Poezije moje preberi, Prešeren.






( tu spodaj vstopi v fantazijo )


< .>

pesmi in misli so izpisane po kronološkem nastanku in ne po pomembnosti, s klikom na desno sliko se spoznajte s slavo GAJATRI mantre.

S pridihom Transcendence

Polnost praznine

Neprehojene poti

Prešerni smo mi

7 stanj zavesti

Bodhisatva-Tara-Flamenko

Tako zlahka (ne)dosegljiva

Duhovna menjava

Edinost

(My) Goddess

Prehitevam čas

Dolga priprava

V elementih naposled ugasnejo muke

Zardim

Trenutek (do) večnosti

Rana ura zlata ura

Si ali nisi

ZABORAV

Eros thanatos falsus

IMAM torej nimam

VODNA GLADINA (vode ne zrcali)

Stres 9. stopinje po Richterjevi lestvi

sPREHOD

Dišeči lotos

"Venček misli za soseda in krajane"

"Last minute ticket (novejše !!)"

"Kdo nam je ukradel vreme (novejše!)"

"MED OČMI čemi dom (najnovejše!)"

Opevanje Narave

Mislec

Nasmeh življenja

Zapoj

Domovina H.C.Andersena

Ali živim

Pesem o tisi

Zaton ega - zato nega

Podnebna zadostnost

Brezčasne četrtinke leta

Romanje v nebo

Binarna usoda (0001)

Podnebno žgolenje

Rahlo ČUDNA čudovita

Narava, kava, krava

haiku: Zmajeva krila

V U L K A N

Redka simfonija

ODPADLO SEME zraste

haiku: SAKURA žled

haiku: poDROBNOST (novejše !)

oriku: Kje ste lastovke(novejše!)

tanka: Vmesni prostor (novejše!)

Pruska zima (najnovejše!)


Šaljive in zbadljive pesmi

Ne skušaj pasti

Vseh vrst jedci 1

Vseh vrst jedci 2

Dvosmerni promet

Slavje ob slovesu

Tožilnik

Odvečni elementi

Štirje od sedmih milijard

Duplikator

Njihova razprodana svoboda

Kraljestvo prosjakov

Ščepec soli

Blodnja komunikacije

Srečna smola

Od krsta do krste

Zapuščena služba

Ogledalo časa

Prvomajska

Moja ljuba domača vas

haiku: ŽIVela je riba

Osamljen na družbenih omrežjih

Vidiš, ... ne vidiš

Doktor fig - HAIKU v paru

1984 na potenco

haiku: Nepovabljena gost(i)ja

PBP

"Fant z belo palico"(novejše !!)

Rapsodija v plavem (najnovejše !!)

Stičišče v kotu (najnovejše !!)

Raznovrstna vsebina

Ljubezen

Veseli pokoj

Dvoboj

Misterij Mozambika

SEVER - na pol poti od vzhoda do zahoda

PreDAN VESelju

Ker nisi samo beseda na papirju

Dve meditaciji (za lahko noč in dobro jutro)

Med sladkorji si med

Premlada nevesta

Onstran stvarstva

Basen o pajku in hobotnici

Tako boli

PREROKBA

haiku: Za lenuhe

haiku: Dandanašnji odnosi

haiku: Razviti svet

Obrat za 360°

Nostradamus

Kraja za krajo rodi uKrajino

Zob za zob–zobobol (poetična zimzelena mora)

Razglednice (novejše !!)

Kisik v ogljik

Malo čudna iz čudne dobe (novo!!)

dodatna oprema - ZID OBJOKOVANJA

In memoriam goram (najnovejše !!)

petek 13. prizmat (najnovejše !!)







klikni za ogled vseh misli na enem mestu

Moj prevod slavne Kalidasove ljubezenske pesmi: Oblak glasnik


******************** 3 udarne misli za začetek ***********************

Smrt je idealno zdravilo za vse zablode tega sveta.

 

Zaupaj!  Ti si Bog.  Sedaj pa dokaži!
po merilih značaja, zavedanja, znanja...samo tako

 

črviček...zakaj sploh te skrbi, kako vesolje se vrti?

 


************************************************************************

Obstaja samo ena pot,
to je pot v svojo lastno notranjost.
Vse ostalo so slepe ulice.

************************************************************************

M I S L E C

Tisoče zvezd združuje se v jate nebesnih teles,
v okrilju noči, v daljavi neskončni se odvija,
skrivnosten in večen, božanski ta ples,
ki popelje me v sen do naslednjega dne,
ko zamenja ga kopico novih čudes.

Tisoče ptic razprlo je svoja pisana krila,
v jutranji rosi, v resju ob poti skoz njihovo perje mehkobno,
že skoraj čarobno svetloba svojo pot je iskala,
da iz sanjskih potovanj nazaj me povrne,
še preden iz krošenj dreves začula se pesem bo mila.


Tisoče src pa koprni, v njih upanje vselej živi,
v meni, v tebi, v brezčasni širjavi duha
ljubezen tiho brsti in se širi,
od zore do mraka in noč za nočjo v plimo mogočno se dviga,
ki v nežnem objemu povrne nas k Tebi.


Ena je misel, a tisoč je zgodb.



......................................................................................................................
Neživa narava; globok spanec, sanjanje
Živa narava; budnost
Človek – zavestno bitje s kvalitetami srca in duha; višja stanja zavesti, razsvetljenje

 

************************************************************************

Tu smo zato, da se zavemo celote,
jo živimo in po svojih najboljših močeh bogatimo.

************************************************************************

NASMEH ŽIVLJENJA

Tiho stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča, modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša okrog narave spleta se koprena fina.

Tam v globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,
proti reki, proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas zaspanih vran, zaprem oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v meni tiha radost oživi.


Lahen vetrc nagajivo veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih
opoj dehteči prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.

Še veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v gluhi noči.
Kjer mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin odtava v pretekle dni, svet, ki ga več, ni v mislih zopet oživi.
Za hip občutim, kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori so skriti.
V šepetu valujočih zlatih strun uzrem domači prag, konec je poti.

Ti praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje življenje ni bilo zaman.

........................................................................................................................


čut vida čut sluha čut otipa čut vonja čut okusa
um, razum
intuicija čisto zavedanje, polje energije
Pesem opisuje postopno umikanja iz relativnega področja bivanja proti absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj pretanjena področja človeka navdajajo z vse večjo srečo.


************************************************************************

Notri je vse, česar ni zunaj (tebe);
če sploh obstaja tisto, kar iščemo.
Dokler se tega ne zavemo, iščemo (zunaj) Sebe.
************************************************************************

L J U B E Z E N

Iz brezdanjih globočin srca tanka vez se vije,
ki združuje naju v lepoti harmonije.
Od vihrave mladosti vse tja do zrele starosti skupaj sva hodila,
naj na nebu poletno sonce žarko je sijalo,
ali sredi zime od ledenih sveč z napušča je kapljalo,
nikoli drug za drugega se nisva izgubila.

Radost je in je ni, a vse je lepše, ko ob meni si ti,
sopotnik skozi življenja kratkih dni.
Čas neustavljivo drsi preko obzorja minljivosti,
zato še danes poiščiva srečo, poveživa se v enosti.

Morda jutri nov bo dan,
kdo ve, življenje kratko je,
poljub slovesa med zvezdami je stkan.




NE SKUŠAJ PASTI

Kaj mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo, srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.

Me ne teži, če za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
ne njim, ki mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska stvar.

Prava figa, če za urbano čredo police polne so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni Spar.

Mi je deveta briga, če politik še lastno dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slej ko prej pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš, da vpliv in moč bi me prevzela, ne to nikdar.

Požvižgam se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos vprašljivi mi v zibko ni bil položen.

Ljubi človek glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš si na svoj oltar.


.................................................................................................................

