|
|
pesmi in misli so izpisane po kronološkem nastanku in ne po pomembnosti, s klikom na desno sliko se spoznajte s slavo GAJATRI mantre. |
|||
S pridihom Transcendence V elementih naposled ugasnejo muke VODNA GLADINA (vode ne zrcali) Stres 9. stopinje po Richterjevi lestvi "Venček misli za soseda in krajane" "Last minute ticket (novejše !!)" |
Opevanje Narave oriku: Kje ste lastovke(novejše!) tanka: Vmesni prostor (novejše!)
|
Šaljive in zbadljive pesmi Osamljen na družbenih omrežjih "Fant z belo palico"(novejše !!) |
Raznovrstna vsebina SEVER - na pol poti od vzhoda do zahoda Ker nisi samo beseda na papirju Dve meditaciji (za lahko noč in dobro jutro) Zob za zob–zobobol (poetična zimzelena mora) Malo čudna iz čudne dobe (novo!!) dodatna oprema - ZID OBJOKOVANJA In memoriam goram (najnovejše !!) petek 13. prizmat (najnovejše !!)
|
|
|||
|
|
|
|
Moj prevod slavne Kalidasove ljubezenske pesmi: Oblak glasnik
********************
3 udarne misli za začetek
***********************
Smrt je idealno zdravilo za vse zablode tega sveta.
|
Zaupaj!
Ti si Bog. Sedaj pa dokaži!
|
črviček...zakaj sploh te skrbi, kako vesolje se vrti?
|
************************************************************************
Obstaja
samo ena pot,
to je pot v svojo lastno notranjost.
Vse ostalo
so slepe
ulice.
************************************************************************
M
I S L E C
Tisoče
zvezd združuje se v jate nebesnih teles,
v okrilju noči, v
daljavi neskončni se odvija,
skrivnosten in večen,
božanski ta ples,
ki popelje me v sen do naslednjega dne,
ko
zamenja ga kopico novih čudes.
Tisoče
ptic razprlo je svoja pisana krila,
v jutranji rosi, v resju ob
poti skoz njihovo perje mehkobno,
že skoraj čarobno svetloba
svojo pot je iskala,
da iz sanjskih potovanj nazaj me povrne,
še
preden iz krošenj dreves začula se pesem bo mila.
Tisoče
src pa koprni, v njih upanje vselej živi,
v meni, v tebi, v
brezčasni širjavi duha
ljubezen tiho brsti in se
širi,
od zore do mraka in noč za nočjo v plimo
mogočno se dviga,
ki v nežnem objemu povrne nas k Tebi.
Ena
je misel, a tisoč je zgodb.
......................................................................................................................
Neživa
narava; globok spanec, sanjanje
Živa
narava; budnost
Človek
– zavestno bitje s kvalitetami srca in duha; višja
stanja zavesti, razsvetljenje
************************************************************************
Tu
smo zato, da se zavemo celote,
jo živimo in po svojih najboljših
močeh bogatimo.
************************************************************************
NASMEH
ŽIVLJENJA
Tiho
stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča,
modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša
okrog narave spleta se koprena fina.
Tam
v globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,
proti reki,
proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na
večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas
zaspanih vran, zaprem oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v
meni tiha radost oživi.
Lahen
vetrc nagajivo veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih
opoj
dehteči prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa
vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in
bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.
Še
veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v
gluhi noči.
Kjer
mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin
odtava v pretekle dni, svet, ki ga več, ni v mislih zopet
oživi.
Za
hip občutim, kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori
so skriti.
V
šepetu valujočih zlatih strun uzrem domači prag,
konec je poti.
Ti
praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje
življenje ni bilo
zaman.
........................................................................................................................
čut
vida čut
sluha čut
otipa čut
vonja čut
okusa
um,
razum intuicija
čisto
zavedanje, polje energije
Pesem
opisuje postopno umikanja iz relativnega področja bivanja proti
absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj
pretanjena področja človeka navdajajo z vse večjo
srečo.
************************************************************************
Notri
je vse, česar ni zunaj (tebe);
če sploh obstaja tisto,
kar iščemo.
Dokler
se tega ne zavemo, iščemo (zunaj) Sebe.
************************************************************************
L
J U B E Z E N
Iz
brezdanjih globočin srca tanka vez se vije,
ki združuje naju
v lepoti harmonije.
Od vihrave mladosti vse tja do zrele starosti
skupaj sva hodila,
naj na nebu poletno sonce žarko je sijalo,
ali
sredi zime od ledenih sveč z napušča je
kapljalo,
nikoli drug za drugega se nisva izgubila.
Radost
je in je ni, a vse je lepše, ko ob meni si ti,
sopotnik
skozi življenja kratkih dni.
Čas neustavljivo drsi preko
obzorja minljivosti,
zato še danes poiščiva
srečo, poveživa se v enosti.
Morda jutri nov bo dan,
kdo
ve, življenje kratko je,
poljub slovesa med zvezdami je stkan.
NE
SKUŠAJ PASTI
Kaj
mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med
dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo,
srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne
zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.
Me ne teži, če
za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v
prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
ne njim, ki
mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih
jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi
spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska
stvar.
Prava figa, če za urbano čredo police polne
so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne
zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si
želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še
živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni
Spar.
Mi je deveta briga, če politik še lastno
dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s
tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega
stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slej ko prej
pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš,
da vpliv in moč bi me prevzela, ne to nikdar.
Požvižgam
se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta
zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne
pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj
prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo
prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos
vprašljivi mi v zibko ni bil položen.
Ljubi človek
glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš
si na svoj
oltar.
.................................................................................................................
Ne
skušaj pasti (ne poizkušaj se fizično spustiti na
nižji nivo)
Ne skušaj pasti (ne igraj se s pastmi, ki jih
prinaša življenje)
Pet pasti, katere držijo človeka v
krempljih in se jih eno za drugo otrese, v svojem postopnem
razvoju:
1:
denar; 2: ponos, ugled, vzvišenost zaradi materialnega
položaja; 3:materialne dobrine;
4:vpliv
in moč; 5: ponos, ugled, vzvišenost zaradi umskih
sposobnosti
***********************************************************************************************
|
|
|
čut
vonja |
* |
neznanje
(temina);
globok
spanec (pokoj ) |
.................................................................................................................
.
. P
O
L
N
O
S
T...
. . P
R
A
Z
N
I
N
E
Bel
labod
mehko
drsi
prek samotnega
jezera,
ob
sladkem zdihljaju
speče
boginje nežno
s perutmi zaplahuta,
gladine sijaj
vzvalovi,
oči
ljube se igrivo odpro,
vesolja
čudes
nešteto uzro,
srce
navdušeno
ji vztrepeta,
kot bežen spomin
je
temine
pokoj,
odsev
sonca zakriva
skrivnosti
obstoj.
(Polnost
praznine
… čas
prebujenja.)
Na
krilih uvida
pravični
Rama, obdan z milino ljubke Site v
miru gospoduje,
o
srečna doba
rodu
sonca vladavine
širne,
ki modrost
ti
čar prihodnji
snuje,
kot
mavrice obok krasan ustvarja
raj,
zgled bitjem vsem na vekomaj.
(Polnost
praznine
… val
izpolnjenja.)
Ob
nečujnem
valovanju zvoka
zvesta
Radha
v
objemu Krišne
skozi čas lebdi,
v
spirali večni
ljubezen
njuna
ne zbledi,
kot svetloba
širi
se brez mej,
prek
roba vesolja gre
naprej.
(Polnost
praznine
… dar
življenja.)
Vmes
sladke
kaplje - nektar,
božanski Višnu lije,
ko družno z Lakšmi se v
soju onostranskem
zlije,
v
duši obeh
spokoj
kljubuje
vrtincu energije,
luč
joge skoznju
polno sije,
kot krinka
je
ta
svet dejanj,
idej.
Zapri oči,
spreglej!
(Polnost
praznine
… luč
spoznanja.)
Na
lotusovem
cvetu Šiva
in Parvati v
opoju blaženem
sedita,
nad
nebom in zemljo,
minljivo
srečo,
drug
za drugega
dehtita,
kot
prej nikdar in ne poslej..
(Polnost
praznine
je moč
zavedanja
samega
Sebe.)
NEPREHOJENE
POTI
Od
kod prihajam, povej, kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih
razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem
vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz
labirinta davnih zmot."
Previdno stopam, tipam dalje,
zla
slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.
O
gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v
klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček,
s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v
temačnem kotu le preperela vrv (na tleh) leži.
Odvržem
breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še
kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."
Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na
obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel
zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej
(mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo
v temi.
Sledim
svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika,
medlo, a dokler upam, ne zamre.
Po
stopnicah zliva se svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči
iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu
krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res
(mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč
ne napor?
Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se
povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je
nadel.
Kraj zapuščen me kot tujca dočaka,
nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid
poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine
naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje
preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca
preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez
sledu.
Telo
je šibko, oprem se nase,
prepričan v zmago, pustim, da
duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.
Leta
življenja bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem
razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani
naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do
obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O
sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako
doživeta.
Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne
noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.
Letim
dalje, saj v prsih jasno čutim, kako nevidna sila (me) vabi
višje, dovolj okusil sem nižav,
Himalaja v mesečini se
leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana
sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka
sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.
Še
preden kolena hvaležno poljubijo belino mivke, blagoslovljeni mož
smehljaje razblini se (v nič) za večno.
Sedaj čakam
na njegovem mestu tam, počivam, premišljujem
budno:
Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki
vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje
usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.
Kdo
si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me
naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi, spet drugič kot
plamenu v vetru mi ne postavljaš mej.
Samo sprašujem,
šepet srca odgovor da:
“Ne išči več,
zdaj veš …….. da me
imaš.”
................................................................................................................
Zasnova
pesmi je trodelna, kakor pri Dantejevi Božanski komediji (La Divina
Commedia).
Opisuje evolucijo posameznika. Na začetku so vsa
čustva temačna: strah,
dvom,
nato preidejo v
upanje,
pričakovanje,
in nazadnje dosežejo vrhunec v prepričanju,
domišljiji (sanje), hvaležnosti, ljubezeni.
Pekel
prehod Vice
prehod Nebesa
***********.
O prelivanju Tišine v njeno nasprotje (1-3) .************
Tišina je naravna uteha za
skrajno razigranost.
Izrazna razigranost je radostno nadaljevanje
vrhunske Tišine.
V vrhunski Spokojnosti je izvir
poskočne izraznosti.
Presežna razigranost se spontano povrne
nazaj v Tišino.
Ko Tišina doseže svoj vrhunec, z
radostjo spet zapleše v poskočnem ritmu.
Ko se
življenje skrajno razigra, Tišina postane najboljša
prijateljica.
