Roman Pogumno dekle  (ali zgodba o notranji moči)

Kaj je neobičajnega v pripovedi, ki se nezahtevnemu bralcu razkrije v navidezni preprostosti dogajanja?

Glavni lik je Anja, meščansko dekle, katere srce bije za vrstnikom iz podeželskega okolja, kar ni pogodu njunim staršem.  V življenjski stiski, v kateri se znajde, ko jo ‘zapusti’ fant, poišče zatočišče v samostanu.

Čeprav so jo redovnice po začetnem oklevanju sprejele medse, je bila Anja zaradi svojega specifičnega položaja, kasneje mnogokrat na preizkušnji. Svežina pristne duhovnosti, človeške srčnosti in sočutja, poosebljenih v mladi sestri Jožefini, jo je obvarovala pred pretečo zatohlostjo duha samostanskih kodeksov, ki je rad preveval odločitve znotraj redovne skupnosti.

Sprva zaveznici sta postali najboljši prijateljici. Jožefina ji je obširno pripovedovala o svoji zanimivi in dokaj POPOTNIŠKI preteklosti, katere delčke je dotlej skrbno čuvala zase. (Gre za svojevrstno zgodba v zgodbi.)
A usoda je ubrala svojo pot tudi pri Jožefini, tako da je junakinja romana kmalu ostala brez njene opore, saj je redovnica skrivnostno izginila s prizorišča zgodbe.

Medtem ko se je Anjin oče, ki je vseskozi iskal sled za svojo pogrešano potomko, počasi vendarle bližal svojemu cilju, redovnice niso nikoli uspele razvozlati izginotja svoje kolegice; čeprav je v tem delu zgodba dobila pravo detektivsko razsežnost. Od trenutka, ko je tudi on izvedel, kaj je bil Anjin pravi razlog za pobeg od doma, so se odnosi med Anjo in njenim izbrancem na eni strani ter pripadajočima družinama na drugi strani začeli poboljševati. Ko je bilo zapletom, ki so tudi potlej kar nekajkrat temeljito preobrnili razmerja, že skoraj videti konec, pa se neprijetnemu pretresu kot nekakšni kazni za krivice preteklih razprtij žal ni bilo možno izogniti.

Konec je bil kljub vsemu srečen in v prenesenem pomenu se celo Jožefina vrne v zgodbo.

Povzetek zgodbe sem namenoma podal zgolj v obrisih (da bi predstavil roman, a ne povedal preveč), tako da boste kljub temu uživali ob branju.

Najbolj nenavadne plati romana se odstrejo zgolj pozornemu bralcu.

Bodisi da je dogajanje umeščeno v slovensko okolje na začetku prejšnjega stoletja, moje pisanje sloni na tradicionalnih postavkah krščanskega duhovnega prostora.

Vseeno pa mi je bil velik izziv vnesti v zgodbo duha sodobnega časa, ne da bi pri tem negiral dejanski potencial preteklosti. Še več, tega sem se lotil na način, ki je rajši neopazen kakor izstopajoč, zlasti pa brez vsebinskih navzkrižij s splošno sprejetimi kulturnimi in duhovnimi normami tedanjosti, ker bi sicer roman izgubil svojo avtentičnost.

Če se na trenutke zazdi, da gresta Anja in njen brat Janko (v svojih izjavah) morda korak ali dva pred časom, s tem ne vnašata nikakršne nove prvine v obstoječi duhovni nazor, marveč zgolj obujata (namerno) zapostavljen ali pozabljen vidik tega. Resnica je namreč vedno brezčasna in univerzalna, delitve pa vedno nastanejo zaradi različnih ravni vpogleda vanjo; v odvisnosti od časa, prostora in stopnje prebujenosti (zavedanja) posameznika. Skratka, nauk nove dobe je bil od nekdaj zapisan med vrsticami vseh klasičnih duhovnih struj, in tam ostane tudi v romanu Pogumno dekle (če ga bralec ne želi ali ni sposoben izluščiti), tako da ga, kdor ga ne želi videti, sploh ne opazi.

Drugi nenavadni prijem znotraj romana je v tem, kako pravzaprav že od samega začetka zelo subtilnejšo odkriva presenetljivo povezanost osrednjih likov. Tu ni mišljeno zgolj to, da sta Jožefina in Anja v marsičem imeli podobno življenjsko pot, ki ju je nazadnje pripeljala skupaj.

Tako bi bralec do nekaterih ugotovitev lahko prišel razmeroma hitro, vendar se sprva nejasna (a ne nepojasnjena) slika umetelno skriva za fino kopreno, dokler postopoma ne doseže popolne jasnosti.

Tako se bralcu hote ali nehote ponudi preizkus pozornosti njegovega branja glede na to, na kateri točki romana se mu zasvita...

Edini pravi misterij, ob katerem bo bralcu najbrž zastal dah, je koncept časa. Poigravanje z njim v roman vnese kopico vprašanj in možnih razlag.

Meje linearnosti se sprostijo, kar bralca pahne v čisto polje abstrakcije, v katerem mora njegova domišljija najti čim boljši odgovor na bolj zapletena vprašanja, kakor se zdijo na prvi pogled. Kdo je Anja? Kdo je Jožefina? Kaj pravzaprav sporoča zgodba? So tri osebe lahko ena oseba? Zgodbo je mogoče tolmačiti na ta način, pri čemer se najdemo pred zahtevno miselno-raziskovalno nalogo — poiskati namreč kaj pomenijo ti trije odrazi glavne junakinje. Najpreprosteje je reči, da so tri vpletene osebe dejansko tri različne osebe. Vendar drobni predmet poruši koncept linearnega časa in bralcu prišepne, da gre verjetneje za dve osebi, torej ne eno in ne tri. Ali je srečanje s svojo hčerjo preden se je ta rodila možno?

Najbolje bo, da doživite to zagonetno zgodbo na svoj način...

.. pri čemer boste ali morda tudi ne odkrili preostale vtkane uganke in sporočila.

s spoštovanjem                           Rajko Jerama