Ne skušaj pasti (ne poizkušaj se fizično spustiti na nižji nivo)
Ne skušaj pasti (ne igraj se s pastmi, ki jih prinaša življenje)
Pet pasti, katere držijo človeka v krempljih in se jih eno za drugo otrese, v svojem postopnem razvoju:
1: denar; 2: ponos, ugled, vzvišenost zaradi materialnega položaja; 3:materialne dobrine;
4:vpliv in moč; 5: ponos, ugled, vzvišenost zaradi umskih sposobnosti

***********************************************************************************************




JAI GURU DEV .
 


 

čut vonja
čut otipa
čut okusa
čut sluha
čut vida
čut intuicije, šesti čut
fizična in umska aktivnost
dihanje; prana
čutila, fizično telo
srce, ljubezen, povezanost vsega
modrost, inteligenca, pamet
meditacija, večnost
duša
začetna praznina, polnost kreacije

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*

neznanje (temina); globok spanec (pokoj )
privid, maja, iluzornost vesolja
relativni vidik Brahmana; (subjektivnost objektivnost)
čas, preseganje časa
prostor, preseganje prostora
stvarjenje, ohranjanje, uničenje Brahma, Višnu, Šiva
transcendenca
meditacija, odrešitev
metafizično znanje, kozmična in božanska zavest
sedanjost, preteklost, prihodnost
lila-šakti (igrivo), budnost (oči se odpro)
nepojavno (Brahma, Gajatri); spanje (speče)
zavest, valovanje, Absolut
sat, čit, ananda



.................................................................................................................

. . P O L N O S T... . . P R A Z N I N E


Bel labod mehko drsi prek samotnega jezera,
ob sladkem zdihljaju speče boginje nežno s perutmi zaplahuta,
gladine
sijaj vzvalovi, oči ljube se igrivo odpro,
vesolja
čudes nešteto uzro, srce navdušeno ji vztrepeta,
kot bežen
spomin je temine pokoj,
odsev sonca zakriva skrivnosti obstoj.

(
Polnost praznine … čas prebujenja.)

Na krilih
uvida pravični Rama, obdan z milino ljubke Site v miru gospoduje,
o srečna doba rodu sonca vladavine širne, ki modrost ti čar prihodnji snuje,
kot mavrice obok krasan
ustvarja raj,
zgled bitjem vsem na
vekomaj.

(
Polnost praznine … val izpolnjenja.)

Ob
nečujnem valovanju zvoka zvesta Radha v objemu Krišne skozi čas lebdi,
v spirali večni ljubezen njuna ne zbledi,
kot
svetloba širi se brez mej,
prek roba vesolja gre naprej.

(
Polnost praznine … dar življenja.)

Vmes
sladke kaplje - nektar, božanski Višnu lije,
ko družno z Lakšmi se
v soju onostranskem zlije,
v duši obeh spokoj kljubuje vrtincu energije, luč joge skoznju polno sije,
kot
krinka je ta svet dejanj, idej. Zapri oči, spreglej!

(
Polnost praznine … luč spoznanja.)

Na
lotusovem cvetu Šiva in Parvati v opoju blaženem sedita,
nad nebom in zemljo, minljivo srečo, drug za drugega dehtita,
kot prej nikdar in ne poslej..

(
Polnost praznine je moč zavedanja samega Sebe.)

 



NEPREHOJENE POTI

Od kod prihajam, povej, kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz labirinta davnih zmot."

Previdno stopam, tipam dalje,
zla slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.

O gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček, s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v temačnem kotu le preperela vrv (na tleh) leži.

Odvržem breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."

Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej (mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo v temi.

Sledim svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika, medlo, a dokler upam, ne zamre.

Po stopnicah zliva se svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res (mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč ne napor?

Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je nadel.

Kraj zapuščen me kot tujca dočaka, nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez sledu.

Telo je šibko, oprem se nase,
prepričan v zmago, pustim, da duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.

Leta življenja bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako doživeta.

Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.

Letim dalje, saj v prsih jasno čutim, kako nevidna sila (me) vabi višje, dovolj okusil sem nižav,
Himalaja v mesečini se leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.

Še preden kolena hvaležno poljubijo belino mivke, blagoslovljeni mož smehljaje razblini se (v nič) za večno.
Sedaj čakam na njegovem mestu tam, počivam, premišljujem budno:

Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.

Kdo si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi, spet drugič kot plamenu v vetru mi ne postavljaš mej.
Samo sprašujem, šepet srca odgovor da:
“Ne išči več, zdaj veš …….. da me imaš.”

................................................................................................................


Zasnova pesmi je trodelna, kakor pri Dantejevi Božanski komediji (La Divina Commedia).
Opisuje evolucijo posameznika. Na začetku so vsa čustva temačna:
strah, dvom, nato preidejo v
upanje, pričakovanje, in nazadnje dosežejo vrhunec v prepričanju, domišljiji (sanje), hvaležnosti, ljubezeni.


Pekel prehod Vice prehod Nebesa





***********. O prelivanju Tišine v njeno nasprotje (1-3) .************


Tišina je naravna uteha za skrajno razigranost.
Izrazna razigranost je radostno nadaljevanje vrhunske Tišine.

V vrhunski Spokojnosti je izvir poskočne izraznosti.
Presežna razigranost se spontano povrne nazaj v Tišino.

Ko Tišina doseže svoj vrhunec, z radostjo spet zapleše v poskočnem ritmu.
Ko se življenje skrajno razigra, Tišina postane najboljša prijateljica.
************************************************************************


PREŠERNI SMO MI

Prešerni smo mi,
Razveseli se še ti.
Vsaj za nekaj dni
naj vsakdo meditaciji se prepusti.

V kaplji ocean se skriva,
svet neznan v tišini se razkriva,

zato postoj popotnik večni,
telo tvoje je kočija,
(daj) izprezi vrle konje, njih korak poslušni,
mar ne čutiš, kako svežina prija.

V spomin nejasni bledijo stare rane,
ko med prijatli zbrani tkemo vezi nevidne, srčne,
opoj ljubezni nas vodi v dni čuječne, srečne,
v svet, kjer le nektar s cveta kane.

Le eno željo milostljivi Bog usliši,
da oljčna vejica se nikdar ne izsuši,
miru beseda naj se širom Zemlje sliši
po zaslugi tvoji, hvala Mahariši.


JGD

 

ZATON EGA – ZATO NEGA

Kako naj vam podarim modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej, doklej?

Zato naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre mimo;
doklej, doklej, doklej?

 

DVOSMERNI PROMET

Prvaki gredo proti sijaju luči,
vsem drugim so ljubše prazne reči.
Ugotovim, da odveč je pomislek,
že dolgo poznan je pr?padajoči učinek.





Z A P O J

Čiv čiv.......čiv, čiv
žvrgolim, še vedno sem živ.
Skozi okno poglej!
Ždim v zavetju brezovih vej,
zlat moj je napev, trebušček pa siv.
Kar pomnim, takšen sem bil.

SLAVEC



************************************************************************
Vseeno je, k(j)er je vse eno.

************************************************************************





VSEH VRST JEDCI (prva različica)

Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.

Poglej zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.

Prostojedci niso izbirčni;
njim, gurmanom, vse je v slast.
"Mi pijemo in hrustamo za užitek, za zabavo,
samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo,"
pravijo, "še malo mar nam ni,
če pri trebuščku pozna se balast."

Prascojedci...ti prostaki vdali so se mesu, jih odtlej pogosto muči zgaga.
Klobase, zrezki se na 'talarju' vrstijo, še po bifteku sline se cedijo,
njim, ki vsake kvatre kakšno kilo se zredijo,
dokler srce dokončno ne omaga.

Prestojedci pa poskočni bodo še naprej in čili,
saj žitno, stročno zrnje jim zdrav je nadomestek živalskih proteinov.
Poleg sodi kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov,
smo
makrobiotiko kar obetavno naznanili.

Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen red;
ne skrunijo ničesar, kar leti in lazi, še na čebelo drobno pazijo.
Od darov živalskih le med in mleko si sposodijo,
z nožem ne dotaknejo se čred.

Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Že poznanim dodali novo so prehransko muho;
sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho.
Izvrstno, kakor prerojeni, se držijo pokonci.

Praznojedci zares nenavadne so izjeme.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje v
dihuje.
Kdove od kod se vzelo je to božje seme.

Ah, naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.

Pa dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot najboljših, poln krožnik iz srca privoščim.


................................................................................................................

V sodobnem času soobstaja več oblik prehranjevanja, ki so neposredno povezane z ravnjo ozaveščenosti posameznika.
Zaradi besedne igre sem jih označil z malce nenavadnimi imeni, saj sem jim želel nadeti skupni imenovalec,
znotraj katerega pa obstajajo razlike.
Tako so vsem skupne črke Pr???ojedci (z malce šaljivo asociacijo), razlikujejo pa se le v treh črkah v sredini.

V zadnjem verzu pesmi sem z vejico namignil, da najboljše dobrote
niso povezane s polnim krožnikom, ampak jih je treba poiskati drugje.
................................................................................................................

VSEH VRST JEDCI (druga različica)

Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.

Poglej zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.

Prostojedci uživajo vse po vrsti.
Karkoli vonj, pogled premami brž znajde se med prsti.
Samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo.
Oni jejo iz užitka, za zabavo.

Prascojedci so vdani mesu; ob njem se tem prostakom sline pocedijo,
zato klobase, zrezki, biftek se na 'talarju' vrstijo.
Potlej mnoge peče zgaga,
srce prezgodaj jim omaga.

Prestojedci bodo poskočni še naprej in čili,
seveda za razliko brez živalskih proteinov.
V žitnem, stročnem zrnju nadomestni vir so našli,
poleg kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov.
A karkoli odličnega na njihovi je mizi: rjavi riž, dišeče popečeno sadje ali sojina polpeta,
imenujejo nadvse zveneče in učeno
makrobiotična dieta.

Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen sveti red;
od živali med in mleko si sposodijo, z nožem ne dotaknejo se čred.
Sočutnost ta jim v prid je šteta.
Ne Kekec, za njih le vegetarijanska je pašteta.

Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Kar surovo je, menijo, ohranja bistro glavo, telo drži pokonci.
Sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho,
čez noč povsem pozabili so na kuho.

Praznojedci nenavadne so izjeme danes;
se čudno vedejo, izogibajo jedi, tako se zdi, zares.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje v
dihuje

Ah, naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.

Pa dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot najboljših poln krožnik iz srca privoščim.

 ................................................................................................................

Oba izraza pa lahko tudi povežemo in dobimo bolj vsakdanji pomen v smislu posvetnih užitkov.

kako postati bolj ustvarjalen v dobi poplave informacij

********************* . . Tri misli o puhlosti izjav . .*******************

Izjave nimajo (dejanskega) vpliva na stanje Resnice.
Prizadenejo lahko le tiste, ki se ujamejo na črno-bele limanice (razdvojenega uma).

Resnica je nespremenljiva, ena in edina.
V polarnosti učvrščene misli (poslušalcev) pa so že od nekdaj bile zmedene (zaradi blebetačev).

Resnica je (utemeljena) onstran besed (in) gostobesednežev.
Besedni potratnež pač ni modrijan.

************************************************************************


VESELI POKOJ

Sreča v duši, ko ozreš se nazaj,
sledovi pridnosti, draga Maja,
so vidni povsod,
živijo med nami ponosno.

Desetletja je cvetelo prijateljstvo,
še dlje spomin povezuje naj...
ker v tebi našle smo zgled,
pod bremenom ne bomo nikoli klonile.

Zato sedaj brezskrbno spočij se.
Sijaj novega (jutra) se ti nasmiha,
kajti odkrila boš tisto,
kar največjo srečo rodi - mir, mir, mir.

 

DOMOVINA H. C. ANDERSENA

Prek neba v nizkem letu oblaki drsijo,
planjave valovijo v dalj, tja do obzorja,
mehko preprogo zeleno, živo, veter češe,
na njih čisto za sebe kmetije samoto krasijo,
polje Duha.





ALI ŽIVIM

Ali bel cvet čudovito dehti?
Encijan fin, gospa Hiacinta
in jeglič kimata lenobno.

Meglice, nizki oblaki,
prikrivajo romance sinjih širjav;
toda upanje vseeno zlato
žari.

     

       SEDEM STANJ ZAVESTI

      
Glej ljudi, ne stvari,
       človek božji, čas beži.


      
A ti padaš, se pogrezaš globlje,
       v brezno sanjavo, v volje tuje.


      
Lahko se budiš - če želiš -,
       zbudiš preden zaspiš.


       Pozne noči so nevidne vse poti,
       le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
       kakor most do večnosti se zdi.

      
"Pozdravljeno sonce," si rečem,
       svet snovni, premrli obsijem,
       svoje topline mu ne odrečem,
       ker nezamazan se iz objema izvijem.


      
Poigravaš se Ljubeznivi,
       plitki odraslosti še Nedoumljivi.
       Neskončno preveč te je,
       razen za predano srce, tako pač je.


      
Samo(tno) bistvo je spremenjeno
       in obraz večnosti je vedno vesel,
       saj poljubna delitev izgubila je smisel,
       vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.

.....................................................................................

 navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."

 


Bodhisatva – TARAFlamenko



V pričakovanju se pesem rodi,
spoštljiva in nežna
(,)
kakor plaha reka življenja,
vračam 
(vse bližje) se k tebi.


Smehljaje se biseri kotalijo
iz skrinje zaklada 
(očem) skrite
ob skrivnostnem pogledu
moje drage kot vedno odete v belo.


Kadar drsi skozi dlani,
ni časa, samo svežina;
tako čista je le ljubezen,

si ti, o le ti, saj nimfa si.


Ker ljubim svoje nasprotje -
(v) meni zares kakor ogenj si,”
mi odgovoriš, a v resnici z besedami dvoriš:
nikdar svojega čustva ne pogasim;
tu sem, namenjena, da te hladim.


Z nežnim urokom začarana
sežem do neba, postanem meglica,
sem priča 
(zrcalu) prav vsemu,
ponosna spoznam, v neumrljivem objemu.


Moja svoboda, za podarjeno nimam vračila;
kapljica sem, ti ocean…
…je mogoče 
(“da”) na_svet (si) le zame poslan,
o izpolnitev neizrečenih želja.


Prijetno vroča španska je zemlja
- morda kakor ženska v blagem zavoju,
skoznjo teče reka Jerama.


        
   Om śanti, śanti, śanti (om mir, mir mir)


 

 



 

**************** namig  potrebnim *******************

Ni treba, da z raketami sež(g)eš do roba vesolja,
ni treba, da s tehnologijo omejiš sužnje, ki delajo zate,
ni treba, da si ti sam ujet v
zakleti zlati ječi, v kletki brez sonca,
ni treba, da se milijarde prelivajo na tiste oaze,
ni treba, da se spreminjaš v nič, ko toneš na jahti želja,
ni treba, da te privlači puhla modnost, blišč, zlagano vreščanje z ekranov,
ni treba, da te slavijo,  ti, ki  slave ne upajo doseči, ker so preleni,
ni treba, da blebetaš, kakor kupljeni vazali, katerim kaos je vsajen v glavo,
ni treba, da moriš, ožemaš svoje brate v hipnozi, fatamorgani zla(ti)  !!!

Od vsega tega samo nekaj je bolj potrebno

Da postaneš človek,
potem  krasna duša, stanje všečno,
da naposled boš  sij, ki je sinonim za večno.