************************************************************************
PREŠERNI
SMO MI
Prešerni
smo mi,
Razveseli se še ti.
Vsaj za nekaj dni
naj
vsakdo meditaciji se prepusti.
V kaplji ocean se skriva,
svet
neznan v tišini se razkriva,
zato
postoj popotnik večni,
telo tvoje je kočija,
(daj)
izprezi vrle konje, njih korak poslušni,
mar ne čutiš,
kako svežina prija.
V spomin nejasni bledijo stare rane,
ko
med prijatli zbrani tkemo vezi nevidne, srčne,
opoj ljubezni
nas vodi v dni čuječne, srečne,
v svet, kjer le
nektar s cveta kane.
Le eno željo milostljivi Bog usliši,
da
oljčna vejica se nikdar ne izsuši,
miru beseda naj se
širom Zemlje sliši
po zaslugi tvoji, hvala
Mahariši.
JGD
ZATON
EGA – ZATO NEGA
Kako naj vam podarim
modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ
v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek
v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej,
doklej?
Zato
naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na
nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v
primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre
mimo;
doklej, doklej, doklej?
DVOSMERNI
PROMET
Prvaki gredo proti sijaju luči,
vsem
drugim so ljubše prazne reči.
Ugotovim, da odveč
je pomislek,
že dolgo poznan je pr?padajoči učinek.
Z
A P O J
Čiv
čiv.......čiv, čiv
žvrgolim, še vedno sem
živ.
Skozi okno poglej!
Ždim v zavetju brezovih vej,
zlat
moj je napev, trebušček pa siv.
Kar pomnim, takšen
sem bil.
SLAVEC
************************************************************************
Vseeno
je, k(j)er je vse eno.
************************************************************************
VSEH VRST JEDCI (prva različica)
Nekoč
v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel
ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej
zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se
vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga
pri jedi naj posnema.
Prostojedci
niso izbirčni;
njim, gurmanom, vse je v
slast.
"Mi pijemo in hrustamo za užitek, za zabavo,
samo
da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo,"
pravijo, "še
malo mar nam ni,
če pri trebuščku pozna se
balast."
Prascojedci...ti
prostaki vdali so se mesu, jih odtlej pogosto muči
zgaga.
Klobase, zrezki se na 'talarju' vrstijo, še po
bifteku sline se cedijo,
njim, ki vsake kvatre kakšno kilo
se zredijo,
dokler srce dokončno ne omaga.
Prestojedci
pa poskočni bodo še naprej in čili,
saj žitno, stročno zrnje jim zdrav je nadomestek živalskih
proteinov.
Poleg sodi kuhano zelenje in dovolj bo tudi
vitaminov,
smo makrobiotiko kar
obetavno naznanili.
Pridnojedci
zelo spoštujejo naravo, njen red;
ne
skrunijo ničesar, kar leti in lazi, še na čebelo
drobno pazijo.
Od darov živalskih le med in mleko si sposodijo,
z
nožem ne dotaknejo se čred.
Presnojedci
sploh ne ubadajo se z lonci.
Že poznanim
dodali novo so prehransko muho;
sočni sadeži, solate sveže
zamenjali so vročo juho.
Izvrstno, kakor prerojeni, se držijo
pokonci.
Praznojedci
zares nenavadne so izjeme.
Snov fina takim
zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje
vdihuje.
Kdove
od kod se vzelo je to božje seme.
Ah,
naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide
čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar
besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa
dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot
najboljših, poln krožnik
iz srca privoščim.
................................................................................................................
V
sodobnem času soobstaja več oblik prehranjevanja, ki so
neposredno povezane z ravnjo ozaveščenosti
posameznika.
Zaradi besedne igre sem jih označil z malce
nenavadnimi imeni, saj sem jim želel nadeti skupni
imenovalec,
znotraj katerega pa obstajajo razlike.
Tako so vsem
skupne črke Pr???ojedci
(z malce šaljivo asociacijo), razlikujejo pa se le v treh
črkah v sredini.
V
zadnjem verzu pesmi sem z vejico namignil, da najboljše
dobrote
niso
povezane s polnim
krožnikom, ampak jih
je treba poiskati
drugje.
................................................................................................................
VSEH VRST JEDCI (druga različica)
Nekoč
v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel
ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej
zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se
vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga
pri jedi naj posnema.
Prostojedci
uživajo vse po vrsti.
Karkoli vonj, pogled
premami brž znajde se med prsti.
Samo da je okusno, pa čeprav
ne najbolj zdravo.
Oni jejo iz užitka, za zabavo.
Prascojedci
so vdani mesu; ob njem se tem prostakom sline
pocedijo,
zato klobase, zrezki, biftek se na 'talarju'
vrstijo.
Potlej mnoge peče zgaga,
srce prezgodaj jim
omaga.
Prestojedci
bodo poskočni še naprej in čili,
seveda za razliko brez živalskih proteinov.
V žitnem, stročnem
zrnju nadomestni vir so našli,
poleg kuhano zelenje in
dovolj bo tudi vitaminov.
A karkoli odličnega na njihovi je
mizi: rjavi riž, dišeče popečeno sadje ali sojina
polpeta,
imenujejo nadvse zveneče in učeno makrobiotična
dieta.
Pridnojedci
zelo spoštujejo naravo, njen sveti
red;
od živali med in mleko si sposodijo, z nožem ne dotaknejo se
čred.
Sočutnost ta jim v prid je šteta.
Ne
Kekec, za njih le vegetarijanska je pašteta.
Presnojedci
sploh ne ubadajo se z lonci.
Kar surovo je,
menijo, ohranja bistro glavo, telo drži pokonci.
Sočni
sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho,
čez noč
povsem pozabili so na kuho.
Praznojedci
nenavadne so izjeme danes;
se čudno
vedejo, izogibajo jedi, tako se zdi, zares.
Snov fina takim
zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje
vdihuje
Ah,
naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide
čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar
besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa
dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot
najboljših poln krožnik iz srca privoščim.
................................................................................................................
Oba izraza pa lahko tudi povežemo in dobimo bolj vsakdanji pomen v smislu posvetnih užitkov.
********************* . . Tri misli o puhlosti izjav . .*******************
Izjave
nimajo (dejanskega) vpliva na stanje Resnice.
Prizadenejo lahko le
tiste, ki se ujamejo na črno-bele limanice (razdvojenega
uma).
Resnica je nespremenljiva, ena in edina.
V polarnosti
učvrščene misli (poslušalcev) pa so že od
nekdaj bile zmedene (zaradi blebetačev).
Resnica je
(utemeljena) onstran besed (in) gostobesednežev.
Besedni potratnež
pač ni modrijan.
************************************************************************
VESELI
POKOJ
Sreča
v duši, ko ozreš se nazaj,
sledovi pridnosti, draga
Maja,
so vidni povsod,
živijo med nami ponosno.
Desetletja
je cvetelo prijateljstvo,
še dlje spomin povezuje
naj...
ker v tebi našle smo zgled,
pod bremenom ne bomo
nikoli klonile.
Zato sedaj brezskrbno spočij se.
Sijaj
novega (jutra) se ti nasmiha,
kajti odkrila boš tisto,
kar
največjo srečo rodi - mir, mir, mir.
DOMOVINA
H. C. ANDERSENA
Prek
neba v nizkem letu oblaki drsijo,
planjave valovijo v dalj, tja do
obzorja,
mehko preprogo zeleno, živo, veter češe,
na
njih čisto za sebe kmetije samoto krasijo,
polje Duha.
ALI
ŽIVIM
Ali
bel cvet čudovito dehti?
Encijan fin, gospa Hiacinta
in
jeglič kimata lenobno.
Meglice,
nizki oblaki,
prikrivajo romance sinjih širjav;
toda
upanje vseeno zlato žari.
SEDEM
STANJ
ZAVESTI
Glej
ljudi, ne stvari,
človek
božji, čas beži.
A
ti padaš, se pogrezaš globlje,
v brezno sanjavo, v volje tuje.
Lahko
se budiš - če želiš -,
zbudiš preden zaspiš.
Pozne noči so nevidne vse poti,
le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
kakor most do večnosti se zdi.
"Pozdravljeno
sonce," si rečem,
svet snovni, premrli obsijem,
svoje topline mu ne odrečem,
ker nezamazan se iz objema izvijem.
Poigravaš
se Ljubeznivi,
plitki
odraslosti še Nedoumljivi.
Neskončno preveč te je,
razen za predano srce, tako pač je.
Samo(tno)
bistvo je spremenjeno
in
obraz večnosti je vedno vesel,
saj poljubna delitev izgubila je smisel,
vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.
.....................................................................................
navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."
V
pričakovanju se pesem rodi,
spoštljiva in
nežna(,)
kakor
plaha reka življenja,
vračam (vse
bližje) se
k tebi.
Smehljaje
se biseri kotalijo
iz skrinje zaklada (očem) skrite
ob
skrivnostnem pogledu
moje drage kot vedno odete v belo.
Kadar
drsi skozi dlani,
ni časa, samo svežina;
tako čista
je le ljubezen,
si ti,
o le ti, saj nimfa si.
“Ker
ljubim svoje nasprotje -
(v) meni
zares kakor ogenj si,”
mi
odgovoriš, a v resnici z besedami dvoriš:
“nikdar
svojega čustva ne pogasim;
tu sem, namenjena, da te
hladim.
Z
nežnim urokom začarana
sežem do neba, postanem meglica,
sem
priča (zrcalu) prav
vsemu,
ponosna spoznam, v neumrljivem objemu.
Moja
svoboda, za podarjeno nimam vračila;
kapljica sem, ti
ocean…
…je mogoče (“da”) na_svet (si) le
zame poslan,
o izpolnitev neizrečenih želja.
Prijetno
vroča španska je zemlja
- morda kakor ženska v blagem
zavoju,
skoznjo teče reka Jerama.
Om
śanti, śanti, śanti (om mir, mir mir)
**************** namig potrebnim *******************
Ni
treba, da z raketami sež(g)eš do roba vesolja,
ni treba, da
s tehnologijo omejiš sužnje, ki delajo zate,
ni treba, da
si ti sam ujet v zakleti
zlati ječi, v
kletki
brez sonca,
ni treba, da se milijarde prelivajo na tiste oaze,
ni
treba, da se spreminjaš v nič, ko toneš na jahti
želja,
ni treba, da te privlači puhla modnost, blišč,
zlagano vreščanje z ekranov,
ni treba, da te slavijo,
ti, ki slave ne upajo doseči, ker so preleni,
ni treba,
da blebetaš, kakor kupljeni vazali, katerim kaos je vsajen v
glavo,
ni treba, da moriš, ožemaš svoje brate v
hipnozi, fatamorgani zla(ti) !!!
