NAZAJ NA UVODNO STRAN

(!!! TU NE MORETE DOBITI PRIOKUSA INTERAKTIVNOSTI. NAJPREJ NALOŽITE RAČUNALNIŠKI PROGRAM Z UVODNE STRANI IN GA POŽENITE !!!)

PESEM 1

PESEM 2

PESEM 3

PESEM 4

PESEM 5

PESEM 6

Druge moje pesmi (ne pripadajo ciklusu Ljubezen je Bog je Ljubezen)

Vrtnica

Ljubezen, odsev noči, dve plati, prikazen ena.
Je le edenski vrt podarjeni, vsega iskanja sojen namen?
Umik v premislek, podajaš mi dlan, to srce radostno ljubezni zaupa.
Barvitih trenutkov cvetoči obet, bivanju daje nenehni zagon.
Ej, človek včasih v zmoti je proti, so duše nebesne za.,

Zmerom varne po strmih poteh vodijo nas.
Energija nevidna vlada vetru, da lahko vrtinči cvetni prah v nebo.
Neslutenih možnosti se zave, kdor čute svoje obvlada, vhodne dveri za privid.
Joga, brezmadežna sladkost, pretopi mi kamen v čisto zlato.
Edinstven si, stvarnik vsega, neminljiv je tvoj sloves.

Brez namena cvet ovene, umira.
Omama, ljubezen Je Bog je ljubezen.
Gibalo premen, ostajaš svet zase.

Jasneje kot kdajkoli prej, Resnično poklanjaš se meni.
Eno za drugo odstiram tančice davnine, v novi luči razkrije se mit.
Legenda pr?poveduje, da bajke so vir domišljije…kaj pa pravijo naši zanamci?
Juhej, resnici v oči poglej, preden nevednost opustoši planet.
Učitelju vajeti podaj, varen boš v njegovi bližini!

Blagost najvišjo je pametno naravnati sebi v prid.
Evolucija neustavljiva je sila…?vet poganja brez prestanka.
Zveličavno je tvoje ime, Najvišji, milostno prepojilo zemeljski prostor.
Enigma večnosti se kakor rožni popek je v rosi medeni razprla.
Nasmehnem se, bogatejši za transcendentni uvid.

Rajska modrina

Luč, lesk v temi, dve plati, nakazen ena.
Je smiselno vztrajat, je vsak korak že poten?
Umik je način, da postaneš zbran, sicer ne obvladaš se zlepa.
Beseda presežna skozi priprte duri vstopi, razodet je poklon.
Ej, tak v zmoti je proti, so duše ne_besne za.

Zaton vse nevednosti, Razsvetljenosti glas.
Enost preliva se, v srcu prebujenega počiva lepo, ljubo.
Najvišji svetovi se odpro, onstran seže tišine uvid.
Jaz sem tisti, ki sem, bitje začuti, zvesto.
Enak povsod, vendarle poln čudes.

Blagoslov si, za svet, ne pa utvara.
O Mama, ljubezen Je Bog je ljubezen,
Glas nečujno mi šepne, opomni me nase.

Jasneje kot kdajkoli prej, razmišljam sam o tišini.
Eno za drugo odstiram tančice davnine, v novi luči razkriva se pot.
Lepše kakor asfalt so gore in reke, s cvetjem posute poljane…zbogom betonski otroci.
Jatam galebov vrnimo nebo. Ljudje nasiln? si lastijo njihov prostor zračni, promet.
Utopija pa se v stvarnost razvija, hrepeneč po trenutku, ki ga še ni.

Belina višav, v daljavi Himalaja zablešči se v soncu, nanjo privaja se vid.
Everrest, večno počivaj v miru, trdnjava planinska.
Zahvala v mojem srcu si našla je prostor.
Encijani blago dehte, v rajsko modrino se je priroda odela.
Naprej letim bogatejši za transcendentni uvid.

Ječar življenja

Lepota vsemirja nekdaj zaznana, Dar je. Ne, razsvetljen ne pusti soncu umreti.
Je posvečen. Le iskanju vsak da namen. a senca hladno objame telo, ves trud je zaman.
Usoda je, ki niti spleta igrivo, je čar življenja odra, slepa. Tolažba je edino, kar ostane njim, ki gojijo želje posvetne.
Brezciljno zavajaš vse te ljudi, dokler ne razplete jih On. Ironija usode je, da z bogastvom ne rešiš se spon.
Ej, pohlepnež v zmoti je,  proti, so duše,  nebesne za. strte so sanje neprespanih noči.