************************************************************************

cenzura misli v boju za svobodo človeka

 

 

 TAKO ZLAHKA (NE)DOSEGLJIVA


Bog ali boginja,
vstopi nesojena ljudska svetinja!
Drugo so sanje – mora velikih razdorov.
Je že bolje zaviti na pota čistih nazorov.



Ker razsipna ljubezen je vajina slast,
raznorodni otroci (vseh barv) zlahka zaobidejo čast,
četudi slepci medtem še naprej opletajo s koli,
opit od Resnice sem kot prej nikoli.



Z žarki in reko in cvetjem je okinčan celo ta nižji raj,
kjer občutje topline se mehko preliva iz (materinskih) oči v oči.
Toda v senci (studijskih žarometov) in pred ekrani nekdo si nabira moči,
ha, ne bo nas premamil, v miru počiva Kraljev zaupni saraj.



Veš poet svoj dolg – “Povej !” –
ali kakor pravi svetnik zavit si v molk? “Le glej…”
Na vsak drobec človeške gol(g)ote
vsujem trikrat toliko transcendentalne lepote.



 

 


 

 

 


Lovil sem čudeže,
dobil Boga;
to sijajna menjava je bila.

Vmes, seve, tekla so leta,

 

ko da je vstal na novo.

 

Boter zadnji vzel je slovo.

 

- če dobr' pomisl'm-

 

 

 

nekoč me ne dosti drugačen
obračal je besednjak pozlačen.

Kaj ti je, pepe?

 

 

 

 

Prav* ničesar doslej nisi spoznal.”

Meni se zdi…” se braniš,...zdi se mi, da vem...”
pred kom sicer ne vem,
a tokrat – le zate – neusmiljeno trêm.

 

 


Pojdi sedaj, veš, dolga je pot,


 

prekmalu....

se duša v hipu zmrači, tudi bratu oko orosi.
Vse je možno prehiteti. Moli !”

Hvala
bogu, neslišno je odšel,
toda – gorje! – večina drugih – gluhih,
ne uvidi,
šele
poraz jih ohladi.

 

 


Vmes, seve, tekla so leta...

 

 

 

spet sva dva, sva dva
v resnici eno,
samo njih nič več ni .

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


DUHOVNA
MENJAVA

 

 

 


Lovil sem čudeže,
dobil Boga;
to sijajna menjava je bila.

Vmes, seve, tekla so leta,

 

ko da je vstal na novo.

 

Boter zadnji vzel je slovo.

 

- če dobro pomislim -

 

 

nekoč me ne dosti drugačen
obračal je besednjak pozlačen.

Kaj ti je, pepe?

 

 

Prav* ničesar doslej nisi spoznal.”

Meni se zdi…” se braniš,...zdi se mi, da vem...”
pred kom sicer ne vem,
a tokrat – le zate – neusmiljeno trêm.

 

Pojdi sedaj, veš, dolga je pot,

prekmalu....

se duša v hipu zmrači, tudi bratu oko orosi.
Vse je možno prehiteti. Moli !”

Hvala
bogu, neslišno je odšel,
toda – gorje! – večina drugih – gluhih,
ne uvidi,
šele
poraz jih ohladi.

 


Vmes, seve, tekla so leta...

 

 

spet sva dva, sva dva
v resnici eno,
samo njih nič več ni .

 

 

 

 

 

 


 



****   SLAVJE OB SLOVESU  ****


Slavni možicelj vzvišene drže se je spotaknil.
V počasnem posnetku smo ga videli
padati in psovati zgubano rdečico na obličju preproge;
s tem kršil je protokol, zasluženo plosko telebnil.

Zbrane množice revnih izpolnijo svojo dolžnost;
ni šlo za telemark, vendar z'lo glasno ploskajo.
To vsekakor je vest za slovenske novice.
Daješ mi kruhek, umrla je nežnost.

Rodna duša je sita glamurja, slovesa,
ki le imetje al' imenitnost zrcali, nikoli poštenja.
Čuj, kako invazija zelencev bahavo trka na vrata,
češ, naš lastnik gradil bo, kjer do sinoči dehtela so košata drevesa.

Z nasmehom v deželo se prikradejo, tam živijo
pod pretvezo napredka kot zajeda v tkivu.
Njihova začetna sreča ni vredna niti kančka skrbi.
Slovani (še dandanes) so kleni, ob slovesu oblačka igraje slavijo.

 

************************************************************************

Plima bolečine polagoma mine,
večen je biser, iz nje porojen.

************************************************************************

 

E D I N O S T

 

Hej Krišna, zakaj si samo ti Krišna?
Vzvišen nad zemeljsko bedo,
nikoli podložen plehkemu snubcu
na leseno piščal ubiraš zvoke Ljubezni.
Prosim, kdaj vsak dih, dodatno čakanje, se izteče?


Medtem, o Rama, vsaj podvoji se Rama!
Potlej svojim podanikom skupaj v srcu bi kraljevala,
tako nesmrtna je slava solarne rodbine.
Ker tetiva slajše od harfe zveni, v imenu Sočutja,
vso stisko tudi moje preteklosti zdaj, zdaj boš obglavil s pravico.


Joj Mati, oprosti boginja, si edina,
ki ne smeš biti pozabljena.
Odrasli smo kakor poredni otroci,
malček zasanjani, lepa si Vsa.
Iz bolečine se vseskozi norčujeva, kajne moja Mati?

 

 

 

D V O B O J


Tišina se je vrnila,
spoznanje moči,
vsemirje molči,
neznanokam strast je pobegnila.


Lisica, kje je tvoj brlog –
skrivno vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi me vabijo v mestni log.


Še ena past, sedaj človeška;
umazano postaja,
laž nagaja
v deželi narejenega nasmeška.


Tu bova krvavela v boju,
naj_boljši preživi,
torej začni
princesa teme v opoldanskem soju.


Nisi se uspela dobro skriti;
priznaj poraz,
svoj obraz,
izdajalka, ki ničkolikokrat si me skušala ubiti.


Bilo je srce ranjeno,
simbol poguma,
onstran razuma,
tako je pravzaprav usojeno.


»Zmaga je poraz in poraz je zmaga,«
sulica švisti,
mrtva obleži.

»Gladko prekošena si sovražna zalega.«
(Le kdo bo zmogel razumeti ta verz? Tekmuj in zmagaj v najcelovitejši razlagi.**)


Mir je spet udomačen,
nekoč nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.

 

********************************************

 

S A M O U R E S N I Č E N I


ve,
kdo
komu
govori
in
čemu
to.

 


T O Ž I L N I K

Bedaki so,
ki si želijo,
koga ali kaj
drugega kakor Boga,
bedaki, bedaki,
bedaki.

Za njih ni tolažnika;
po izdihu, ki nima naslednika,
razen žalosti ne ostane jim nič,
žalostni nič.

 

 

 

POEZIJA O TISI
(drevesu in Bogu)

 

Ti si
Ti si
Ti si
Ti si

Eden,
blažen,
ves,
moj.

Zelena,
vlažna,
drevesa
opoj.

 

 


ODVEČNI  ELEMENTI

 

Zgini finančni sodnik,
béži odvetnik visok,

 



potem bo pravica.

 

Beli so bogovi ocvrti,
 


me ribe klene,
me ribe male.

 

Ti pogled modri – vodnik,
     indigo vedeči otrok,

 

adijo t’ršica.

 

Smo v presežno zazrti,


a naši farje le…
v tiste obline.

 

Neotova barka varen je pristan,
ne bomo pogrešali tistih lažnivcev.

 

 

 


ŠTIRJE OD SEDMIH MILIJARD

 

Zgini razsodnik,
 

 

potem bo pravica.

Beli so bogovi ocvrti,

me ribe klene,
 

Indigo vedeči otrok,

adijo t’ršica.
 

Smo v presežno zazrti,

a naši farje ne.
 

Neotova barka varen je pristan,
ne bomo pogrešali
tistih lažnivcev.