Od
vsega tega samo nekaj je bolj potrebno
Da
postaneš človek,
potem
krasna duša,
stanje všečno,
da
naposled boš sij,
ki je sinonim za večno.
************************************************************************
Bog
ali boginja,
vstopi nesojena ljudska svetinja!
Drugo so sanje –
mora velikih razdorov.
Je že bolje zaviti na pota čistih
nazorov.
Ker
razsipna ljubezen je vajina slast,
raznorodni otroci (vseh barv)
zlahka zaobidejo čast,
četudi slepci medtem še
naprej opletajo s koli,
opit od Resnice sem kot prej nikoli.
Z
žarki in reko in cvetjem je okinčan celo ta nižji raj,
kjer
občutje topline se mehko preliva iz (materinskih) oči v
oči.
Toda v senci (studijskih žarometov) in pred ekrani nekdo
si nabira moči,
ha, ne bo nas premamil, v miru počiva
Kraljev zaupni saraj.
Veš
poet svoj dolg – “Povej !” –
ali kakor
pravi svetnik zavit si v molk? “Le glej…”
Na
vsak drobec človeške gol(g)ote
vsujem trikrat toliko
transcendentalne lepote.
|
---|
|
|
|
|
|
|||||||
|
Vmes, seve, tekla so leta, |
||||||||||
|
ko da je vstal na novo. |
||||||||||
|
Boter zadnji vzel je slovo. |
||||||||||
|
- če dobro pomislim - |
|
|||||||||
|
nekoč
me ne
dosti drugačen “Kaj ti je, pepe? |
||||||||||
|
|||||||||||
|
Prav* ničesar doslej nisi spoznal.” “Meni
se zdi…” se
braniš,
“...zdi
se mi, da vem...” |
||||||||||
|
“Pojdi sedaj, veš, dolga je pot, |
||||||||||
prekmalu.... |
se
duša
v hipu zmrači, tudi bratu oko orosi. |
||||||||||
|
|
||||||||||
|
spet
sva
dva, sva dva |
|
|||||||||
|
|
|
|
|
Slavni
možicelj vzvišene drže se je spotaknil.
V počasnem
posnetku smo ga videli
padati in psovati zgubano rdečico na
obličju preproge;
s tem kršil je protokol, zasluženo
plosko telebnil.
Zbrane množice revnih izpolnijo svojo
dolžnost;
ni šlo za telemark, vendar z'lo glasno
ploskajo.
To vsekakor je vest za slovenske novice.
Daješ
mi kruhek, umrla je nežnost.
Rodna duša je sita
glamurja, slovesa,
ki le imetje al' imenitnost zrcali, nikoli
poštenja.
Čuj, kako invazija zelencev bahavo trka na
vrata,
češ, naš lastnik gradil bo, kjer do
sinoči dehtela so košata drevesa.
Z nasmehom v
deželo se prikradejo, tam živijo
pod pretvezo napredka kot zajeda
v tkivu.
Njihova začetna sreča ni vredna niti kančka
skrbi.
Slovani (še dandanes) so kleni, ob slovesu oblačka
igraje slavijo.
************************************************************************
Plima
bolečine polagoma mine,
večen je biser, iz nje porojen.
************************************************************************
Hej
Krišna, zakaj si samo ti Krišna?
Vzvišen nad
zemeljsko bedo,
nikoli podložen plehkemu snubcu
na leseno
piščal ubiraš zvoke Ljubezni.
Prosim, kdaj vsak
dih, dodatno čakanje, se izteče?
Medtem,
o Rama, vsaj podvoji se Rama!
Potlej svojim podanikom skupaj v
srcu bi kraljevala,
tako nesmrtna je slava solarne rodbine.
Ker
tetiva slajše od harfe zveni, v imenu Sočutja,
vso
stisko tudi moje preteklosti zdaj, zdaj boš obglavil s
pravico.
Joj
Mati, oprosti boginja, si edina,
ki ne smeš biti
pozabljena.
Odrasli smo kakor poredni otroci,
malček
zasanjani, lepa si Vsa.
Iz bolečine se vseskozi norčujeva,
kajne moja Mati?
D V O B O J
Tišina
se je vrnila,
spoznanje
moči,
vsemirje molči,
neznanokam
strast je pobegnila.
Lisica,
kje je tvoj brlog –
skrivno
vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi
me vabijo v mestni log.
Še
ena past, sedaj človeška;
umazano
postaja,
laž nagaja
v
deželi narejenega nasmeška.
Tu
bova krvavela v boju,
naj_boljši
preživi,
torej začni
princesa
teme v opoldanskem soju.
Nisi
se uspela dobro skriti;
priznaj
poraz,
svoj obraz,
izdajalka,
ki ničkolikokrat si me skušala ubiti.
Bilo
je srce ranjeno,
simbol
poguma,
onstran razuma,
tako
je pravzaprav usojeno.
»Zmaga
je poraz in poraz je zmaga,«
sulica
švisti,
mrtva obleži.
»Gladko
prekošena si sovražna zalega.«
(Le
kdo bo zmogel razumeti ta verz? Tekmuj in zmagaj v najcelovitejši
razlagi.**)
Mir
je spet udomačen,
nekoč
nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.
********************************************
S A M O U R E S N I Č E N I
ve,
kdo
komu
govori
in
čemu
to.
Za
njih ni tolažnika;
|
|
POEZIJA
O TISI
|
||
Ti
si |
Eden, |
Zelena, |
Zgini
finančni sodnik, |
|
Beli
so bogovi ocvrti, |
|
Ti
pogled modri – vodnik, |
|
|
adijo t’ršica.
|
Smo v presežno zazrti, |
|
Neotova
barka varen je pristan, |
Zgini
razsodnik, |
potem bo pravica. |
Beli so bogovi ocvrti, |
me
ribe klene, |
Indigo vedeči otrok, |
adijo
t’ršica. |
Smo v presežno zazrti, |
a
naši farje ne. |
Neotova
barka varen je pristan, |
Podvajanje
do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo
do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.
Vse
za potomca po zgledu vodomca.
Še
huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno
duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni
dolgovi.
Nenasitno ko vodomca
strmoglavita potomca.
Po
svoje nikar, samo nikar po svoje!”
– torej le Sebe ne,
vdihni druge,
od zunaj vsiljene bacile kuge –
velí
sorodstvo, družba pôje.
Zdresirani
potomci, razprtih kril vodomci.
Pris(o)tnost
duha se porazgubi,
češ, saj tisto, kar pozabimo,
počaka.
Od prvega Očaka važnejša je pasja
dlaka,
čeprav Ta ne hlini (po človeško), da nas
ljubi.
Na
preži vodomke, zrcalne potomke.
V znanem slogu zgodba spet in spet se ponovi;
za sina spodobi se…:
ugledna stroka in zaroka,
zaradi roka nagla poroka, za konec
oporoka;
se fantazma sreče še krepkeje obnovi.
Vse
za potomca po zgledu vodomca.
Rešilna
bilka – sedaj ali nikoli
brez utopične reprize se boš
izkobacal
iz pozlačene celice, katere ujetnik si
postal.
Sonce je tiho, nezbegano…sanjalec, na prostost
izvoli!
Ni
vodomca, kakor tudi ne potomca.
Vidiš,
hipnotizem nič več ne ponavlja se,
že resnica Budnosti v
obrisih se pojavlja.
|
|
|
|
Pesem je ravno toliko šifrirana, da je nepoklicani (brez iniciacije) ne bodo nikdar razvozlali.
Možni načini branja:
- normalno branje (najprej leva kitica, nato desna kitica )
- sledi roza puščicam (leva kitica od spodaj navzgor in nato desna od zgoraj navzdol)
- sledi zelenim puščicam (beri izmenjaje levo in desno kitico po ključu LDDLLDDLLDDL )
************************************************************************
Tako
kakor
je bedak osamljen v družbi
modrih, je tudi modrijan osamljen v družbi bedakov.
Edina razlika
je, da bedak prepričuje modre, da je pametnejši od njih,
modrijan pa nikogar ne prepričuje, še najmanj pa
bedake.
************************************************************************
Noč
je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem
zasanjana.
Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj
trudne,
masale zgoščene.
Plovemo prek sipin med
otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v
vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko
zapusti.
Volneni kožuhi v sprevodu, vmes kozja brada.
Komaj
pojavne gazele, nevidni šakal ne napada
… v
sorodu sta si …
vpadljivi turban nomada
in nakit
masivni, ima ga snaha mlada –
ta zapestja, mesto srebrnega
zaklada.
Dežna kaplja je mati, duša puščave.
Vedno sita je opica, ki ji prinašajo hrano v kletko,
vendar
se ji ne sanja, kaj je svoboda.
Domala ni ljudi, ki bi živeli
drugače.
Prepoznam jih – v trenutkih, ko želodec je prazen,
zobje
se bleščijo, svoboden nasmešek jim veje z
obraza.
ps:
Se opravičujem, če v ujetništvu
rojena ptica
ne razume pojma svoboda.
Le zobaj brikete (po znižani ceni) !
************************************************************************
Adi
Šankara je bil najboljši musliman, Mohamed je bil
najboljši kristjan,
Jezus je bil najboljši budist
in Buda je bil najboljši hindujec.
Kdor ni zmožen potrditi
tega dejstva, si ne zasluži,
da se imenuje hindujec, musliman,
kristjan ali budist,
saj je njegova religioznost navadna farsa.
************************************************************************
|
nesMISELNI VRVEŽ
|
|
.COM
.COM
.komuniciraš
spet, |
|
|
(pozimi) NE POZABI NAME |
|
»Priletla
na okno snežinka si bela,« |
|
Kapljica
po zamrzlih sledeh je polzela, |
|
OBČUDUJ ME (spomladi) |
...spet ostrmi |
Po
češnjah, brhkih nevestah, rojijo čebele. |
|
|
|
(poleti) SI NEBO NAD MENOJ |
Objemi oblak, |
»Slapove
luči,
najkrajše noči, |
|
Karkoli
sad obrodi, poprej dozori, |
|
KER MI PRIPADAŠ (jeseni) |
hvaležen bodi |
Lastovka
z mladiči odleti, zvesti so črni kosi, |
|
|
Kaj
vsak dan storiš,
da jutri kot ponavadi bo sonce sijalo?
Nič!?
Stori(š)
kaj
vestno (vsak
dan) ,
da jutri še vedno boš užil svežino bistrih voda!
(?)
Kaj
redno (vsak
dan) storiš,
da tudi jutri lahko boš počival pod nebom košatih
dreves?
Nič!?
Stori(š)
kaj
‘zaboga’
(vsak dan) ,
da jutri svet že spet bo vladavina miru! (?)
Nič!?
S
pomočjo strojev (tipkami)
pogovarjaš
se s stroji (ljudmi*),
zgubljaš dragocene
minute, ki so ti dane.
