|
Pripoved
je ptica selivka. Nekoč
je zapustila gnezdo moje zavesti, kjer se je rodila, in sedaj trka
na okno vašega domovanja. Ko bo ščebetala o svojih popotnih
doživetjih, če jo spustite noter, bo marsikoga navdihnila, da se
poda na pot, ki je po naravi neizrekljiva in neopisljiva. Pot
prebujenja je skrivnostna, svojevrstna kombinacija notranjih in
zunanjih doživljajskih popotovanj.
Nevednost
oziroma nezavedanje, ki je nekakšno uspavano stanje življenja, je
dokončno poražena v soju razsvetljenega bivanja. Roman resda
odstre resnico, da je tisto, kar v telo (materialno dimenzijo)
ujeta duša vsakogar išče, ni nič drugega kakor Le
bdenje – Budnost,
vendar pot do tega spoznanja je postopna. Vzdolž nje so glavni
junaki vodeni z ljubeznivo inteligenco, ki jo uteleša včasih
vidni, zvečine pa nevidni Učitelj, mojster modrosti, ki se je
nekoč prej prebudil in kateremu ni nič nemogoče.
Za
takšnega vodnika je razgrajevanje trdovratnih miselnih vzorcev in
vnašanje svežih zamisli v svet svojih izbranih junakov lahkotna
igra. Takšno je tudi branje pripovedi, ki z namenom izgradnje
celovite osebnosti v sebi združuje metafizično plat obstoja,
naravovarstveno tematiko, filozofsko razpravo in čisto vsakdanje
pripetljaje. Njen potopisni značaj je čar, kateremu se je težko
upreti, sploh če se bralec na trenutke spomni, da potovanj ni
izmišljeno, marveč avtorjevo avtentično doživetje. Zgodba povezuje
iskalca z iskanim, zato se mi je zdelo najprimerneje uporabiti
literarne like, ki izhajajo iz sveta zahodnjakov, ki je nekakšen
sinonim za zaverovanost v materialni vidik obstoja, za stanje
zasanjanosti, iz katere se je prej ali slej nujno prebuditi.
Slovenija je, gledano geografsko in kulturno, dragulj te poloble.
Dobršnji del zgodbe pa se vseeno odvija in napaja iz dežele, ki je
tradicionalno znana kot vir notranjega védenja,
duhovne modrosti in žive religioznosti. Najbrž ste ugotovili, da
junaki skozi odkrivanje Indije, odkrivajo sami sebe, ali
natančneje tisti del sebe, ki jim doslej ni bil blizu.
Čeprav
so si nastopajoči med sabo zelo različni (poklicno, značajsko in
intelektualno), se vsi postopoma osvobajajo ‘sonožne
pritlehnosti’ in, medtem ko z eno nogo ostajajo dovolj dobro
prizemljeni (umsko uravnovešni), z drugo nogo sežejo do neba in se
prepoznajo kot kozmična bitja, bitja Luči oziroma razsvetljeni
posamezniki. Končno stanje duhovnega razvoja, h kateremu so
sistematično vodeni glavni literarni junaki skupaj z bralcem,
predstavlja povezanost neba in zemlje, uravnoteženo življenje
popolne osvobojenosti. V tem se zrcali tudi druga možna
interpretacija naslova: Lebdenje –
lahkotno stanje mirovanja nekje
vmes med eno in drugo razsežnostjo (vodo in zrakom, zemljo in
nebom,…). Takšen vezni člen je lahko sao popolnoma
prebujeni posameznik, za katerega je obojevrstno le_bdenje
naravno stanje.
Skratka,
naj te zgodba popelje skozi Slovenijo
in Indijo**,
dokler ne ugotoviš kdo SI,
zakaj SI
in predvsem to, da dejansko SI.
**
Ta prostrana dežela je mešanica starodavnosti in sodobnosti, miru
podeželja (himalajskih vrhov in
obalnih vetrov – neskončnih razgledov, radžastanske puščave
in gozdne goščave, kjer je tiger edini pravi džungelski vladar)
in mestnega vrveža (utripa
bazarjev in milijonskih velemest),
različnih religij jezikov, podnebij in še česa.
Ne
bom presenečen, če bo za potovalne agencije ta knjiga ljubezen na
prvi pogled. Če ne drugače lahko Varanasi, Ajodjo, Mathuro,
Rišikeš, Puškar, Bodhgajo, Džaisalmer, Udaipur,Kadžuraho,Amritsar,
Maduraj, Kolkato, Čenaj, Mumbaj ter številne ašrame in naravne
parke skozi knjigo podoživite v lastni domišljiji. Resnično
potovanje tja pa bo nekega dne postalo logično nadaljevanje.
uživajte
v branju in bodite lepo (če si upate kakor)
Rajko Jerama
|