 

 

 


D U P L I K A T O R

Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.
Vse za potomca po zgledu vodomca.


Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.
Nenasitno ko vodomca strmoglavita potomca.


Po svoje nikar, samo nikar po svoje!”
– torej le Sebe ne, vdihni druge,
od zunaj vsiljene bacile kuge –
velí sorodstvo, družba pôje.
Zdresirani potomci, razprtih kril vodomci.


Pris(o)tnost duha se porazgubi,
češ, saj tisto, kar pozabimo, počaka.
Od prvega Očaka važnejša je pasja dlaka,
čeprav Ta ne hlini (po človeško), da nas ljubi.
 
Na preži vodomke, zrcalne potomke.


V znanem slogu zgodba spet in spet se ponovi;
za sina spodobi se…: ugledna stroka in zaroka,
zaradi roka nagla poroka, za konec oporoka;
se fantazma sreče še krepkeje obnovi.
 
Vse za potomca po zgledu vodomca.


Rešilna bilka – sedaj ali nikoli
brez utopične reprize se boš izkobacal
iz pozlačene celice, katere ujetnik si postal.
Sonce je tiho, nezbegano…sanjalec, na prostost izvoli!
 
Ni vodomca, kakor tudi ne potomca.

 
Vidiš, hipnotizem nič več ne ponavlja se,
že resnica Budnosti v obrisih se pojavlja.



 

 

 

MISTERIJ MOZAMBIKA

 

 

Pesem je ravno toliko šifrirana, da je nepoklicani (brez iniciacije) ne bodo nikdar razvozlali.

Možni načini branja:

-  normalno branje   (najprej leva kitica, nato desna kitica )

-  sledi roza puščicam (leva kitica od spodaj navzgor in nato desna od zgoraj navzdol)

-  sledi zelenim puščicam (beri izmenjaje levo in desno kitico po ključu  LDDLLDDLLDDL )

 

 

************************************************************************

Tako kakor je bedak osamljen v družbi modrih, je tudi modrijan osamljen v družbi bedakov.
Edina razlika je, da bedak prepričuje modre, da je pametnejši od njih,
modrijan pa nikogar ne prepričuje, še najmanj pa bedake.

************************************************************************



PODNEBNA  ZADOSTNOST

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.

Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.

Volneni kožuhi v sprevodu, vmes kozja brada.
Komaj pojavne gazele, nevidni šakal ne napada

… v sorodu sta si …

vpadljivi turban nomada
in nakit masivni, ima ga snaha mlada –
ta zapestja, mesto srebrnega zaklada.

Dežna kaplja je mati, duša puščave.




    NJIHOVA  RAZPRODANA SVOBODA

 

Vedno sita je opica, ki ji prinašajo hrano v kletko,

vendar se ji ne sanja, kaj je svoboda.

Domala ni ljudi, ki bi živeli drugače.

Prepoznam jih – v trenutkih, ko želodec je prazen,

zobje se bleščijo, svoboden nasmešek jim veje z obraza.

ps:      Se opravičujem, če v ujetništvu rojena ptica
            ne razume pojma svoboda.
            Le zobaj brikete (po znižani ceni) !

 

************************************************************************ 

Adi Šankara je bil najboljši musliman, Mohamed je bil najboljši kristjan,
Jezus je bil najboljši budist in Buda je bil najboljši hindujec.
Kdor ni zmožen potrditi tega dejstva, si ne zasluži,
da se imenuje hindujec, musliman, kristjan ali budist,
saj je njegova religioznost navadna farsa.

************************************************************************

 

.

 

               

 

nesMISELNI  VRVEŽ


Čestitam, človek, ustvaril si svet hrupa.
Sedaj izpij to grenko čašo strupa

 

 

               BLODNJA_komunikacije                 

.COM   .COM    .komuniciraš spet,
ah, kako boš
IZkOmpLIciRAL ta svet.
awu#knind15xdfg8001ertanga flo34 bajdesa4q7q9aaayu6
dva..SIGN  IN:..ni89}tu999taren!dugna@frena678tdnascve
hu{ki3$sa|bd&velu)=na8** REPLY vo}=ol?_ha na«cv<u}gs

rajši odpiši njih, ki si domišljajo,
da prek tipk ljudje se zbližajo.
       

RAZumNOST v mrežo ujeta, križavec jo spleta,
v arhivu na
CIJE, čigave ne dojameš,
awu#knind15xd^&fg8001ertanga flo34 baja4q7q9aaayu6th&a
dvani89}999ta IN GOD WE TRUST rn!du@frefa:qwxo.fnascve
hju{kapi34$sn|bd&hlu)=na8**pl?_č>JOIN US ha«cv<u«}/span>

ali v zrcalu NASE se na trak posnameš,
v arzenalu
NATO se pot izteče – konec vzameš. 
           

Vstanite v suženjstvo zakleti,
ki
TWITER, FACEBOOK vaš je gospodar.
awu#knind15xdfg8001ertanga flo34 baja4q7q9aaerayu6g#
dvani89}9PROFILE99taren!@frefa:qwx.lo.fna678tdnascdzve
hju{kapi34$san|bd&ADDRESS  BOOK:lu)=na8**pozl?_čhana«

Ste srečni kot pred mnogimi leti,
ko tiste modre knjige ste dobili v dar?
           
Dokler spomniš se lastnega imena,
rodna mati ni brez pomena,

awu#kni  WWW  nd15xdfg8001ertlo34 bja4q7qaayu6th&
dvani 89}999ta g5 USERNAME rn!du@frfa:qwxo.fnascve56
hju{kapi34$san|bd&hlu)=na8**pozl?_a na«cv<ui«}gasdon

Kaj ti bo domena, teslo, geslo,
ko
(ki) dušo iz telesa bo odneslo?

Ugasni trdoživega mehkužca
(po možnosti s kladivom),
sicer iz hibernacije znova bo vstal,
awu#knind15xdfg8001ertanga flo34 baja4q7q9aa6th&a
dvani89}999ta65::LOGOUT rn!du@frefa:qwxo.fnascve>
hju{kapi34$san|bd&hlu)=na8**pozl?_čha na«cv<ui«}gon

ta vražji sin, lomilec zdrave pameti.

Kdor ni  neskončno sam
(s seboj povezan le),
uboga ribica človeška,
nikoli v srcu razsvetljen@ .
SI

              



 BREZČASNE    ČETRTINKE     LETA



(pozimi) NE POZABI NAME


»Priletla na okno snežinka si bela,«
sinica v soju kamina bi pela,
»natrosi pogače iz kašče dobrine,
spomladi se vrnem opevat spomine.«


Ah, ne zameri.

Kapljica po zamrzlih sledeh je polzela,
iskre na zenici plešejo, punčka vesela.
»Ščebetam bolj otožno, kadar me lakota prime.«
Sonček odjužno žari, juhej, konec bo zime.




OBČUDUJ ME (spomladi)

...spet ostrmi

Po češnjah, brhkih nevestah, rojijo čebele.
»Kako sladko ber smo nase pripele,
bo kmalu polna medu (vsaka) sosednja dolina,
poletno ozaljšana bližnja strmina.«



»Ob vznožju narava čuva skrivne zeli in vrzeli.«
V sklenjenem krogu se zrno povezanih seli,
kajti (nikjer) ni ga objedla praznina,
v cvetju mlade dobe leži zapuščina.



(poleti) SI NEBO NAD MENOJ

Objemi oblak,

»Slapove luči, najkrajše noči,
v valovih morja, ki buči, hraniš brezmejne moči,
poletje, moj bežen utrip, ljubeznivo vodiš k_resnici,
oprani hrepenenja po vaški veselici.«


Karkoli sad obrodi, poprej dozori,
zato metulj, ki ga burja podi, za svoj mir se bori,
(zato čolnič, ki se po gladini podi, za svoj mir se bori,)
čeprav nečemu ni možno uiti,
da jeseni, ko pride, ni možno ubiti.