V redu. Danes je dan, ko eno ničvredno
življenje –
vse ti vzamem.
Skrajšani
različici:
0001 oziroma
0+0+0= - 1
* npr. navdušeni uporabniki Facebook-a
************************************************************************
Edino
dober človek prepozna govorico modrecev.
Nebodijetreba
govorico bolečine razume vsak bedak.
************************************************************************
Nenehno
smo oblegani z berači
ko
črnila
zmanjka. *zdravniki
in sodniki
|
************************************************************************
Kako
smešen je vaš svet.
Osmrtnica.
Spet ena kapljica
je izpuhtela,
vendar morja to ne prizadane.
************************************************************************
tu
počiva zvezdnica severa,
to v marmorju je njen epitaf:
Naslednja
pesem je posebni poklon nečakinji Darji za njen rojstni dan
PREHITEVAM
ČAS
Čas
živih dni neustavljivo drsi
preko obzorja minljivosti.
Zdaj odhajam onstran
morja,
kjer preteklo ukloni se
prihodnosti.
Kdaj povrnem se nazaj
-
še sam ne vem trenutka -
da povem, kako vodijo ta
svet
moje lahne misli.
******* Pregovorna razlaga božanske ali živalske nravi človeka *******
Kar z ritjo naredi, z glavo podpre.
Kar z glavo naredi, z ritjo podre.
************************************************************************
Š
Č E P E C S O L I
(
Bog daj nespoštljivemu bedaku )
Zjutraj
sapo je zajel, a večera ni dočakal.
Na ulici mimoidočih
(-m) prodajal je prigrizke,
ko ugriznil je v kislo jabolko preizkušnje.
Ščepec
soli mi je odrekel,
le toliko da mojemu paradižniku bi okus popravil.
Uboga para,
ničvredna, mar ni razumel jezika?
Ne. Bil je pač eden v
neskončni vrsti kopij,
ki jih je natisnilo življenje in smrt
pogoltnila.
Še zadnjič se obupno je napihnil, kakor da
je kralj sveta.
A čarovnija ni uspela. Ostal je žaba.
Korak
mi predolgo ni zastal. Gnalo me je upanje,
da še pred
mrakom našel bom kopijo, v kateri so barve
oživele.
Razočarani, pa vseeno potolaženi smo dobrotniki
sveta.
Skoz’ nas sončna luč in zrak in
čista voda brezplačno priteka,
na
svet bednih se v slapovih steka, v zameno ničesar ne zahteva.
Le
kanček spoštovanja mi nakloni.
Sicer v ognju, ki
(lahko) dajo ga sinje oči,
še isti hip zaustavim ti
nesmiselni utrip.
Skrivnost za vselej nosim v sebi.
Prav
NIČesar NOČem,
ker že VSE sem, ker že VSE vem.
Opomba: ampak zabavno se je igrati z ljudmi in njihovimi fantazijami
KER NISI SAMO BESEDA NA PAPIRJU
Če
ne moreš zadrgniti zanke okrog vratu nesramno podjetnih,
ki
brez sramu davijo rajo,
potem beseda Bog nima nobenega
pomena.
Če
ne moreš brcniti v ječo debele riti in politike,
ki za
lasten žep siromašijo svet,
potem beseda Bog nima nobenega
pomena.
Če
ne moreš poslati pod zemljo vseh tistih,
ki iz navade,
zaradi požrtije, koljejo živa bitja,
potem beseda Bog nima
nobenega pomena.
Če
ne moreš zdrobiti lobanje, srca, stopiti na prste
krutim
narodom, ki (s križem, srpom ali svastiko) sejejo smrt,
potem
beseda Bog nima nobenega pomena.
Če
ne moreš upihniti plamena v očeh, ki jih zanima samo
materija
in ki mrtvo begajo naokoli, po policah (zdaj tudi
na spletu),
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če
ne moreš prisoliti krepke zaušnice bedakom,
ki se
nikoli ne priklonijo veličastnemu soncu,
potem beseda Bog
nima nobenega pomena.
************************************************************************
S
kančkom hvaležnosti bi človek lahko obdržal vse, kar mu Bog
podari iz ljubezni.
A večina, ti bedniki, niti tega ne zmore,
zato naposled prav
vse
izgubi.
************************************************************************
Kjer
ni ljubezni do Boga, ni ljubezni do Sebe.
Kjer ni ljubezni do
Sebe, ni ljubezni do drugih.
Kjer ni ljubezni do drugih, kjer ni
ljubezni do drugih,
je svet najgloblji pekel - kraljevina denarja
in seksa,
kjer sonce v mukah zahaja; tako imenovana zahodna
klavzura,
kajti kako si taka beda lahko zasluži naziv zahodna
kultura.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
svojevrstveni
meditaciji
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zavedaj
se! doslej je bilo vse tvoje početje popoln nesmisel,
čeprav
so se drobne utvare (zadovoljstva), ki jih nudijo majhne reči,
tebi
zdele smiselne, o žival v človeškem telesu.
Izmotaj se
iz ječe tega sveta, v katero si se sam zaklenil
in v zmoti
odvrgel ključ skozi okno – omotičen pozabil, kdo si.
10
rodov mojih prednikov je poraženo zapustilo planet,
toda zvaliti
krivdo na druge je nedopustno.
Blišč znanja ni vreden
zanikanja,
za katerim se plazijo sence!
10
grobov je posutih s cvetjem nežno
bilo,
da nehote vprašal sem sebe, kaj je smisel
prihoda.
Zaman bi bile minute oklevanja,
če skozi špranje
časa (iz notranjosti)
zaveje vonj po življenju.
Zato
10 let, včasih v mislih, pogosto brezglavo,
iskal sem
odgovore jasne in krasne.
Za prodor v duha so si sledile metode
obleganja;
utišal sem ga, s potovanji po znanih deželah
zopet razvnel.
Še
10 let sem vztrajal na svojih bregovih,
da svetovi kot privid
končno po šivih so pokali
in so se pokazali sledovi
garanja –
odbleski besed in črnila, zlasti umiranje
lastnega ega.
Ćas
je dozorel, odvrgel svoje robustne okove.
V 10 dneh, zavzeto
prisluženih, v bližini “velike duše”
vse,
kar komu bi mučno se zdelo, bilo je poplačano.
Na
zakonito čelo se vrnila je krona, (ne ona sestra nevednosti).
Večna je tvoja slava spoznanja, Bog, vrednost guruja neskončna.
Vsebujoč
vse dobro, kar redko se zgodi,
da v kotlini brez zemlje cvet
vzbrsti.
Skrbno hraniš – dokaze – sicer tudi
mene dvom bi prevzel,
a tako mučne usode meni ne dopustiš.
Hvala.
Potem
spet pričaraš mostove, o kraljica premnogih rešitev.
Kdo
si, zelo potrpežljiva, neznanka?
Zakaj me nisi že zgodaj
objela?
Res sem bedak, a nisem edini,
v slepoti žal napačni
odsevi so možni.
Čudovito !
Več
topline premoreš kakor sonce,
saj združuješ celo
sence, zopet v svojem sijaju.
Priznati moram, da je tako.
Samo
ti v brezvetrju odpihneš še zadnje ovire,
na poti
kvišku povezuješ vse živo
(zato) studenec moje
ponižnosti zares je preskromen poklon.
Bodi
moja zvesta spremljevalka, skrita pod imenom Ljubezen,
skozme za
ljudi odkrita.
Kratkotrajna
sreča, ti nesreča.
Zgradil revež je dosti gradov (v
oblakih),
jih hipoma Nadzornik misli sesuje.
Smrt
otroka...bodi v opomin,
kako poslej čim plemeniteje
živeti.
Sprejmi poraz naslade kot seme nove paradigme
(bolj
življenjske), kot svojo prvo zmago!
Sedaj
le išči tisti nasmeh izgubljeni,
pravo pot, nikoli več
srečo opotečo.
**************************
razMISLI: **************************
Težko je biti živ od mrtve hrane.
Ko
se vrnem, moj dom je svetišče,
kadar ga zapustim, je
navadno smetišče.
Nerodna situacija. Ne morem reči: »Pojdi k vragu!« ker si že tam.
Za
glavobol (povzročen) od ljubezni,
poljub je hitro
zdravilo.
************************************************************************
Če
karkoli lahko si zaželim, Bog, izpolni mi eno samo željo,
da sem kakor Ti (svoboden, srečen,
samosvoj), da nimam več želja.
************************************************************************
V ELEMENTU TVOJE BLIŽINE NAPOSLED UGASNEJO MUKE
Čeprav
samo veter si, ki hladi zgarano telo,
ali svetloba le, ki
mavrično izrisuje moj svet;
V
mehkobi vode zdaj spet te prepoznam,
na dan priplava naj vsa
resnica.
Preprosta, da skoznjo nam življenje vlivaš-
si
mati, ki neguje na stotero načinov.
Kakor
sveže puščavske noči imaš svoje
skrivnosti,
za lačne, otrple, utrujene beduine kot
ogenj
prasketaš pod zvezdnatim nebom.
Tudi
zemlja je rodovitna, zgolj po tebi cvetoča, okrasna.
Kot
prostor in čas vseskozi dihaš, se širiš in
krčiš,
ker edino tak hočeš biti.
Vse
si v vsem, nikomur enak,
nisem jaz tisti pravi junak.
Sam
presodi! Sem tvoj ali nisem?
Brez Tebe sem največji nič.
************************************************************************
Svoboden
si , ko si v vsakem trenutku pripravljen storiti nekaj,
kar bo
vznemirilo nesvobodne ljudi, jih navdalo z nelagodjem.
Če
si v stanju svobode, nimaš več vprašanj, ki si ti
zdijo pomembna
in so (glede na motiv) drugačna od otroške
radovednosti.
Npr.:
Sprašuješ ljudi, da bi spoznal njihovo mišljenje,
navade ali slabosti;
in jih na ta način podredil in
izkoristil za doseganje svojih ciljev.
************************************************************************
moški
glas (pevec, izvajalec); DRUGI
MOŠKI GLAS, KI SKOZI PESEM KOMENTIRA; ženski
glas; refren
TA
BARVA OZNAČUJE ENO ALI DVE MOŽNI RAZLIČICI DELA BESEDILA
|
OD KR_ STA DO KR_STE |
|
|||
|
Uglasbena za vas, je zgodba ta resnična, |
|
|||
V ZAPRAŠENEM PREDALU SAMEVA BABIČIN NASVET |
|
||||
|
Za
ljubezen mera ni užitek, |
|
|||
DOBRODOŠLI,
8 MILIJARDNI DELČEK** VELIKE
ČREDE; |
**DEL |
||||
|
Že
kot otrok drobnih trikov si se učil, |
|
|||
|
Od
krsta do krste |
|
|||
|
|
Razvajen
dodobra in rahlo zavaljen zajahal** si
mladost, |
**dočakal |
||
V
NAŠI DOBI TAK STREMUH, UH, |
A TA PRAV' STREMUH, UH, |
||||
|
|
Fej, fej, dandanes
na žalost vse se kupi, |
žal
dandanes vse se kupi, |
||
|
Od
krsta do krste
Jok
sužnjev te ne gane, modrih ne trpiš, |
|
|||
STEKLENA KROGLA PA PREROKUJE: "Vse pridobljeno bo izgubljeno!" |
|
||||
|
Materialistova
doba, vse tja do groba, polna je naslade.
