje! Ko se predajamo fantazijam v vrtovih užitka, na jezerskih bregovih ali znotraj palač nam (vznemirljivo) življenje hitro zbledi.

15. Enkrat dnevno mi nasujejo porcijo neokusne hrane v mojo beraško skodelo. Mati zemlja, moja si postelja in telo moj edini služabnik. Oblačim se v stokrat prešite cape. Celo v tem bednem stanju, prejoj, me čutni predmeti ne pustijo pri miru.

16. Pesnikom sta dojki v prispodobi cvetoča balkona, čeprav sta le dve kepi mesa. Ženska usta, zbiralnik sline, primerjajo z luno. Njihova ledja, mokra od urina, pa njim se zdijo kakor slonje čelo. Ta zaničevanja vreden človeški lik pač radi kujejo v zvezde.

17. Šiva, ki si pol telesa deli s svojo ljubo soprogo, je med strastneži izjemen; hkrati tudi med brezstrastnimi nihče ga ne presega, ko gre za nenavezanost na ženske. Posvetni ljudje so namreč brez izjeme omamljenih od strupenih Kupidovih puščic, zaradi česar ne znajo niti uživati  v strastnih igricah kakor veliki (ljubimec) Šiva, niti se jim odpovedati kakor taisti Najvišji jogi.

18. Vešča se, denimo, ne zaveda nevarnosti ognja, po nesreči vanj zaide; podobno se riba docela nevede  ujame na trnek; vendar mi se čutnemu vdajanju ne odpovemo, kljub dobro znani nevarnosti. Ah, kako temeljito zmaguje ta omamna iluzija.

19. Kadar se grlo izsuši in močno nas žeja muči, zajamemo dobro hladno vodo, da sebe potešimo. Z lakoto trpinčeni posežemo po okusno začinjenem rižu. Ko telo in duha razvname ogenj strasti, človek pade v objem ženski. Kar zdi se kot zdravilo za te (mesene) bolezni, je zgolj navadna zmota, dokler si zadovoljno ujet v pasti kratkotrajnega užitka.

20. Obseden z visokimi graščinami, z uglednim sinom in nepopisnim bogastvom; pa z ljubljeno ženo, mlado in radodarno, misleč, da vse to bo trajalo, se ujame v začarani krog samsare. Kdor je navdan z duhovnim znanjem, spozna hipnost vsega in se temu rajši odpove.

KRITIKA ODVRATNOSTI BERAČENJA

21. Kateri moški s kančkom samospoštovanja bi zgolj za napolnitev svojega trebuha lahko pristopil k bogatašu, proseč : »Podari mi nekaj, gospod!« z bojaznijo zavrnitve, če ne bi nameraval ustreči svoji dobri ženi, ki jo tare huda revščina, pri čemer za ponošeno obleko spet in spet (n)jo cukajo sestradani otroci, v domu, kjer jim primanjkuje hrane?

22. Ta trebušna votlina, katero je težko napolniti, raztrga kakršne koli ostanke samospoštovanja. Naše zelo cenjene vrline zaradi nje zbledijo kakor vonj lotosa v soju mesečine. Je kakor mačeta, ki poseka sijajno razraščene ovijalke naše zmernosti.

23. Da zapolnil bi to požrešno luknjo, se pred smrtjo rešil, človek iz spoštovanja do sebe rajši tava od vrat do vrat, držeč z belim platnom obrobljeno beraško skodelo oz. beraški klobuk, daleč naokrog po gozdovih in svetih krajih, zakajenih od dima žrtvenih oltarjev, zgrajenih za namere mojstrov svečenikov, namesto da kakor berač bi živel med svojimi tovariši iz dneva v dan.

24. Ah! Čemu služi to sramotno beračenje? Ali naj se čudovito himalajsko pogorje, koder pršijo kapljice Gangesa in so skalni platoji poseljeni z nebeškimi vidjadharini, užaljeno pogrezne v zemljo?