KER MI PRIPADAŠ (jeseni)

hvaležen bodi

Lastovka z mladiči odleti, zvesti so črni kosi,
Mati’ daje, darove kmet v shrambo nosi.
Brenta ne, klopotec stari škripa,
polna je, kostanj za poslednjim listom hlipa.



Tudi na koledarju jih zmanjkuje,
a boter jež, ki naokoli stika, še ne prezimuje,
Bela grinta za ovinkom šepa,
izmed štirih dob najbolj monotono lepa. 



 

 

 

ROMANJE  V  NEBO

V višavju Kodačadri barve živé,
poteze na platnu lastne zavesti so čiste:
zlata solza, v kateri plavajo ribe,
in pritlikavi sloni v bujnem objemu goščave.



Vse to pod mano se razprostre,
ko v brezčasju nebistvo umre,


in bilke v vetru, ki nežno pihlja, se zlijejo z nebom,
grebeni z meglicami se ljubijo,
lastavičji napev preveva narečje Kannade.


 

 

(My) Goddess


Who whisper the truth, so sweet and fine?
Sarasvati is her name, beauty like a mistic frame.


Such wonder is my only friend sublime and simply divine.
How can I deny, for she’s even greater than the sky.


Though cherished as my own these humble feelings
               are all derived from her (treasury of heart).
I bow down, lower, a bit lower and still remain her lover.


White princess known by thousand names,
apart from loving her wise men have no higer aims.
Yet few have glimpsed that sacred residence (of her)
               near Vindhyacal, o lucky now.


So I say: Look at me, please me, and I’ll know
that everything in Universe for us shall grow.


»My mind is like unbounded ocean,
on its surface you create vigorous motion.
And just as wave can never separate from own mother’s depth,
how can possibly I take another breath without adoring you,
forever, forever, for Devi...«




  B I N A R N A U S O D A

 

Kaj vsak dan storiš, da jutri kot ponavadi bo sonce sijalo?
Nič!?
Stori
(š) kaj vestno (vsak dan) , da jutri še vedno boš užil svežino bistrih voda! (?)
Kaj redno (vsak dan)  storiš, da tudi jutri lahko boš počival pod nebom košatih dreves?
Nič!?
Stori
(š) kaj zaboga’ (vsak dan) , da jutri svet že spet bo vladavina miru! (?)
Nič!?
S pomočjo strojev
(tipkami) pogovarjaš se s stroji (ljudmi*),
                                 zgubljaš dragocene minute, ki so ti dane.
V redu. Danes je dan, ko eno
ničvredno življenje vse ti vzamem.

 

Skrajšani različici:

0001   oziroma    0+0+0
= - 1

* npr.   navdušeni uporabniki Facebook-a

 

 

 

 

************************************************************************

Edino dober človek prepozna govorico modrecev.
Nebodijetreba govorico bolečine razume vsak bedak.

************************************************************************





KRALJESTVO  PROSJAKOV

 

Nenehno smo oblegani z berači
in še kako nadležni so, bolj kakor komarji.
Priznaj.

Uglajeni, nenevarni, stegujejo roke
le za košček kruha; morda dobijo jabolko.
Bog se jih usmili,
res so ubogi, če jim ga odrečeš.
Svoje srce jim daj.

Nekateri, malce drugačni reveži,
živijo v udobnih kletkah.
Predavatelji, pisarniški molji in podobni*,
ki ne manjka jim veliko,
samo nov avto, sveže tropsko sadje,
pralni stroj s čim več funkcijami.
Zato periodično stavkajo, vlado milo prosijo:
“Domovina daj še, če si za kaj!

Ozrem se v oči slavnih in vplivnih,
mojstrov čopičev, peres,
takih, ki skladajo izvrstne skladbe,
ki gredo za med oz. prinašajo denarce.
Vseeno prosijo zvezde,
da iz zlate (končno) preskočijo
na platinasto naklado,
medtem ko prvi sanjajo o nagradi
saj brez nje niso dovolj prešerni
in, kot kaže – če ne laže – ne dovolj ‘nobel’.

Moram jim pomagati.
Ni mi težko dati, saj imam vse -
tisti blaženi** sijaj.

Pesem se izteka, ker tako mora biti.
Bine že odšel je za zapahe.
Prostovoljno je jemal,
iz skupne sklede požrešno zajemal.
Prosjaka milijoni niso potešili; želel je več.
Zanje marsikdo celo ubija.

Kdor vozi se z nemško limuzino,
bedno prosjači, da imel bi še in še:
svojega  šoferja (ferarija), harem žensk ,
v davčni oazi zasidrano svojo jahto.

Ta svet je zares edinstven kraj,
kraljestvo prostitutk-prosjakov (ste kdaj pa kdaj pomislili na to).
Bog se jih usmili.
(vesolja nimajo v svoji lasti, niti miru v duši ne poznajo)
Zakaj?” porečem zdaj…

 

ko črnila zmanjka.
................................................................................

 *zdravniki in sodniki
** katerega oni ne vidijo, ker ne leži zunaj




************************************************************************

Kako smešen je vaš svet.
Osmrtnica.
Spet ena kapljica je izpuhtela,
vendar morja to ne prizadane.

************************************************************************





tu počiva zvezdnica severa,
to v marmorju je njen epitaf:





Naslednja pesem je posebni poklon nečakinji Darji za njen rojstni dan

         PREHITEVAM   ČAS

Čas živih dni neustavljivo drsi
                        preko obzorja minljivosti.

Zdaj odhajam onstran morja,
                  kjer preteklo ukloni se prihodnosti.

Kdaj povrnem se nazaj
                         - še sam ne vem trenutka -
da povem, kako vodijo ta svet
                              moje lahne misli.

 



 

******* Pregovorna razlaga božanske ali živalske nravi človeka *******

Kar z ritjo naredi, z glavo podpre.

Kar z glavo naredi, z ritjo podre.

************************************************************************







Š Č E P E C S O L I 
( Bog daj nespoštljivemu bedaku )


Zjutraj sapo je zajel, a večera ni dočakal.
Na ulici mimoidočih (-m) prodajal je prigrizke,
           ko ugriznil je v kislo jabolko preizkušnje.
Ščepec soli mi je odrekel,
           le toliko da mojemu paradižniku bi okus popravil.

Uboga para, ničvredna, mar ni razumel jezika?
Ne. Bil je pač eden v neskončni vrsti kopij,
ki jih je natisnilo življenje in smrt pogoltnila.
Še zadnjič se obupno je napihnil, kakor da je kralj sveta.
A čarovnija ni uspela. Ostal je žaba.

Korak mi predolgo ni zastal. Gnalo me je upanje,
da še pred mrakom našel bom kopijo, v kateri so barve oživele.
Razočarani, pa vseeno potolaženi smo dobrotniki sveta.
Skoz
nas sončna luč in zrak in čista voda brezplačno priteka,

na svet bednih se v slapovih steka, v zameno ničesar ne zahteva.
Le kanček spoštovanja mi nakloni.
Sicer v ognju, ki (lahko) dajo ga sinje oči,
še isti hip zaustavim ti nesmiselni utrip.
Skrivnost za vselej nosim v sebi.


VESolju * pre
DAN


Prav  NIČesar  NOČem,
ker že VSE sem, ker že VSE vem.

Opomba: ampak zabavno se je igrati z ljudmi in njihovimi fantazijami






 KER NISI SAMO BESEDA NA PAPIRJU

 

Če ne moreš zadrgniti zanke okrog vratu nesramno podjetnih,
ki brez sramu davijo rajo,
 potem beseda Bog nima nobenega pomena.


Če ne moreš brcniti v ječo debele riti in politike,
ki za lasten žep siromašijo svet,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.