Od
krsta do krste |
||||
LEPO
JE ŽIVETI ZA ZDRAVE IDEALE. POZORNOST DO DRUGIH TOREJ KRASI NAJ
TVOJ SVET, |
*************************************************
OD KRSTA DO KRSTE
ZA
ZAČETEK (s)lastna ZABLODA,
SLEDI povsem nekoristno TAVANJE V
TEMI.
PRIČAKUJ grenko SKLEPNO DEJANJE, ti ZGUBA!
************************************************
Raznežen
tiho prenavlja se svet,
zaradi naju (bil si spočet) tako
lep, tako svet.
Zrela
ljubezen bogati najin svet,
tako tih, tudi lep, tako svet.
Živa
svetloba obliva me, prenovil bom svet,
čaroben za naju, tako
lep, tako svet.
Poljubi
svetlobo, da oblila bo svet,
skrivnosten za naju, tako lep, tako
svet.
Rad
bi vam pomagal, a ne morem,
ker zašli ste, zaljubljeni v
laži,
laži v imenu noči,
laži v imenu moči,
laži
kardinalne, ki od mene vas loči,
laži, zaradi katerih srce
poči.
Bog
miru tedaj umira, kadar prehrupni so zvonovi; morda
ne spite, a niste budni.
Med
bregovi, za zidovi, v privid ujeti,
ujeti v meje brez sledu
resnice,
ujeti v meje skrajne desnice,
ste kakor sužnji brez
pravice,
ste sužnji, umirajoči na žrtveniku medijske novice.
Dvomim,
da se boste spremenili po svoji volji.
Prepozno je, ko mavrico
zagrne tema,
tema, ki vse živo izbriše,
tema kot
največji odmik od svetlobe, ki upanje izriše,
tema
(vaših) neizvirnih misli, sivih kakor hiše,
tema mi
ni gospodarica; zaradi nje zapiram vse nebesne niše.
Bila je dolgotrajna služba moja, po resnici povedano, sedaj je zapuščena.
************************************************************************
Človeka
se meri po tem, koliko ima želja.
Torej po količini karme, ki
jo ustvari.
(Ne
meri se ga po teži, velikosti, barvi kože, znanju, značaju,
položaju.)
Eureka!
Izumil sem fantastično napravo, najsposobnejši
računalnik,
ki daje odgovor na vsa vprašanja.
(Op.:
um porodi vsa vprašanja.)
Nemir
uma je vprašanje (njegov
vzrok), mir
je potemtakem odgovor (na
vsa možna vprašanja).
Ko
je vzrok odpravljen, posledica ne more obstajati.
Torej utišaj
svoj (opičji) um !
ZLATO
PRAVILO: ne
dajaj obljub, ki jih ne moreš izpolniti.
Vsaka (tvoja)
obljuba je laž oziroma ima priokus laži,
kajti skrivnostna narava
presega tvoj razum in zato ne veš niti tega,
ali boš
jutri živ.
Zato ne obljubljaj ničesar.
Ljubi, namesto
obljubi !
Živi danes (svobodno), jutri je ustvarjen za sužnje, ki
jih oživljajo grižljaji upanja (katerim
je upanje glavna hrana).
Zbudi
se danes, sedaj živi svobodno, čemu jutri umirati.
************************************************************************
NA PAMET RED VESLA
v zmešnjavi črk najdi primeren naslov
NE VE MLADA PRESTA
PETARDA V SLEMENA
VLADAR MESTA PENE
PRSTANA LEVE DAME
PAMETEN DAR SLAVE
VEM, PRSATA LEDENA
PREMLADA NEzVESTA
Pridi moja premlada nevesta mala!
Razgali me, da ne bom samo svoj!
Nečujno bitje srca, med prsti privid so brhke prsi.
Vdahneš kakor otrok ob rojstvu, zapored zavzdihneš.
Skrivaj dehtiš - po jasminu? - kot princesa (spoznaj se) v davnem spominu!
Sredi noči - ko za res hipno obmolči vse - mir je,
zato lahko čutim, kako drhtiš ob meni,
kakor viharna misel, ki v mesečini se utaplja brez pomoči.
Zakaj si znorela in ne_dozorela?
Zaman hrepeniš po združitvi in čakaš omamnost poljubov,
saj - jaz vem - nemogoča misija je to;
Bodisi da v meni živiš in se nisva nikoli ločila,
kakor ime si pripadajoča mi, ti, moja druga narava v nenehnem pripovedovanju.
Skodrana
gladina (ti) odseva nebo v raju,
ki plaho pojema v lastnem
sijaju,
ko spominja se objema prvinske ljubezni,
katero prenaša
samo_ta,(ki) trezni.
Polovica
je skrita,mar kmalu konec bo mita?
Nikoli (smisla ne izveš),
kadar hočeš karkoli !
Le golob na veji že
spi...
in to - kako si upa? – pred obličjem večnosti.
Ali je mogoče(n), popoln(i) ?!
Povsod
sami hlapci, do koder pogled vodi.
V tej ‘župi’ ni
ščepca ponosne izvorne kulture;
postana čorba, v
njej hlasta za zrakom horda kupljenih janičarjev.
Za
malo drobiža prodali so vas okupatorju;
v zameno za prazne užitke,
privlačne otročji zavesti,
da bi naposled se skisali v
strup.
Razjedena
je narodova duša, praktično mrtva.
Telo, gojišče
bakterij naslad, lahko propade potem.
Zagotovo!
A
zakaj bi jokali, tista peščica pogumnih,
ki niso le
opice in roboti
s plastičnim (u)tripalčnim sranjem v
roki ali banano?
Uničenje
pride samo po sebi za…
Rod
zavaljenih, zamaščenih pokvek dušebrižnikov,
v
katerem ni kančka ljubezni očeta.
To
je današnja podoba zapeljevalcev ljudi,
krvnikov sveta, ki
se že dve tisočletji kakor rakova tvorba
razrašča
v vse pore in kotičke sveta, a le v maniri Goebelsa kakor
jagnje.
Ne
prst, še manj brst ali drst,
samo zašiljeni trst in
krst (pri Savici).
V tem shiranem
stanju prepoznaj - tukaj in zdaj ! -
zadnji stadij največje
naravne katastrofe – pojav kuge med biseri teizma,
ki je
kadar koli doletela človeštvo,
katero je sprejel ta
izvirno ljubek vagabund v vesolju.
************************************************************************
tri
monoteistične religije, ki temeljijo na stalni agresiji do
drugačno mislečih,
so
največja naravna katastrofa, ki je kdaj koli doletela ta
planet.;
************************************************************************
Onkraj
kruha,
polnega trebuha,
je tista fina drobtina.
Pojem jo, kako rad,
seveda.
Mimogrede iz nje porodi se vrlina.
Onkraj
vrline,
v sosledju rutine,
sem človek, za hip, otresen strahu.
Zaklad
je moj preobrat,
tako sestra veli: »Nehaj garat’!«
Veliko
misli pleše po vesolju,
vse neveste (tvojega) zmedenega uma.
Onkraj
misli
usmeri se,
bitje.
!
Saj
veš, nujen je uvid, če hočeš,
odkrit_je.
Nocoj razstava zaprta je za javnost.
Redkim je
znana, v grob odnesli bomo to skrivnost:
Onkraj
besede
ni madežev bede.
Kje sem, ko zavlada tišina?
Ljubim, kaj
hočeš, to seme božje resnice.
če tema ostane,
polna lažnega blišča,
solza kane (mi)
na
lice.
Onkraj
tišine
ni večjega
ničesar.
Ona
je kraljica, edina Boginja troedina.
Skrivnost o njej naprej
povej, o mladina!
S tem dobo diha zaokrožiš,
potem
odideš in nič ne izgubiš.
************************************************************************
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki po svojem
bistvu prvi ∞ je sorodno znana.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki dejansko v
prvi(nski) ∞
je naravno
navzoča.
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki smiselno
služi prvi, ji pomaga, da naposled zmaga.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, v prvi ∞
je vsebovana,
iz nje stkana se ji ne upira.
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki (vpeta je v
prvo) ujeta je v prvi ∞, dokler se ne izživi.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki kot vpeta zaživi v
prvi(nski) ∞
.
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki dejansko v
prvi ∞ neločljivo je navzoča
(skozi refleksijo).
ENOST v MNOGOst se preobraža, a do kam ( naj se ji prepustim ? ) , da vse bo prav
*************************************************************************************************************
BASEN O PAJKU IN HOBOTNICI |
|
|
|
kopno Ko pajek
spleta mrežo svojo, Droben bil
je, tam v kotu potuhnjeno umaknjen, |
|
|
Orjaške
lovke hobotnice (farmacis
militaris), |
|
|
Poglej ga,
kako se je razvil, napredoval ! Iz enega
kota rad bi obvladal vse, |
|
|
Na
koščke smo razsekali te ostudne lovke,
|
|
|
Končno dobila je svoj nauk: „Iz morja so se dvignile najvišje gore.“ Kitajski
tiger in indijska kobra oprezujeta. |
************************************************************************
po temeljiti znanstveni raziskavi in življenjskih izkušnjah ugotavljam:
obstajajo tri vrste žensk:
dobre čarovnice – Boginje; njim se lahko le spoštljivo in ponižno priklonimo do tal
hudobne čarovnice; ustvarjalke vsega bednega stanja sveta
stare
neumne coprnice; večina
žensk, ker pač vse življenje bolj funkcionirajo kakor živijo;
__________________________na stara leta se to notranje
nezadovoljstvo izrazi kot stalna sitnost
************************************************************************
TAKO BOLI (vsaka nepotrebna smrt)
Danes
ni navaden dan.
Samo ena smrt,
ah kako boli.
Absurdno,
saj
svet je poln krvi.
Vendar bila si mi
sestra.
Dopustite mi žalost, da srce se izjoče,
preden v
prihodnosti se karkoli zgodi, na novo rodi.
|
Še preden sonce doseže zenit, uniči temo (v nišah duha). |
|
|
Pozdravimo njegov veličastni sijaj ! Poklanjam se Soncu. |
|
|
|
|
|
|
|
************************************************
Za
umrlimi žalovati nima smisla.
Žaluj(em)
za ”živimi“,
ki živ(al)o(l)tarijo,
kakor da so mrtvi.