25. Mar so poplave odnesle zelišča in korenine izpred gorskih votlin? Mar so srebrni potoki presahnili na strmih pobočjih? Ali so s sadjem obložene drevesne veje in darežljivo lubje povsem izginili z debel, da slabo vzgojeni lenuhi vihajo svoje obrvi, plešejo kakor ovijalke v vetru objestnosti zaradi priliva težko prislužene miloščine?

26. Zatorej sedaj zadovoljni sprejmimo sadje in zeli za posvečeno hrano, za najbolj radostni način preživljanja, skupaj s talnim ležiščem iz listja, pojdimo v gozd. Tamkaj namreč ne slišiš niti imena nesramno bogatih, vdiha povsem sprevrženih in njihove od blodenj bogastva pokvarjene govorice (in javkanja, kako jim je težko, čeprav so premožni).

27. Čeprav so sadeži z dreves zlahka dosegljivi v vsakem gozdu in čeprav na raznih mestih najdemo izvire sveže vode in mehko posteljo, stkano iz listja in ovijalk, kljub temu ubožci lakomno prenašajo bolečino pred vrati bogatih.

28. Ko ležim na kamnitem ležišču v gorski votlini, da predahnem med dvema ekstazama meditacije, se z nasmeškom spomnim na dni stiske teh, ki klečeplazijo pred bogataši in onih umazancev, hlepečih po čutnem vdajanju.

29. Veselost tistih, ki so zadovoljni, traja neprekinjeno, medtem ko hrepenenje tistih pohlepnih in zmedenih duš nikdar ne umre. S kakšnim namenom je Brahma potemtakem ustvaril goro Meru, polno zlata, ki je le njej sami v ponos? Prost sem skušnjave sijaja.

30. Veliki jogiji zelo cenijo priljubljeni življenjski slog gospoda Šive, katerega posnemajo popotni menihi oz. asketi, pri čemer si v vlogi berača hrano zagotovijo kot miloščino. Rečeno je, da tovrsten obrok ni ponižujoč, ampak posvečen in prečiščujoč, hkrati prinaša radost, ki ni odvisna od zadovoljevanja potreb drugih, in niti najmanjših skrbi (glede izdatkov, trgovin,itd.); tako pridobljena hrana prežene zločesti ponos, egoizem in neučakanost. S tem izkoreninja številna zla posvetnega obstoja. Na ta način je hrana vedno in povsod nenaporno dosegljiva.

KRITIKA KRATKOTRAJNE NARAVE ZADOVOLJSTVA IN UŽIVANJA

31. Čutno vdajanje spremlja strah pred boleznimi; družbeni položaj (rodovno poreklo) spremlja strah pred padcem (na lestvici vrednot); bogastvo oz. dobrine spremlja strah pred grabežljivimi kralji; spoštovanje pa strah pred ponižanjem; strah pred sovražnikom hromi moč; lepoto pa strah pred starostjo; učenost spremlja strah pred kontraverzno debato z drugimi učenjaki; vrline pa strah pred obrekljivimi jeziki; strah pred smrtjo hromi telo; torej strah ogroža vse avenije človekovega življenja. Neustrašnost leži edinole v odrekanju oz. vairagji od vsega čutnega uživanja.

32. Na rojstvo preži smrt, starost napada sijajno mladost; pohlep napada zadovoljstvo, radost nadzora nad sabo najedajo ženski čari; zavist drugih napada vrline; plenilci ogrožajo gozdno idilo; na kralja prežijo hudobni (svetovalci); slava je ogrožena z minljivostjo. Je sploh kaj na tem svetu, kar ni ogroženo z nečem drugim?

33. Človekovo zdravje je pod udarom stoterih bolezni telesa in duha; kamor koli Lakšmi (boginja blaginje in bogastva) vstopi, za njo planejo razne nevarnosti; rojenim bitjem se hitro pridruži smrt, ki jih znova in znova posrka vase. Mar nam stvarnik daje karkoli stabilnega?