Če ne moreš poslati pod zemljo vseh tistih,
ki iz navade, zaradi požrtije, koljejo živa bitja,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.


Če ne moreš zdrobiti lobanje, srca, stopiti na prste
krutim narodom, ki (s križem, srpom ali svastiko) sejejo smrt,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.


Če ne moreš upihniti plamena v očeh, ki jih zanima samo materija
 in ki mrtvo begajo naokoli, po policah (zdaj tudi na spletu),
potem beseda Bog nima nobenega pomena.


Če ne moreš prisoliti krepke zaušnice bedakom,
ki se nikoli ne priklonijo veličastnemu soncu,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.


************************************************************************

S kančkom hvaležnosti bi človek lahko obdržal vse, kar mu Bog podari iz ljubezni.
A večina, ti bedniki, niti tega ne zmore, zato naposled
prav vse izgubi.

************************************************************************





Kjer ni ljubezni do Boga, ni ljubezni do Sebe.
Kjer ni ljubezni do Sebe, ni ljubezni do drugih.
Kjer ni ljubezni do drugih, kjer ni ljubezni do drugih,
je svet najgloblji pekel - kraljevina denarja in seksa,
kjer sonce v mukah zahaja; tako imenovana zahodna klavzura,
kajti kako si taka beda lahko zasluži naziv zahodna kultura.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
svojevrstveni meditaciji
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zavedaj se! doslej je bilo vse tvoje početje popoln nesmisel,
čeprav so se drobne utvare (zadovoljstva), ki jih nudijo majhne reči,
tebi zdele smiselne, o žival v človeškem telesu.
Izmotaj se iz ječe tega sveta, v katero si se sam zaklenil
in v zmoti odvrgel ključ skozi okno – omotičen pozabil, kdo si.



D O L G A  P R I P R A V A

10 rodov mojih prednikov je poraženo zapustilo planet,
toda zvaliti krivdo na druge je nedopustno.
Blišč znanja ni vreden zanikanja,
za katerim se plazijo sence!


10 grobov je posutih s cvetjem nežno bilo,
da nehote vprašal sem sebe, kaj je smisel prihoda.
Zaman bi bile minute oklevanja,
če skozi špranje časa (iz notranjosti)  zaveje vonj po življenju.


Zato 10 let, včasih v mislih, pogosto brezglavo,
iskal sem odgovore jasne in krasne.
Za prodor v duha so si sledile metode obleganja;
utišal sem ga, s potovanji po znanih deželah zopet razvnel.


Še 10 let sem vztrajal na svojih bregovih,
da svetovi kot privid končno po šivih so pokali
in so se pokazali sledovi garanja –
odbleski besed in črnila, zlasti umiranje lastnega ega.


Ćas je dozorel, odvrgel svoje robustne okove.
V 10 dneh, zavzeto prisluženih, v bližini “velike duše”
vse, kar komu bi mučno se zdelo, bilo je poplačano.
Na zakonito čelo se vrnila je krona, (ne ona sestra nevednosti).



Večna je tvoja slava spoznanja, Bog, vrednost guruja neskončna.





MED SLADKORJI SI MED


Vsebujoč vse dobro, kar redko se zgodi,
da v kotlini brez zemlje cvet vzbrsti.
Skrbno hraniš – dokaze – sicer tudi mene dvom bi prevzel,
a tako mučne usode meni ne dopustiš.

Hvala.

Potem spet pričaraš mostove, o kraljica premnogih rešitev.
Kdo si, zelo potrpežljiva, neznanka?
Zakaj me nisi že zgodaj objela?
Res sem bedak, a nisem edini,
v slepoti žal napačni odsevi so možni.

Čudovito !

Več topline premoreš kakor sonce,
saj združuješ celo sence, zopet v svojem sijaju.
Priznati moram, da je tako.
Samo ti v brezvetrju odpihneš še zadnje ovire,
na poti kvišku povezuješ vse živo
(zato) studenec moje ponižnosti zares je preskromen poklon.

Bodi moja zvesta spremljevalka, skrita pod imenom Ljubezen,
skozme za ljudi odkrita.

 



SREČNA SMOLA

Kratkotrajna sreča, ti nesreča.
Zgradil revež je dosti gradov (v oblakih),
jih hipoma Nadzornik misli sesuje.

Smrt otroka...bodi v opomin,
kako poslej čim plemeniteje živeti.
Sprejmi poraz naslade kot seme nove paradigme
(bolj življenjske), kot svojo prvo zmago!

Sedaj le išči tisti nasmeh izgubljeni,
pravo pot, nikoli več srečo opotečo.




************************** razMISLI: **************************

Težko je biti živ od mrtve hrane.

Ko se vrnem, moj dom je svetišče,
kadar ga zapustim, je navadno smetišče.

Nerodna situacija. Ne morem reči: »Pojdi k vragu!« ker si že tam.

Za glavobol (povzročen) od ljubezni,
poljub je hitro zdravilo.

************************************************************************

Če karkoli lahko si zaželim, Bog, izpolni mi eno samo željo,
                         da sem kakor Ti (svoboden, srečen, samosvoj),  da nimam več želja.


************************************************************************





V  ELEMENTU  TVOJE  BLIŽINE  NAPOSLED  UGASNEJO  MUKE



Čeprav  samo veter si, ki hladi zgarano telo,
ali svetloba le, ki mavrično izrisuje moj svet;


V mehkobi vode zdaj spet te prepoznam,
na dan priplava naj vsa resnica.
Preprosta, da skoznjo nam življenje vlivaš-
si mati, ki neguje na stotero načinov.


Kakor sveže puščavske noči imaš svoje skrivnosti,
za lačne, otrple, utrujene beduine kot ogenj
prasketaš pod zvezdnatim nebom.


Tudi zemlja je rodovitna, zgolj po tebi cvetoča, okrasna.


Kot prostor in čas vseskozi dihaš, se širiš in krčiš,
ker edino tak hočeš biti.


Vse si v vsem, nikomur enak,
nisem jaz tisti pravi junak.
Sam presodi! Sem tvoj ali nisem?
Brez Tebe sem največji nič.


************************************************************************

Svoboden si , ko si v vsakem trenutku pripravljen storiti nekaj,
kar bo vznemirilo nesvobodne ljudi, jih navdalo z nelagodjem.

Če si v stanju svobode, nimaš več vprašanj, ki si ti zdijo pomembna
in so (glede na motiv) drugačna od otroške radovednosti.

Npr.: Sprašuješ ljudi, da bi  spoznal njihovo mišljenje, navade ali slabosti;
in jih na ta način podredil in izkoristil za doseganje svojih ciljev.

************************************************************************

moški glas (pevec, izvajalec); DRUGI MOŠKI GLAS, KI SKOZI PESEM KOMENTIRA; ženski glas; refren
TA BARVA OZNAČUJE ENO ALI DVE MOŽNI RAZLIČICI DELA BESEDILA


 OD KR_ STA DO KR_STE



Uglasbena za vas, je zgodba ta resnična,
ni zgled, kar zmore mati bledolična,
ja, ja, vsem znana fina gospodična.


V ZAPRAŠENEM PREDALU SAMEVA BABIČIN NASVET



Za ljubezen mera ni užitek,
če je zrela bera, čarobni je napitek,
sicer, moj, moj, prirast ni ravno dobitek.


DOBRODOŠLI, 8 MILIJARDNI DELČEK** VELIKE ČREDE;
IN S TEM ŠE ENA ŽIVLJENJSKA POT SE JE ZAČELA.

**DEL
T’KO NEKAK ŠE ENA ŽIVLJENJSKA ZGODBA KRENE.


Že kot otrok drobnih trikov si se učil,
kako na en mah dve muhi boš ubil.
Ne, ne, ni šala, če fant je nagajiv.



     Od krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste




Razvajen dodobra in rahlo zavaljen zajahal** si mladost,
za vsako mrho bi požvižgal brez misli na krepost,
nemalo cvenka si sfrčkal za norost.