************************************************
MARCEL CEREBRAL ZA KRAJO PARCEL
Saj
kakšen je smisel dobiti človeško telo,
če
bil bi tako pritlehen kakor ti.
Mar
ti veš, kako je to ?!
Kako je to, ko pohlep s potezo (ko
vid)
spravi starše v grob, pod pretvezo.
Menda je ona
hišo zgradila, ne oče.
(A Ljubenčani imajo
spomin, so imuni na takšne laži, ki sodniški papir jih
prenese.)
Mar
ti veš, kako je to?!
Kadar sla in strast zamegli ti um,
ne
angelska, angleška kri
po žilah se pretaka, ropeški
strup.
Mar ti veš, kako je to?!
Ko z goljufijo,
potuhnjeno oropaš brata
v „zahvalo“ za rešeno
življenje.
In ne le enkrat!
Mar ti veš, kako je
to?!
Karnalni užitki so sladki,
dokler se ne
spremenijo,
prevesijo v kemoterapijo.
A ne zaradi ljubezni
(saj ta je lepa)
marveč od uničenja sveta,
ki ga
povzročijo gnusi,
živeči le za lastne riti.
Mar ti
veš, kako je to?!
Pekla ni ustvaril Bog,
niti tisti,
ki leta piše modre znake na papir,
da vtisnejo se v srca
ljudi,
kakor neviden je bil, skrit ljudskim očem,
le
kača nehvaležna se vseskozi
mu je zvijala v vrtu domačem.
Je
že tako, karkoli (moralno) propade, pika iz navade.
Mar ti veš,
kako je to?!
Saj
te vrstice bi lahko se nadaljevale v neskončnost.
A smrt prej
pride, potem sonce vzide.
Ni kazen, ni sovraštvo, še
manj maščevanje,
le karma svojo pravico deli in
najde.
Mar ti veš, kako je to?!
Žal
nima smisla, da je tako,
a sama si izbrala vsako napako.
Kot
človek roditi se ni mala stvar,
avtomat dovolj mi je tvojih
okvar.
Figo
mar ti je za blagor, poštenje,
če ne veš,
zakaj si prišla na ta svet.
Ropat svoje ljudi za zabavo,
res topoglavo,
čeprav ni potrebe, razen tiste potrebe, ki
prišla je na vas iz daljave.
Rajši
v tla bi se vdrl, če bil bi kakor ti, mar ti …..
ZOB ZA ZOB - ZOBOBOL
Pijani
od imetja in grabljenja
se zvrnejo v jarek.
2 x pobereš
jo (pred smrtjo), tretjič pač ne,
eno rešiš
(iz objema smrti), drugih pač ne.
Še
zločinec se spreobrne
v svoji slepoti „nepravi
sorodnik“ pač ne.
V dobi apokalipse pravi obraz se
pokaže,
nobene hvaležnosti, ker kamen,
ki v govnu se valja ne
čuti,
… { kar
čuti srce v prsih, } ...
njega le vodi gon med nogami.
|
|
|
Sapice
igrajo se z bilkami, Potem
pa, družba ubežnikov, premisli vnaprej: Kapljice,
lesketajoče se v soncu, Prelep
je ta svet iluzije duha - |
(znova in) |
znova
rodi se v srcih (vseh živih), |
************
paradoks obstoja ***********
Ko
človek dozori,
se življenje zelo
poceni.
****************************************************
Sva
stika taka TIK TAK, TIK TAK ,
nalogi kos ni vsak;
v umu sekunde
frčijo v prazno,
vse misli nemirne porazno v tebi
brenčijo.
Nebo je zgolj in samo modro,
.
. . . . . . . . . . kaj poleg jasnine
odtenek* ti
bo? . . . . . <*lastnina
Manjše
zelenje vir
radosti večne,
pod
soncem svobodnim so urice (najine) srečne.
Prepevaj
milo pesem ptica,
tiho v deželi mojega jutra.
Ne postoj za
dolgo na veji isti nikdar,
sosedu tudi,
bratu zaspanetu, viža
tvoja bodi dar,
osamljena uteha si, vendarle utihni nikar.
.
. . . . . . . . . . . Zaman upaš,
človek, da zgaran* našel boš
Boga, . . . . <*na
stara leta
če iskati nisi ga
začel v cvetu mladosti.
. .
. . . . . . . . . . . Pozabili so*,
da sonce ne sledi človeški nameri,
. . . . . <*od
Boga pozabljeni
zelo natančno
(ogreje) vsakogar in svojo pot izmeri.
Kaj rojstvo je, kaj smrt -
niti pomežik -
za slavnega popotnika od obzorja daljnega
do
nočnih senc svetilnika.
Do včeraj čemela je
blizu tvojega srca.
Prevroče je postalo zanjo,
zato
odletela je nazaj domov.
Svoj puh kot zapuščino je
odvrgla;
samo en (s)nežno bel
se
kvišku dviga mi pred očmi,
na platnu livade, gozda v
ozadju.
Žarki so kot zlatniki v laseh,
ki v spanju ne
vihrajo.
Drobni puhek leti, leti vse višje,
nalik
drsalcu na Rumeni reki, ki se ne meni (za nič)
(niti)
za zeleno, ki se preliva v modro.
TIK_TOK, TIK_TOK usode je
zvok.
Na
čudovitem hribčku leži,
sedaj jo vidim veneti.
Nekoč
sijajna v ospredju Triglava,
je grobnica moških postala.
Vsa
duša slovanska, rosno prečista,
četudi rahlo pod
švabi,
cvet lokvanjev se ziba v daljavi,
kamor z
zvončkljanjem te zvabijo lahi.
Logi,
gozdovi, polja v dehtečem objemu očetnjave,
za cel roj
bogomoljk se je nanje usulo, v črnini vdove.
Zdaj pod soncem
rojeni, bratje, na limance so se ujeli,
jim lastne žene grizejo
glave.
Že
predolgo je tako vedno,
kadar znanje nič ni vredno.
Raja
želi hiter živalski užitek,
morda še v gostilni zapitek.
Kjer
so moški navadne copate,
svet nima svetle prihodnosti;
mar
vedeli bi, čemu služi dar plodnosti,
preden vas pod križem
strpajo v zaboje oglate.
So
vsega krive mladenke?
NE! Te še najmanj.
One le
ustvarjajo,
karkoli jim zavest narekuje.
A
moški naše vasi, cele dežele,
slabi so dirigenti na
barki,
ki se potaplja, ko na krstni plovbi
je prezrla ledene
čeri.
Pijani
kavboj pa pleše v transu,
melje vse pred seboj.
So le
zveri, čeprav se hvalijo,
da so Ameri. Kdo jih bo zaustavil?
Ah,
taisti moški copate, če sploh preživeti bodo
želeli,
svojim družinicam (MORALI BODO) kazati pot
iz
omame salame v glavah (polnih) prazne slame
nazaj v svetlobo, v
tisto neminljivo SVOBODO.
Sicer
pa bogomoljka bo (nova) bogomoljka (p)ostala,
črne vdove se
bodo množile,
vas domača grobnica moških bo ostala.
Ladja
zvesto sledi smeri,
ki budni krmar 1
jo narekuje.
Če slednji zaspi, vetrovi, viharno
morje2,
jahto kot čolnič
premetavajo,
da večina (vkrcanih) čez palubo
svojo
kosilo ribam vračajo3.
Opomba:
1
moški princip - duh oz. zavest
2 ženski princip – narava oz. materija
3 bruhajo v morje
***************** dobro videti **************************
VEDI !
Tudi voda, ki smrdi, če nisi žejen, pogasi požar.
*********************************************************
Ob
jutranji kavici
čakaš popoldanske novice,
večer
ne pride.
skriti HAIKU namesto peterostišja ― vročica noči
Na
pomoč
(
na pomolu
noč
)
ozračje
segreva
atomska
goba
"Nein danke! "
Gledam
te, ne slišiš me.
Vonj po meni. Preziraš
ga.
Roža se dotika ustnic, koža pa je hladna;
poslastica nekoč,
zdaj brez okusa.
Gledam
kitajsko vazo
kot
dekle v odsevu kripto–važiča,
zraven
rožo ljubezni čakam.
**************************** ponovitve TELENOVELE ************************************
Da
so zabiti (ali lenuhi), pravimo za tiste, ki večkrat ponavljajo
isti razred osnovne šole.
Pa tudi izpiti na fakulteti pri
bleferjih terjajo davek (max. 3x ponovitev).
Ti
pa (kot človek) že toliko časa ponavljaš ta nesmisel
ponovnega rojstva in smrti,
da si sploh pozabil, da ga ponavljaš.
> > > >
Res
inteligentno,
tele_novo_le?
*******************************************************************************
Radost
in bolečina v paru gresta,
vedno
skupaj v paru gresta naprej,
naprej
do zmage in poraza,
na
praporu poguma brez sence strahu
vihraje,
notri odločnost plapola,
ko
pomikam se hitreje, mestoma zelo hitim,
zlasti
prek sipin, (tako) spomin na zlo zgubim,
na
krilih prek močvare že letim,
od
točke, kjer žabe regajo in
regljajo
v noči, dalje si želim,
do
konca, naj srčni žarek me popelje.
Greva
skupaj objeta ali rajši vsak za Sebe?
****************************
ljudje so čudni *********************************
...
ko povzročajo bolečino in celo smrt drugim bitjem, jim je
zabavno.
Ko pa jim posledice kakor bumerang priletijo nazaj v
glavo, pa (doživijo) šok in jok.
Čemu?
A plošča
se vedno obrača, mnogi (pravoverni) pravijo, da verjetno tako je
prav.
********************************************************************************
OSAMLJEN
NA DRUŽBENIH OMREŽJIH
Zaman
poskuša,
da iz
anonimnosti bi se izzvil,
kdor
Sebe ne pozna !
Pop
zvezda, silni bogataš,
z
milijardo niča baranta,
pa
milijon sledilcev ima,
že
um mu pleše med stotisoči všečki,
.
.. . . . . . . . . . . . . . . . . ….. . . . .
stotnijami
želja,
.
. . . . . . . . . .(se
v njih utaplja)
vse,
kar nakazuje si na svoj račun,
pa
je le primanjkljaj duha.
Tudi
žabe odložile so svoj mrest,
"Glej,
koliko jih je !?"
.
. .. . . . . …........... . . . . . . . . . v
luži blatni plavajo.
.
. . .. .. . (vse
drobne pikice)
·
· · – – – · · ·
· · · – – – · ·
· · · · – – – ·
· ·
En
sam jih gledam,
.
. . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . .
z
gnusom ne .
. . . . . . . .
(
so del narave ),
s
posmehom
le.