34. Užitki so tako nestalni kakor visoki valovi; življenje lahko ugasne že ta trenutek; sladkost mladostne zaljubljenosti traja le nekaj dni. Zatorej bodi moder, človek, in spoznaj ničvrednost samsare, nakar si prizadevaj dajati dober zgled in napotke, ki so koristni za človeštvo.

35. Užitki utelešenih duš so bežni kakor strela, ki se zabava med temačnimi oblaki. Posnemajoč kapljico, ki v vetru zdrsne z lotosovega lista, tako kratkoživa je človeška doba obstanka. Poželenja mladih dni so nestanovitna. Modri to brž spoznajo, zavzeto posvetijo se jogi in, če so vztrajni, zlahka dosežejo mirnodušnost.

36. Kakor spremenljivi valovi izginja življenje; mladostna doba traja nekoliko dni. Nalik mislim je kratkoživo imetje, užitki, ki si sledijo, so kakor bliski jesenske nevihte. Kadar te ljubljeni objame okrog vratu, vedi, je le za trenutek. Zategadelj svoj um (objemi) poveži z Brahmanom, da premagaš strah pred prečkanjem oceana samsare.

37. Ležeč v maternici, obdan z nesnago (izločkov) in z zakrčenimi udi, se vsakdo počuti neprijetno, v puberteti občutek ločenosti od ljubljenega povzroča hudo bolečino; na stara leta boš deležen zaničljivega ženskega posmeha. Potemtakem reci, človek, ali obstaja kanček sreče na tem svetu?!

38. Starost kakor v daljavi tigrica je strašljiva; bolezni kakor sovražniki napadajo telo; življenje odteka kakor voda iz preluknjanega vedra. Prav presenetljivo, človek  kljub vsemu nadaljuje z neprimernimi dejanji.

39. Ta svet se sestoji iz užitkov, številnih in bežnih po naravi. Čemu in za koga potemtakem neprestano tavaš sem ter tja? O smrtnik, dovolj tega! Če le malo zaupaš v naše besede, osredotoči svoj um na njegov Vrhunski Temelj, da, ko ga dosežeš, s tem potešiš želje, s katerimi tvoje upanje je okovano v stotere spone; da naposled postane tvoje Večno Bivališče.

40. Obstaja en in edini Užitek, trajen, nespremenljiv in vrhunski. Okus po njem je neprimerljiv z vsem ostalimi (neokusnimi oz. manj okusnimi) materialnimi dosežki, denimo, zavladati vsem trem svetovom. Učvrščen v njem boš videl Brahmo in Indro in druge bogove, (po položaju), kakor navadno slamo. O sadhu, naj srce ti ne bije za nobeno drugo hipno stvar oz. užitek, ki varljivo mine!

O SLAVI ČASA

41. Vsa slava času! Pod tvojo prevlado v spomin se je spremenilo vse to: tista čudovita prestolnica, tisti veliki kralj, obkrožen z vazali in modrimi svetovalci, tiste lepotice, katerih nežno lice je kakor lunin sij, tista gruča samovoljnih princev ter dvorni muzikantje in njihove sladke melodije.

42. Tam, kjer se je trlo figur, je sedaj samo ena; na polju, kjer sprva le ena je bila, vmes pomnožena, ni nobene več sedaj (ob zaključku igre). Tako mojster Čas igra (svojo igro) na šahovnici sveta, koder živa bitja premika kakor figure in meče kocki dneva in noči.

43. Življenje počasi ugaša, medtem ko sonce vsak dan odhaja in se vrača. Zaradi bremena številnih vsakdanjih opravkov ni zaznati (minevanja) časa. Celo ob gledanju rojstva, smrti, starosti in trpljenja strah se ne porodi. Gorje, svet je znorel, opit od vina utvar.

44. Dan in noč si monotono podajata roki, spet in spet. Polno zaposlena bitja zaradi lastnih želja zaman vztrajajo v svojih številnih dejavnostih. To nesmiselno ponavljanje nas omamljene drži v krogu rojstev in smrti, ob čemer – gorje! - sploh ne čutimo sramu.