Zlati se zarja z vzhoda, razsvetljenega čas. Iz raja izgnani v obupu izlivajo bes.
Esenca lepote vrtinči lahno cvetni prah v nebo. Vzete so duše umrle nekoč podarjene.
Najvišjih svetov ne vidi oko, le tišine uvid. Celo v cvetu mladosti … brez modrosti si kakor mrtev.
Jaz sem, ki sem, tvoje bitje zvesto. Enkrat vsaj si povsem (se) mi zaupal, nekaj(ta)krat se v notranjosti zganilo je.
Eleganco ujel si v ples ustvarjalni, od tu do večnosti se širi tvoj sloves. Le zakaj se najgloblji odtujil je odnos?

Brez tebe v srcu življenje (počasi) umira. ???????????????????????????
O Mama, ljubezen Je Bog, je ljubezen. oče, Bog je, ljubezen je Bog, mar ne?!
Globlje med zvezde me radost ponese. ????????????????????????????

Jasneje kot kdajkoli prej sijajna misel utrne se meni. Tegobe v raju niso poznane bile, le človek jih izkuša, ki posnema žival.
Eno za drugo odstiram tančice davnine, razkrije se mit. Iskane besede zamažejo platno zavesti. Kdor se vase umakne, jih razbere.
Lahnejš? od gosjih peres ste s(i)novi nesmrtnosti, vsi hrabri potomci. Naj zlo hrabro bo premagano, naj vsakdo znebi se zablod!
Junak novega veka, odloži bajonet! Naj nihče ne bode v srce zadet. Ej, zavoljo tebe sla po ognju že tisočletja ne zamre.
Utopija v prihodnost zazrtih ljudi se napaja, raste v meni. Dovolj! dolgo sem le popuščal, nasilje dopuščal.

Bil bi že čas, da  postaneš, kar si, in zaživiš človeštvu v prid. Edinost, sreča, sprava; kdor jih zavrača, propade.
Etika, bodi vsem mila znanka, vodi nas brez obstanka. Le po lastni “zaslugi” nosiš svoj križ.
Zanosno dosezi najvišji blagor. Jetnik minljivosti, poneumljen ostajaš, nekronani vladar sveta.
Enigma življenja se je pravkar – v vsej svoji slavi – razkrila. Izgubljenih duš ponovno rojstvo skromen je obliž.
Namen iskanja v celoti je, transcendentni uvid. Vsaj za odtenek sivine lahko bi izboljšal te svoje vrline.

Škrlatni okras

Lepota vsemirja ponekdaj spoznana, Dih njene duše, ne pusti meni zaspati,
Je resnica vse bližje, tudi namen. a tiha, brezkrajna noč že zastira dan.
Utrip ponosni nemir utiša, zlepa. Tron, na dvoru blaginje kraljuje.
Boljših časov obet, bivanju da nov zagon. In če najde se kdo, ki zanika ljubezen,
Ej, tak v zmoti je, proti, so duše,  nebesne za. strte so sanje srečnih ljudi.

Zora dobe prosvetljenja ogrinja nas v škrlatni okras. Iluzija v morju čudes.
Enost preliva se, v prebujenemu srcu počiva lepo, ljubo. Vsi želijo, da tudi njih srce se razcvete.
Najvišji svetovi se odpro, onstran seže tišine uvid. Celota v mozaiku je ujeta vsota rožnih barv.
Joga, blažena sladkost, pretopi kamen v čisto zlato. Enkrat vsaj umno pretehtaj, kam vse to pelje!
Enkratnim odgovorom prisluhni, uživaj v znanju zares. Le čemu zanemaril si najin dragoceni odnos?

Brez namena ?vet moj ovene, umira. ????????????????????????????????
Omama, ljubezen Je Bog je ljubezen. o, če Bog je ljubezen, je Bog, mar ne?!
Glas šepetaje mi reče: “Spomni se nase.” ??????????????????????????????