PREROKBA z izključeno funkcijo zakasnitve
Šele
takrat, ko medijsko potvorite vsako novico
(v
škodo ljudstva),
šele
takrat, ko ste voljni sprejeti vsako še bolj umazano
podkupnino
(v
škodo ljudstva),
šele takrat, ko trpinčite in goljufate celo prijatelja iz otroštva (za svoj žep samo za svoj žep),
šele takrat, ko razprodate dobrine svojega ljudstva - izdate svoj narod* (za svoj ušivi žep, kajpak),
šele potem boste z grenkobo spoznali, da ste si smrt zaslužili !
Prerokba
Indijanke
iz plemena Delujoča
Karma
december
2019
Voda
je hladna,
riba
v njej plava;
hrbtno
v olju.
ali
Začutim
svežino vode,
v
njej plava riba;
hrbtno
v olju cvrči.
Pogled
zvedavo se mi v dalj sprehaja.
Okrog našega doma spet
gnezdijo postovke,
visoko na nebu jadrajo kanje enako kakor v
otroštvu,
tišina v jutru z gosto meglo je objeta,
tu
in tam se prebivalke gozda, plahe dame,
prikažejo na plano.
Morda
vsaj one niso izgubile vero v človeštvo.
Ljudi
rado govore,
da
ih je Bog zaboravio.
Jok
brate, nije baš tako !
Kada
te svi ljudi zaborave,
(bezobrazni,
koji ne znaju, da si i ti samo jedna stanica u njihovom kozmičkom
tjelu)
tek
tada će se Bog sjetiti tebe.
istodobno s tvojim istinskim prisjećanjem Njega u svom srcu
HAIKU ― razviti svet |
v njem dekle |
|
si res kakor kmečka dekla, |
(dela ti lažni videz) |
tvoja brokatna deka. |
****************************
merilnik svobode ********************************
Morda
se za hip počutiš svobodnega,
ko nekaj dobiš,
kar si želiš (pa spet in spet; torej nisi)
Resnično
svobodo rajši znova preveri -
koliko
čemur koli se zmoreš odreči.
Vsemu
svetu (na pravi način);
bi
potemtakem lahko bila najvišja
svoboda.
************************************************************************
Z
boljščanjem v ekrane znane
človek si je skvaril
svoj vid (in pamet).
Tam je pestrost le signalov vizualnih,
ki
med sabo se plodijo in množijo,
da v shizofreni glavi še
več se jih pojavi.
Če uvidel bi, kaj je pod to
navlako,
mar še ljubil bi svet, ki zunaj se mu
prikazuje?
Mir je sijajnejši od pozlačenih
turnov,
mir, seveda, je vrednejši od limuzin,
jalov
ugled, majav položaj še manj
ti mir prinese, za kar
marsikoga spodnese
v obcestni jarek spolzke magistrale,
ki
življenje se ji reče,
reke, ki iz niča nam naproti
teče.
Jo slišiš, kako utrujeno šepeče:
”Pridi
bližje !”
medtem
ko
kapljice v neznano beže.
Miru
nič ne nadomesti,
geostrateška iluzija
razcvela
industrija
bolna fantazija
trpka
ironija
nostalgija
magija
unija
ti ja
lahko
vse spremeniš še danes za vse bodoče rodove
hrepenečih še nerojenih bitij svetlobe
z jasnim
namenom in pomenom.
Slišiš še tisto, kar ne slišiš, vse drugo preslišiš.
( svéta preproščina "mislecev" sveta preprostih )
M E D K L I C
Kdor
nas je ustvaril
in vse to zraven...
Njemu
pripadamo.
Smo njegova lastnina?
Človeštvo
delirično, kakor da,
sklepa lastniške pogodbe.
Tatovi
dolgi, prsti se vrnejo.
Kasta zmešancev pa bi (rada)
večno
vladala svetu.
Kar
neminljivo je, mine od pozabe le.
Zreš
skozi teleskope, vase domala ne greš.
Kdo
ti je kriv?
Praviš,
da sam si. Ustvari si Evo !
Potem
ječiš, ko pred njo klečiš.
Ni
evra, ne ljubi te, ustvari si vero.
Zabava
za dva, v grmu sta zajca,
lisica
za zimo spet zbira drva,
kokodakanje
kure je ne moti,
na
ponvi si ucvrla bo njena jajca.
Vse
je minljivo, vse zares večno je.
Trpiš
pa niti slučajno za druge,
kadar
si minljivo kot večno postaviš
in
neminljivo v odvečno odstaviš.
Česa
vse si še ne domisliš ?!
Samo
zaradi dejstva, da ona te je zapustila...
...
PAMET
Človek se zaljubi v nekaj,
kar ima naravo privida
in potem se to zdi zelo resnično,
dokler se ne razblini.
... otrok pa se še naprej hodi igrat v peskovnik in nabira nove madeže
Šejki
imajo denar,
zato
kar nekaj propagirajo,
česar
še sami dobro ne razumejo.
Seveda
se v poslu dolgo skrbno urijo,
le
da brez izkušnje Biti v prazno ciljajo.
O
tej gorečnosti si misli svoje On, ter se smehlja.
Hodim
po preprogi,
iz
nežnih rož spleteni,
na obrobju sveta miru,
vabi me spomin na
dni,
ki kmalu bodo spet prišli,
kljub zmrzali bodo
vzbrsteli.
Vem
!
Če
ne spiš, prijatelj moj,
sel
angelskih višin si nocoj,
kadar
skoz’ noč veje rahel piš
in
objete v tišini zadehte azaleje.
Na
brezpotjih gozda misel domuje,
korenin se svojih nikdar ne
sramuje.
Zakaj?
Še
prgišče juter usoda nam nasuje,
na
mrtvaškem odru zemeljskih odnosov,
zlagane
žlahtnosti, ki zanima jo lastnina tuja,
da
vedno znova v krču ječi moja mila domovina.
Koliko
bratov ali sester si imela? Ali si jih kdaj ljubila?
Če
nisi zmogla, ni usoda kriva, ko burka ti obraz prekriva.
Grem.
ps:
tudi perzijska je lepa, a ta je lepša
Dandanes
se duhovniki* ravno toliko spoznajo na Boga
kolikor
se krt na lovljenje netopirjev.
************************************************************************************************
na
začetku je bil
|
|
šele
potem
|
Zazdeham,
. . Spet
najdeno sidrišče med oblaki, . . Blešči
se srebernina . . Dvomu,
po tleh se kotalečemu, je čas že pozen, zadnja ura zate je odbila. |
(predolgo)
|
Žareč bruham iskre, na enkrat nekaj tisoč v milijone podeljenih, iskre so misli, globočine rdeče s pridihom peloda v modrih kristalih zimskega ivja na smrčkih, lahko tudi smrekah, ujetih. Odkašljam se divje v svojem vulkanskem drobovju. Letite vse puščice kvišku zaradi slave ognjenih dejanj ! Na milijone let, po vekovih pozabe so švignile sile na plano, potresle saje na dolino zaspano. Bile so potlačene pod kožo vlažno, ni važno iz česa bodisi lusk ali dlak, ujete v snovi, ujete v sanjah snovi. Potem človek se pojavi, zaneti ogenj zase znova podžge naravo malopridno, človeško le... Kar bilo nam je v okras, gori ! Naj dogori, ko srčika še spi. Ne bom spet bruhal mnogo let (za kvartet skržatov), četudi bog Vulkan* * rimski bog ognja je moja muza.
|
čuj
!
prisluhni zvoku,
da
vzljubiš tišino,
iz katere ptice pojó.
sinje
je nebo,
grlo plavo,
redko sliši ga
kdor posluša
z glavo
Ekvador
vabi ti oko
na gore ob ravniku
še višje
stopi,
kjer tičica igrivo srka,
gnezdi in lebdi.
**************** fizika je zvita zver *****************************
Kako
to, da Newton ni ničesar rekel o tem,
da
jabolko ne pade daleč od drevesa?
Einstein
pa relativnost omejil le na svetlobo,
če
je med tuhtanjem ležal v senci oreha*. *
pod krošnjo bukve za jablano.
*******************************************************************
pesem BESEDNIH IGER in PODVAJANJ |
|
|
|
Pesem
je sicer pisana v 1.osebi ednine, kar ne pomeni, da jo govori oseba
Rajko.
Bolj metafizično, univerzalno sem kot zavest lahko
list, mravlja, kaplja, pajek,...
|
|
MALO BOLJ ČUDNA IZ ČUDNE DOBE Kot
pajek že · · · . .
golobice so morda
so bile lesne · . .
Kakor zimzeleni list · · ·
· · · . . . .
.
. . . .................. ·
· · pljusk, pljusk · · · ·
·
kot mikrob je človek oživel . . . . . . . . . pljusk,
pljusk, pljusk
Kaj ostalo je ...
ura groze, ki bila je le sekunda,
·
· . .
.
. ............vse
to zdaj
za mikrobe, njih' ................,
pljusk, .
. ···
- - - ··· ··· - - - ··· . . .
.
|
|
Ogledala
nam služijo, da se gledamo vanje...
ogledala
so za to, da jih razbijemo !
Sedim
in gledam predse. Kaj le vidim danes,
kar
včeraj sem prezrl v zrcalu?
Ta,
ki gleda, vidi to, kar bilo je
spregledano
- sebe.
V ogledalu -
na ugasnjenem*
zaslonu prenosnika,
prenos
največjega "športnega" dogodka
tisočlet(j)a.
Poskusi
se zagledati še sam - v zrcalnem ogledalu !
*
sicer
opLaziš
le to, kar nisi,
le to, kar želiš si ....
...zakaj
le? Tega pač ne veš.
Orošen
glaž
prazen pogled
kelnarce;
figura
sameva.
Na
meniju (go)laž
prazen
pogled kelnarce
lakota
(z)beži.
nad
letnico padlega debla
potujem
skozi parado razglednic,
nekje nad ogledalom razporejene
brez
reda mi zanetijo spomine;
zbledele davno so nekatere,
orumenele
v viharjih časa,
ki veje iz črnobelih niš
duha.
Ah, kako bežijo mimo mene
zaradi
pisanih motivov,
krajev
zaljubljenih,
odročnih mest
s cipresami,
vonj
po
zgodovini,
sled modrih linij.
Komu mar za njih ?
V
žuborenju povedanega
se
umrlo čustvo ne povrne,
v
triadah časa tu zabrisane
dopadljive krace večnih
zavez,
igre
neubesedljivih ljubezni, trenutkov.
Zapovrstjo
iznad ogledala
se
selijo v mojo prepoteno dlan,
zmečkane najdejo odrešenje
v zubljih
ognjenih zmajevskih oči v krušni
peči.
Prišle
so prav, življenje so zanj dale,
vonj
po skorji domala zapečeni
ne
bo zapustil izbe kmalu.
Špranje
za prehod
drugam,
ven,
tesnijo.
Par
dni loči
nas
do žerjavice
sesedajočega
vsemirja.