45. Nismo meditirali na Gospodova stopala, da bi se rešili spon tega sveta; ker z obredi dovolj zaslug si nismo zaslužili, nebeške duri za nas ostajajo zaprte. Niti v sanjah nismo objeli bujnih ženskih dojk. S tem namenom, kot kaže, smo žal prišli na svet, da kakor mačeta, tako rekoč, izsekamo cvetoči vrt materine mladosti.

46. Nobene primerne izobrazbe za omikanega človeka, ki bi omogočila poraziti razpravljavce, nisem pridobil; prav tako nisem dosegel nikakršne slave, ki bi me ponesla v nebesa, denimo z vihtenjem meča dovolj močno, da razčesne slonjo betico. Gorje mi! Niti nisem uspel poljubiti nežnih ženskih ustnic v mesečini. Mladost je bila v celoti zapravljena brez vrednih rezultatov, kakor luč svetilke, ki gori v zapuščeni hiši.

47. Brezhibno znanje mi ni bilo dano (doseči), niti obilja bogastva; nisem predano služil svojim staršem; ter niti v sanjah nisem objel ljubljene ženske, igrivih oči; podrejal sem se drugim vse življenje, kakor grabežljiva vrana, bil drugim na grbi.

48. Tisti, ki so nas spočeli, so odšli v večnost; tisti, s katerimi smo skupaj odraščali, so le še spomin. Sedaj z vsakim naslednjim dnem (smo bližje propadu) naš položaj postaja podoben drevesom na peščenem nabrežju.

49. Življenjski vek človeka je omejen na sto let. Polovico ga preteče ponoči in polovico od preostanka ga pobereta otroštvo in starost. Toliko, kolikor ga je še na razpolago  potem (v spremstvu bolezni, žalovanja, težav..) mine v služenju drugim. Je smrtnikom sploh dana sreča v življenju, kratkem kakor blisk med oblaki?

50. Najprej za trenutek kot otrok, zatem sledi trenutek mladostne pohote; za trenutek obubožan in spet začasno bogat; nazadnje kakor iztrošen igralec, zgubanega obraza in od šibkosti povešene drže, zapusti prizorišče in odide v »večna lovišča«.

DIALOG MED ASKETOM IN KRALJEM

51. Ti si kralj, ampak tudi mi smo vzvišeni, zaradi prepričanja v svojo modrost, pridobljeno s služenjem svojemu guruju. Slaviš po svojem bogastvu, ampak tudi naši slavni uspehi se s pomočjo učenih mož širijo na vse strani. Tako je glede spoštovanja in bogastva med nami precejšnja razlika. Če si hladen do nas, smo tudi mi (lahko) povsem brezbrižni do tebe.

52. Ti poseduješ kraljevsko moč nad bogastvom, a mi smo postali mojstri besed. Pogumen si, mi pa smo vešči pristriči krila razpravljavčevega ponosa. Bogati ti služijo, a glej, tisti, ki bi radi študirali, kako očistiti um, so nam na uslugo. Kralj, če ti ni mar zame, prav, čemu potem kakršno koli moje zanimanje zate.

53. Tukaj smo zadovoljni z opravo iz drevesnega lubja, medtem ko si ti opravljen v draga oblačila; vendar smo enako zadovoljni in razlike niso pomembne. Zares reven je, kdor ima mnogo želja. Dokler je duh zadovoljen, kdo reven je in kdo bogat?

54. Nam zadostuje sadje za živež, okusna voda za pitje, lubje za obleko in postelja na trdih tleh. Ne odobravam napihnjenosti hudobnežev, katerih čuti so opiti z vinom bogastva.

55. Jejmo, kar ponudi dobljena miloščina. Naj kos platna (kupina) ali zgolj nebo postane naše oblačilo. Lezimo dol na trdo zemljo. Kaj bi počeli s temi premožnimi kralji?