Jasneje kot kdajkoli prej, Resnično sem, ko očitno me_ni. Tega “razumnik” ne prizna, se vede kot žival.
Eno za drugo odstiram tančice davnine, v novi luči razkrije se mit. Iskan papir vedskih spisov, se z očmi ne razbere.
Legende živijo, naj spet se rodijo skupaj s potomci. No prav, če meniš drugače, pa bodi samosvoj avtor zablod.
Juhej, resnici v oči poglej, še preden docela uničiš planet. Ena možnost se ti ponuja, saj upanje vselej poslednje umre.
Utopija, verjemi(te), lahko se v stvarnost spremeni. Dovolj! dolgo v svetlejšo prihodnost si dvomil.

Blagor najvišji je treba naravnati sebi v prid. Elegij nikar! Hvalospevov so nasprotje.
Evolucija namreč ne pozna obstanka! Lahko, da že jutri boš vedež, čeprav nocoj si še revež.
Znanje v vsakem primeru najvišji je blagor. Jok in stok sicer ne bi nikoli ponehala.
Enigma življenja se kot cvetni popek je v rosi medeni razprla. In solzo bridkosti otrla, ki na duši temni pustila je madež.
Nasmehnem se, bogatejši za transcendentni uvid. V prazno ni teklo moje življenje.

Butelj(ka)

Dejanje obsodbe. Pred njim urno beži!
A senca te objame, vse je zaman.
Tiho se želje v prah spremene.
Izid žaloigre že vnaprej bil je znan;
strte so sanje mrtvih, vsi upi.

Iz raja pregnani roteče dvigajo svoj hripavi glas.
Vsi želijo, da tudi njih srce srečo užije.
Cilj posvetni je beden motiv.
Enkrat vsaj naj te sonce obsije.
Lahkoživost kvari trajen odnos.

?????????????????????????????
Oče Bog je ljubezen je Bog, mar ne?!
?????????????????????????????

Toda v človeški slepoti ne priznaš, da v težave si zašel.
Istočasno z zavračanjem gole resnice se obsojaš na trpljenje.
Namesto, da bil bi lastne sreče kovač, ostal samosvoj si avtor zablod.
Eh, prej ali slej se bedak spametuje, v mirnejše vode s svojo barko zapluje.
Dokler vas dvom bo najedal, bom čakal, naposled zaupanje bogato poplačal.

Enkrat se mora načrt dovršiti, kar je obstajalo se da složno zasukati na bolje.
Lopato že zdavnaj zamenjal je lemež, a nespameten človek še vedno je revež.
Ječanje skoraj ne poneha…zanj, ki neprestano se peha, je potomec uteha.
Ihtenje ne pomaga dosti, spoznanje pa lahko spere celo najgrši madež.
Vbogajme prosiš, a vragsigavedi, kako se boš rešil te krute besede.

Brezkrajna noč

Dih njene duše ti um izbistri,
a bajka obstaja, konec je znan.
Trepet lista (osamljeno) vetru kljubuje.
Igraje stoletni je sen dokončan,
strte so sanje vedrih dni.

Iluzija, valovi v morju čudes.
Vzeta so hrepenenja, poravnane prevare.
Cena zablod je resda visoka, a vsak sam si je kriv.
Enkrat vsaj, o prijatelj, pretehtaj, kam tvoja pot pelje!
Le zakaj si dopustil, da ohladi se najin prvinski odnos?

????????????????????????????
oče, Bog je, ljubezen je Bog, mar ne?!
????????????????????????????

Ti ne razumeš, niti nočeš razumeti, s kakšnim veseljem bi ti pomagal.
In dokler v temi vztrajaš, sebe obsojaš na (prostovoljno) trpljenje.
Navidezna resničnost, posvetno je tavanje vzrok vseh zablod.
Ej, zakaj si sestopil z višav, čemu na zemljo prinesel gorje?
Dovolj! dolgo njih sirote dvom je najedal, zastrupljal.

Enotnost je tista vrlina, ki zasuče življenje človeštva na bolje.
Le glej, da ujameš njen ritem, dovolj dolgo prenašal si lastnine križ.
Jok in stok nobenemu obrazu – mojemu odrazu – prav nič ne pristojita.
In ker nečistost se je globoko zajedla, izjemno težko boš spral madež.
Vdan v usodo, spreglej, kako bedno je bilo tvoje preteklo početje.

VRNITEV V GLAVNI MENI