Kaj
žlobudraš v jeziku meni neznanem?
Mar
veš, da si se izgubil?
(
ko
razkazuješ mi pot
)
Še
dobro, da sem te našla.
Kam
spet bežiš?
Mlada
si duša, stalno noriš !
So
stranpoti zate kakor krožišča,
maske
brez smisla;
le
znano posnemaš.
dihaš
CO2
izdihaš
samo
dihaš
. . . |
|
vmes
štacuno obiščeš |
do
izdiha
do
konca.
*********************************************************************************************************************************
Le kdor se dvigne nad obzorje (nad meglo ali celo nad oblake), lahko zasije (kakor sonce).
Bog
ne pričakuje, da bomo razrešili vse težave tega
sveta,
želi
samo, da jih ne ustvarjamo.
*********************************************************************************************************************************
|
|
|
1984 |
|
|
Okrog
in okrog
Zunaj
ptice rajske žvrgolijo,
A
pravijo mu njem’ enaki,
Ali
si res človek, če nekdo ti govori,
...in
še cevi za vodo, razne nastavke
Zbudi
jih, če upaš - saj bodo ponoreli -
Ah,
in ne pozabi vključiti robotskega sesalca,
Zbudi
tudi svojo mater, Človek, zakaj (si se rodil kot človek) ? |
*
ni
mišljeno šola v
gorenjščini
* žal ni tiskarska napaka v besedi šampione
|
........................................................................................................................
{
1 odgovor mi podaj, 984 krat hvaležno ti bo drevo, (žival) metulj in
človek brat. }
HAIKU ― nepovabljena gost(i)ja
odprto
okno
pester solatni bife
lučka regrata
|
||
Volan
vrti se levo-desno, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Na
nizkih platiščih dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
V
tebi hlad v kepe se sprijema, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Z
dodatki okitiš svojo limuzino, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Zaradi
dodatkov nisi več, |
(
nikoli nisem razumel žensk, |
|
|
||
|
||
|
||
* nebula Božje oko |
||
Lepa |
|
|
Sunek
pojutrišnjih sanj
stresel
je otrplo dušo,
in
opeke so kakor goreče misli
popadale na nebo.
cvetoče
češnje
za lepoto ohlaja
kristalni okras
V
svojem bistvu neizražen
po želji se izrazim
samo to si zasluži ime svoboda
Ko
si izrazil (v)se,
pri sebi spet lahko si
neizražen
...brez nelagodja:
"Kaj skrivajo žara, krsta ali
pepel razsut po reki."
Naravna
dišava Boga
se z leti le še okrepi.
VENDAR
če
Je ne povohaš v mladosti,
je kasnejši stik z
zemljo*
kakor prehod skozi zamašen nos.
PBP
(perjad brez pameti)
Drzna sraka se je naselila
v sosedstvu;
opreza kje še kaj bi izmaknila.
Diši
ji denar, zlatnina,
ti hudič, kajpak tudi svin’ina.
Kakor
da tajkuni, ne sove,
bi jo vzele v uk.
Vendar zgodba ima
svojo zgodovino.
Nekoč davno prišla je pomlad (k meni
domov),
kot vsaka doslej marsikaj je obetala.
.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . .In z njo kukavica, ki
leže po dve ‘jajci’ . . . .
. . . . . . . *pogovorno
v
tuje gnezdo, ker je prelena,
da si par vejic spletla bi
sama.
Sicer pa, ona vsaj lepo poje,
ko sraka se zgolj dere
in krade.
Kako prikladen primer za involucijo -
- živalski
razplod, katerega cilj
je užitek ( a ne za dušo) in ne
evolucija.
Tudi
tovrstni tiči imajo dve nogi,
le malo daljši zato,
da
poskakujejo višje.
Pohlep pa nima
meja.
..................... no, ja
Steve Jobs jo je
dvignil
nezavidljivo visoko
v opomin moji arogantni
okolici.
Žabe podnevi se napihujejo,
ponoči
regljajo,
leta minevajo,
vse je po starem.
Včasih
molili smo h Gospodu,
po njem za oljčni mir h golobu,
sedaj
spet treba bo k sokolu,
da red bo naredil v tem kurniku
človeških
traparij.
Nič ne pomaga,
kajti za bedaka,
ki ne ve,
čemu se je pojavil
v človeški podobi,
je
mrtvaški prt edini
verodostojni učitelj.
Fant
z belo palico, iščeš
srečo tam, kjer
ne živi,
in pri tem zelo se (u)trudiš.
Zaljubljen v
privid,
si,
vrtnar,
ki ima najraje fuksije,
ne ločiš več resnice od
utvar (
torej fikcije) ;
postal
si odvisnik od sveta -
najbolj smrtonosne droge.
Še
ko si star, stvar za stvarjo, si daješ
na oltar, česarkoli
pametnega ne,
zato škrbast, slinast ves, znaš
le
izustiti : "Ali si za stvar?"
Tok,
tok, tok po betonskem tlaku....
adijo, nisi me prepričal,
zvečer,
ko potihne še ?eter.
si, privid
V
E N Č E K M I S L I
za
mojega soseda in sovaščane
Narava
ti je dala srce, intuicijo, vest in razum.
Pravočasno ti
pošilja tudi drobce znanja in vedenja.
Ne splača se ti
tega pomesti pod preprogo.
Nekaj časa so duri odprte, nato se
zaprejo.
In glede na zrelost, eni ostanejo tu,
drugi pridejo
bližje cilju, če že ne domov.
Vsak je sam svoje sreče
kovač.
Ali se pri tem zanašaš na nasvete
starih obrekljivk in mladih pijancev,
ki so v svoji zavesti
obtičali v srednjem veku,
ali na preverjene življenjske
izkušnje modrih in učenih?
Na koncu boste rekli :
“Hvala, Rajko, ker si nas opozoril”,
ali pa : “Bog
pomagaj, ker tako zelo trpimo zaradi lastnih napak.”
Ampak
toka dogodkov ni možno obrniti, kadar se človeku
zahoče.
Kozmične zakonitosti tako razvoja materialnega
sveta
kakor tudi evolucije duš, se zaradi enega človeka
ali
celotnega človeštva ne bodo spreminjali.
Zrelost
se doseže z znanjem in izkušnjami. Ne s kakršnimikoli,
ampak
z vedno boljšim znanjem in vedno novimi izkušnjami.
Vse
je tako zelo preprosto.
Sočutje.
Ljubezen.
Ali
pa življenje vaše bilo je zaman.
mravljica
leze
po koži med dlakami
nemočno bitje
Oblak,
ko se mu zahoče,
milo
se razjoče na zemljó.
Privoli
v suženjstvo,
da
nekdo okusil bi prostost.
Mati.
In
nov dan v velemestu se budi,
po
spominu že zdavnaj
zbledelih
pripovedk, na listih
v
senci upa(nje) jih boža,
pozlati.
Tisto
sonce, srce moje,
je
eksplodiralo,
divji
ogenj odžeja me s plameni,
meteorski
delci
kakor
prah svetlobe
se vrtinčijo u sméri VSE.
.
. . . /
začetniško
po planih /
Zaščiti
me, zaprošam te
plemeniti
!
Reka
ne beži pred nikomur,
le
hiti v dalj ob zvokih kotrljanja
brez
negodovanja.
S
seboj odnaša mulj in blato
ter
dragocene grudice, oj zlatokop,
do
naslednjega tolmuna.
Smrti?
Sprehajam
se po stezicah
iz
steptane zemlje,
zatočišča
drobnih parazitov *,
povrhnjica
jim nudi dom
iz
snovi v temí skeleta,
-
ta redkokdaj se lesketa -
le
malo višje pa vrtnica dehti,
nikoli
je ne vidijo.
O
Bog, o mila, o kozmična sila,
čemu
so čudeži,
prezrti?
Kar
želite, to dobite...
...
zdaj v modnih barvah
so
razmočene oblike.
Le
zaploskajo lahko prirodi
ali
naglo tej se opravičijo,
če
hiša jim stoji ob vodi.
V
oceanih je dovolj vlage,
rože
bodo spet zalite.
Vi,
ljudje, kar spite...
...do
dne Njene zmage.
Od
aprila živimo na puf,
okoljski
dolg je huda stvar,
slabo
izteče se, če si goljuf.
Komu
mar, komu mar ?!
Vse
ima svoje meje.
(
z izjemo ovčereje )
Ko
nekoga dolgo gnjaviš,
primejduš,
da bo vzrojil,
dokler
odnosa ne popraviš,
četudi
ščurke za hrano boš gojil.
NA NAPLAVINAH ZGODOVINE
*
Njemu
** Nikola
Dnevi
so vse krajši
vse manj je svetlobe
mrtva
narava
Notri dovolj je je
za vse mesece
zavese
Z?ME
Dosti
plemenitih duš srečati
mi
je bilo usojeno. Hvala!
Življenje
nocoj, v zatonu
dobe
prevar in zablod, ni lahko.
Sprevrženci,
privrženci, spreobrnjenci
vsi
med sabo zmešani kakor kurja juha
z
veliko zelenjave in priskutno sladico.
Vendar
zdaj vem, čemu sem sem poslan.
Nihče
ne želi si vojn, a te že vihrajo med
resnico
in neznanjem v naših domovih.
Borim
se, kakor vitez na bojnem polju,
kakor
puščavnik v zavetju Himalaje se bori
zame,
za mir ljudi.
Čutim,
kako mu ni vseeno, ker ima dušo.
Sveti
so potrpežljivi, gledoč na hudo sušo
vrednot
barbarskih, za zamudnike puščajo
priprte
duri v dokaz Ljubezni.
Zgled
tak mi daje smer kako naprej,
utrUjeno
roko vam podam.
"Še
danes," si rečem, "zadnjič!"
Ujel
bom svoj let nekoč,
četudi
vi ga zamudite.
Do
takrat se trudil bom,
spet
in znova delil priložnosti,
saj
tudi sam bil sem jih deležen,
za
"pilota" na trenutke ko komar nadležen.
Pripeljal
preko "meje" me je do cilja.
K J E __ S T E __ L A S T O V K E ( 6 x o r i k u )
Kje
repatice |
Kje
repatice |
Kje
repatice |
|
|
|
Kjer
gnezdila je,
|
Kjer
gnezdila je,
|
Kjer
gnezdila je, |
Duh
vêje skozi pajčevine (časa),
spajder-fajzer
ždi na preži,
telo
moje vanje
se ne
ujame,
druge v
železni srajci
spet
čaka smrtonosni pik !
V M E S N I __ P R O S T O R ( 4 x t a n k a )
Oprosti,
sonce v desnem očesu
oprosti,
luna v levem očesu.
Toliko
pogledov v prazno !
Dopusti
mi zapreti očesi za dolgo,
da
Nedvojno ugledam za večno.
|
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
|
|||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
|
|||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|