56. Kdo smo mi, da kralje bi gledat šli? Niti plesalci, niti dvorni norčki ali pevci, niti strokovnjaki za sodne razprave in tudi ne dvorne zapeljivke.

57. Kraljestva tega sveta so, sloneč na ambicijah redkih velikašev, nastala v davnini; pod naslednjimi vladarji so se ohranila, potem spet drugi zavojevalci so prišli in jih kakor bilko uničili.

58. Stotine vladarjev so si za užitke prisvajali zemljo, niti za trenutek ni bila zapuščena. Bedasti gospodarji, ki niso sposobni imeti v lasti več kakor delček majhnega delčka tega, se veselijo svoje suverenosti, namesto da bi zasluženo žalovali.

59. (Zemlja) je zgolj z oceanom obrobljena kepa prsti. Gledano v celoti, ni nič več od atoma v širnem vesolju. Trop kraljev, uživalcev razkosanih delčkov, se je stokrat boril zanjo. Ali je kaj čudnega, če ti bedni nepomembni osebki (morda) dajo del tega? Fej, še bolj priskutni so tisti, ki bi v beraški maniri od prejšnjih radi kaj izprosili.

60. Zares rojen je mož, čigar bela lobanja (posmrtno) krasi podobo Šive, Kupidovega sovražnika. Kaj sploh pomeni (vrednostno) ta pretiran ponos, ki se vročično stopnjuje pri ljudeh, dandanes občudovanih v duhu tistih, ki hrepenijo po ohranitvi življenja.

NADZOR UMA Z MODROSTJO

61. Težko si je zadobiti naklonjenost drugih. Čemu potemtakem veli ti srce, da stalno poskušaš jim prijati na mnogo načinov? Odpovedujoč se družbenim stikom in povsem mirnodušen, se bodo v tebi spontano porajale modre misli. In če si boš zaželel kaj (lepega), boš to tudi dobil, mar  ne?

62. Moj um, zakaj naokoli tavaš zaman? Počivaj nekje. Karkoli se mora zgoditi, se bo zgodilo, samo od sebe in ne drugače. Zatorej brez pogledovanja nazaj in naprej (v preteklost ali prihodnost) doživljam Radosti, ki me obiščejo, in se ne sprašujem (o raznih željah).

63. Srce, zapusti težavni labirint čutnih predmetov; izberi dobro pot (do najvišjega), kar bo mahoma razblinilo vse tvoje stiske! Učvrsti se v stanju tvojega Resničnega Jaza! Zavrzi spremembe in pretveze, ki dajejo vtis divje reke! Ne oklepaj se minljive posvetne radosti, zdaj poišči raje mirnodušnost!

64. Pometi z vsemi zablodami, obožuj Njega, kateremu kot dragulj na vrh(u) glave je lunin krajec. Zakaj se ne ustališ na bregovih nebeške reke Ganges?! Ne moreš se zanašati na mehurčke, bliskovite strele ali nihanja gladine, nasmeške sreče, ognjene zublje, kače ali tovarišijo.

65. V svojih mislih ne premlevaj o muhasti boginji sreče, z značajem kurtizane, ki že na pomig obrvi h kralju prihiti. V razcapanih cunjah sredi Varanasija postoj pred vrati v upanju na milostni obrok.

66. Če pred seboj zaslišiš pesem muzikantov z juga in ob sebi žvenketanje zapestnic, ki v ritmu pahljače jih usmerjajo služabnice, potem se kar predaj sladkostim samsare. Sicer tvoj um naj požene se v globine meditacije.

67. Kaj potem, če nekdo si pridobi toliko bogastva, da vse želje mu izpolni? Kaj potem, če stopijo na prste svojim sovražnikom? Ali če z obiljem darov kupijo prijatelje. Še celo, če njihovo telo zdrži do konca časa (ciklusa kreacije).

68. Kadar v srcu obstaja predanost Šivi, skupaj s strahom pred rojstvom in smrtjo, prost družbenih navezanosti in brez seksualnih strasti; če si obenem v samoti neobljudenih gozdov, utrjen v stanju brezstrastnosti, kaj je boljšega od tega?

69. Torej meditiraj na absolutno Resničnost – vrhunskega, neskončnega, razsvetljenega  Brahmana! Zakaj bi gojili te lažne predstave v umu? V luči tega bodo celo oblast nad svetom in s tem pridobljeni užitki videti kakor puhoglavčeve želje.

70. S tem begavim umom boš v enem trenutku vstopil v pekel, poletel do neba ali romal v vse poljubne smeri. Zakaj se ne bi, za spremembo, četudi nehote, osredotočil na tistega Brahmana, ki ima naravo Jaza in je prost vseh pomanjkljivosti, da bi na ta način dosegel najvišjo blaženost?

71. Koliko je smiselno preučevati šastre (sveti spisi, npr. Vede, Smriti, Purane) in kolikšna je vrednost poznavanja številnih pravil in izvajanja nepregledne množice obredov, če je rezultat tega prehod v nebesa, (ki so, tako rekoč,) vas posuto s kolibami? Edino sprejemljiva je pot (meditacije), ki človeka pripelje v stanje najvišje blaženosti lastnega Jaza in ki je kakor (dokončni) uničevalni ogenj, ustvarjen da pogoltne stalni porast posvetnih bridkosti. Vse drugo je kakor barantanje trgovcev.

72. Upoštevajoč to predvidljivo uničenje, v katerem se bo sijajna gora Meru sesula in v katerem se bodo oceani, polni morskih psov in drugih vodnih živali, izsušili; z gorami podprta zemlja pa prav tako bo izginila. Kaj potem porečeš glede tega telesa, ki kakor slončkov uhelj je nestanovitno?

73. (Na stara leta) telo postane betežno, korak nestanoviten, zobje izpadajo, vid in sluh odpovesta, usta se slinijo, sorodniki ne cenijo (starčevih) besed, soproga pozabi na nego in celo sin postane sovražen. Joj, huda je beda ostarelega revčka.

74. Ko lasje na njegovi glavi posivijo, naznanjajoč senilno zbeganost, mlade ženske zbežijo proč, kakor od vodnjaka nedotakljivih (izobčencev), obloženega s kostmi.

75. Dokler je to telo zdravo in pri močeh, senilnost pa daleč in dokler so funkcije čutov neprizadete in življenje ne propada, bi moder človek dotlej moral storiti vse, da doseže najvišji življenjski cilj. Kakšen smisel ima kopati vodnjak, ko hiša že gori?

76. Ali bomo živeli na bregovih nebeške reke kot puščavniki, ali morda ponižno služili svojim vrlim ženam? Ali bomo pili iz izvira religioznih spisov ali morda nektar poezije? Dejansko ne vemo, kaj storiti v tem (kakor) par pomežikov kratkem življenju.

77. Težko je ustreči tem zemeljskim vladarjem, katerih um je stalno v galopu, dokler nas vežejo lastne želje po čim večjem dobičku. Starost nam izgloda vitalno moč in smrt potemtakem preži na našo ljubo življenje. Prijatelj, za modrijane ni nič boljšega od stroge pokore.

78. Kadar ugled, v očeh drugih, koleba in naše bogastvo skoraj poide, tako da celo berači razočarani zapustijo naš prag, in kadar krog prijateljev se pretrga in nas služabniki zapustijo v senci umirajoče mladosti, tedaj nam ne preostane drugega, kakor da se preselimo ob vznožje Himalaje, z reko Ganges posvečeno.

79. Očarljivi so mesečevi žarki in jase na obrobju gozda. Sladko zadovoljstvo prinaša druščina sadhujev, večeri ob poeziji. Očarljiv je ljubljeni obraz, posut s solzami hlinjene jeze. Zares očarljivo vse to bi bilo, ne zavedajoč se, kako minljivo je.

80. Ali ni prijetno živeti v graščini? Ali ni glasba in še kaj zraven prijetna za uho? Enako nam prija ženska družba, ljuba kakor življenje samo, mar ne? Vendar modri možje, vedoč, da omenjeno je nestanovitno kakor senca plamena svetilke, opazovano skozi frfotava veščina krila, odšli so v gozd.

OBOŽEVANJE ŠIVE

81. Sin moj! Začenši s stvarjenjem, poteka naše iskanje širom vseh treh svetov, vendar nikdar ne duha ne sluha o človeku, ki svoj zbezljani um ujel bi v past, kakor slona, ki se goni in slepo zaljubljen dvori slonici (predmetom čutne zaznave).

82. Ti sadovi (zaobljub) bodisi svobodnega romanja, uživanje čiste hrane (brez škodljivih primesi) ali druščine svetih mož, negovanja Vedske modrosti, prinašajo duhovni mir, zaradi česar um neha bežati navzven proti predmetom. Sem tuhtal in tuhtal celo življenje, kakšna naj bi bila ta plemenita pokora, ki pelje do vrhunca duhovnega uspeha.

83. Vse fantazije so (neuresničene) zapustile moje srce, mladost pa telo prav tako. Gorje! Mojim jalovim vrlinam primanjkuje občudovalcev. Mogočna, vseuničujoča, neomajna. Smrt se hitro približuje. Kaj naj storim? Ah, upanje mi budi še zadnja priložnost, in sicer da se zatečem k stopalom Šive, uničevalca Strasti.

84. Kar zadeva Mahešvaro, gospodarja vesolja, in Džanardano, srčiko vesolja, ne vidim nobene razlike. Kljub temu sem vdan prvemu, kateremu je lunin krajec naglavni okras.

85. Kdaj bomo dosegli tisto stanje, na bregovih Gangesa sedeč v udobni pozi, v svetlem soju lune, v gluhi noči, potrt z mislimi o rojstvu in smrti, v katerem bomo ob krikih: »Šiva, Šiva« komaj zadrževali solze ekstaze?

86. Opuščajoč vso lastnino, v srcu izpolnjeni z nežnim sočutjem, spominjajoč se toka usode, *** in z meditacijo na Hara (Šiva) kot edinim pribežališčem, bomo preživljali noči sredi gozda v soju jesenskega ščipa.

87. Kdaj mi bodo dnevi bežali kakor trenutek in bom, bivajoč na bregovih nebeške reke v Varanasiju, odet zgolj s kupino (kos platna okrog ledij) in kvišku sklenjenih dlani, zajokal: »O gospod Gauri, uničevalec Tripure, podeljevalec blaginje, trioki, usmili se me!«

88. Glej, okopal sem se v čisti vodi Gangesa in te oboževal, Gospod, z odličnimi sadeži in cvetjem. Na skalni postelji znotraj votline sem osredotočil svoj um na predmet meditacije. Le od sadja sem živel, radostno zatopljen v gurujeva navodila, povsem predan blaženi izkušnji Jaza. Oh sovražnik Kupida, kdaj po tvoji milosti bom osvobojen bolečine služenja bogatim?

89. O Šiva, kdaj bom zadobil moč za izkoreninjenje celotne karme, najsi živim mirno, brezstrastno, v samoti pod milim nebom, oblečen v oblake (nag), nahranjen iz skodele mojih dlani.

90. Milost Šive odpira pot (v svobodo), ki zlahka je dostopna takšnim jogijem, ki imajo izkustvo neprekinjene vrhunske radosti še preden telo propade; uvid v vrednost sveta, ki ni večja od travnate bilke; ki počivajo kjerkoli; ki so zadovoljni s hrano iz skodele svojih dlani, torej z miloščino prejeto v svoji najčistejši obliki.

NAČIN ŽIVLJENJA URESNIČENEGA MODRIJANA

91. Celo vladavina trem svetovom nič ne pomeni v primerjavi s stanjem samouresničene osebe, ki prost skrbi, denimo, nosi ponošeno in na sto krpic scefrano kupino ter podobno uborno gornje ogrinjalo, zaužije hrano, katero je brez pričakovanj prejel kot miloščino, in spi v gozdu ali ob sežigališču trupel; ki brez zadržkov svobodno roma naokoli, poleg tega pa je vselej zatopljen vase, miren in učvrščen v jogi (stanju božanske Združenosti).

92. Ali bo modrijan izkazoval pohlep po tem vesolju, ki je samo privid? Ocean kajpak resnično ni vznemirjen zaradi gibov ribic.

93. O mati Lakšmi, posveti se komu drugemu! Ne goji hrepenenja po meni! Tisti, ki hočejo uživati, so tebi podrejeni. Kaj pomeniš nam, ki smo brezstrastni? Sedaj nameravam živeti od miloščine, od prečiščene hrane, zbrane v posodi, spletene iz listov palase.

94. Z zemljo kot posteljo, z rokami kot veliko blazino, z nebom kot streho, z lahno sapico kot pahljačo, z jesensko luno kot svetilko, z odpovedovanjem kot blaženostjo ženske, sveti modrijan mirno in zadovoljno zaspi kakor veličastni monarh.

95. Tako živi pravi asket, nenavezan na človeško druščino, brez obvez in zadržkov, podprt z miloščino je ravnodušen glede dajanja in jemanja. Njegova oblačila so skupaj sešiti koščki cunj in slučajno prejeta odeja mu služi za sedež. Osvobojen je ponosa in sebičnosti in zanima ga le radostna izkušnja obvladovanja uma.

96. Ko mimoidoči ljudje na cesti blebetavo ugibajo: »Je to izobčenec? Mogoče dvakrat rojeni? Kdo je ta oseba? Morda šudra ali asket ali celo vrhunski jogi, čigar um se spozna na Resničnost.« samcati prišlek jogi odide svojo pot, niti zadovoljen niti razočaran v duhu.

97. Stvarnik je kačam za hrano namenil zrak, ki je razpoložljiv brez truda ali ubijanja. Govedo na podoben način živi od poganjkov trave in poležava na tleh povsem zadovoljno. Življenje človeka, ki namerava in je sposoben preprečkati ocean samsare, je bolj ko ne identično. Tisti, ki si prizadevajo slediti temu življenjskemu slogu, zmorejo igro svojih prirojenih lastnosti pripeljati do konca.

98. Sedeč v lotosovem položaju nekje v pogorju Himalaje na bregovih Gangesa in s stalnim meditiranjem na Brahmana, vzneseno zatopljen v nirvikalpa samadhi, ali drugače rečeno jogijski sen, v teh dneh doživljam vsakršno čudovito blaženost. Kaj več si še lahko želim, kadar se star srnjak brez najmanjšega strahu drgne ob moje telo?

99. Komur so dlani kot posoda za bikšo, prejeto z beračenjem od vrat do vrat, in komur je širno nebo, brez konca in kraja, edino pregrinjalo, skupaj z ležiščem na tleh, brez strahu pred padcem in tresenjem, je blagoslovljen z resnično brezstrastnostjo. Odpovedal se je namreč revščini iskanja posvetnih užitkov in družbenih stikov, hkrati pa je srčno zadovoljen, izpolnjen s sprejeto samoto  (*hkrati pa je s sprejeto samoto tudi notranje izpolnjen), zaradi česar uspe izkoreniniti vso karmo.

100. O zemlja, moja mati! O veter, moj oče! O ogenj, moj prijatelj! O voda, moja zvesta sorodnica! O nebo, moj brat! Tukaj je moj poslovilni pozdrav, s sklenjenimi dlanmi vam namenjen. S pomočjo množine čistega znanja, v povezavi z vsemi vami, sem odvrgel slepo zaljubljenost v te čudovite moči, pripravljen sedaj, da se v svetlobi zlijem z Bogom.