**dočakal

V NAŠI  DOBI  TAK STREMUH, UH,
KLJUB VSEMU DO UGLEDNE IZOBRAZBE SE PRIGREBE

A TA PRAV'  STREMUH, UH,



Fej, fej, dandanes na žalost vse se kupi,
zato glej, kako hitro splahnijo upi,
ko po žilah naveličanih
** pretakajo se strupi.

žal dandanes vse se kupi,


**čistokrvnih


    Od krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste

Jok sužnjev te ne gane, modrih ne trpiš,
ah, ah, ubog si 
- za sebe le živiš,
da pridobiš, kar želiš.


STEKLENA KROGLA PA PREROKUJE: "Vse pridobljeno bo izgubljeno!"



Materialistova doba, vse tja do groba, polna je naslade.
Poglej, kako postarano telo v hipu zdaj propade!
Zaman, kot kaže, če narava ne laže, nab(i)ral si svoje navidezne zaklade.

        Od krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste

LEPO JE ŽIVETI ZA ZDRAVE IDEALE. POZORNOST DO DRUGIH TOREJ KRASI NAJ TVOJ SVET,
PRISTNA LJUBEZEN BOGATI VES VAJIN PLANET !
POČUTIM SE, KAKOR DA VESOLJE NA NOVO ODKRILI SMO SPET - RAZODET





 

*************************************************

    OD KRSTA DO KRSTE

ZA ZAČETEK (s)lastna ZABLODA,
SLEDI povsem nekoristno TAVANJE V TEMI.
PRIČAKUJ grenko SKLEPNO DEJANJE, ti ZGUBA!

************************************************

Raznežen tiho prenavlja se svet,
zaradi naju (bil si spočet) tako lep, tako svet.

Zrela ljubezen bogati najin svet,
tako tih, tudi lep, tako svet.

Živa svetloba obliva me, prenovil bom svet,
čaroben za naju, tako lep, tako svet.

Poljubi svetlobo, da oblila bo svet,
skrivnosten za naju, tako lep, tako svet.

 

 

ZAPUŠČENA SLUŽBA

 

Rad bi vam pomagal, a ne morem,
ker zašli ste, zaljubljeni v laži,
laži v imenu noči,
laži v imenu moči,
laži kardinalne, ki od mene vas loči,
laži, zaradi katerih srce poči.

 

Bog miru tedaj umira, kadar prehrupni so zvonovi; morda ne spite, a niste budni.
Med bregovi, za zidovi, v privid ujeti,
ujeti v meje brez sledu resnice,
ujeti v meje skrajne desnice,
ste kakor sužnji brez pravice,
ste sužnji, umirajoči na žrtveniku medijske novice.

 

Dvomim, da se boste spremenili po svoji volji.
Prepozno je, ko mavrico zagrne tema,
tema, ki vse živo izbriše,
tema kot največji odmik od svetlobe, ki upanje izriše,
tema (vaših) neizvirnih misli, sivih kakor hiše,
tema mi ni gospodarica; zaradi nje zapiram vse nebesne niše.

 

Bila je dolgotrajna služba moja, po resnici povedano, sedaj je zapuščena.



************************************************************************

Človeka se meri po tem, koliko ima želja.
Torej po količini karme, ki jo ustvari.
(Ne meri se ga po teži, velikosti, barvi kože, znanju, značaju, položaju.)



Eureka! Izumil sem fantastično napravo, najsposobnejši računalnik,
ki daje odgovor na vsa vprašanja.
(Op.:  um porodi vsa vprašanja.)

 

Nemir uma je vprašanje (njegov vzrok), mir je potemtakem odgovor (na vsa možna vprašanja).
Ko je vzrok odpravljen, posledica ne more obstajati.
Torej utišaj svoj (opičji) um !

ZLATO PRAVILO: ne dajaj obljub, ki jih ne moreš izpolniti.
Vsaka (tvoja) obljuba je laž oziroma ima priokus laži,
kajti skrivnostna narava presega tvoj razum in zato ne veš niti tega,
ali boš jutri živ.
Zato ne obljubljaj ničesar.
Ljubi, namesto obljubi !
Živi danes (svobodno), jutri je ustvarjen za sužnje, ki jih oživljajo grižljaji upanja 
(katerim je upanje glavna hrana).
Zbudi se danes, sedaj živi svobodno, čemu jutri umirati.

************************************************************************



MAR SPLETA NAVADE?

NA PAMET RED VESLA

v zmešnjavi črk najdi primeren naslov

 

NE VE MLADA PRESTA

PETARDA V SLEMENA

VLADAR MESTA PENE

PRSTANA LEVE DAME

PAMETEN DAR SLAVE

VEM, PRSATA LEDENA

 

 

PREMLADA NEzVESTA

 

Pridi moja premlada nevesta mala!

Razgali me, da ne bom samo svoj!

Nečujno bitje srca, med prsti privid so brhke prsi.

Vdahneš kakor otrok ob rojstvu, zapored zavzdihneš.

 

Skrivaj dehtiš - po jasminu? - kot princesa (spoznaj se) v davnem spominu!

Sredi noči - ko za res hipno obmolči vse - mir je,

zato lahko čutim, kako drhtiš ob meni,

kakor viharna misel, ki v mesečini se utaplja brez pomoči.

 

Zakaj si znorela in ne_dozorela?

 

Zaman hrepeniš po združitvi in čakaš omamnost poljubov,

saj - jaz vem - nemogoča misija je to;

Bodisi da v meni živiš in se nisva nikoli ločila,

kakor ime si pripadajoča mi, ti, moja druga narava v nenehnem pripovedovanju.

 



                            ZARDIM
             (pred večnostjo)


Skodrana gladina (ti) odseva nebo v raju,
ki plaho pojema v lastnem sijaju,
ko spominja se objema prvinske ljubezni,
katero prenaša samo_ta,(ki) trezni.

Polovica je skrita,mar kmalu konec bo mita?
Nikoli (smisla ne izveš), kadar hočeš karkoli !

Le golob na veji že spi...
in to - kako si upa? – pred obličjem večnosti.

Ali je mogoče(n), popoln(i) ?!

 

 

 


             OGLEDALO  ČASA

Povsod sami hlapci, do koder pogled vodi.
V tej ‘župi’ ni ščepca ponosne izvorne kulture;
postana čorba, v  njej hlasta za zrakom horda kupljenih janičarjev.

Za  malo drobiža prodali so vas okupatorju;
v zameno za prazne užitke, privlačne otročji zavesti,
da bi naposled se skisali v strup.

Razjedena je narodova duša, praktično mrtva.
Telo, gojišče bakterij naslad, lahko propade potem.
Zagotovo!

A  zakaj bi jokali, tista peščica pogumnih,
ki niso le opice in roboti
s plastičnim (u)tripalčnim sranjem v roki ali banano?

Uničenje pride samo po sebi za…

Rod zavaljenih, zamaščenih pokvek dušebrižnikov,
v katerem ni kančka ljubezni očeta.

To je današnja podoba zapeljevalcev ljudi,
krvnikov sveta, ki se že dve tisočletji kakor rakova tvorba
razrašča  v vse pore in kotičke sveta, a le v maniri Goebelsa kakor jagnje.

Ne prst, še manj brst ali drst,
samo zašiljeni trst in krst (pri Savici).

V tem shiranem stanju prepoznaj - tukaj in zdaj ! -
zadnji stadij največje naravne katastrofe – pojav kuge med biseri teizma,
ki je kadar koli doletela človeštvo,
katero je sprejel ta izvirno ljubek vagabund v vesolju.

 

************************************************************************

tri monoteistične religije, ki temeljijo na stalni agresiji do drugačno mislečih,
so največja naravna katastrofa, ki je kdaj koli doletela ta planet.;

************************************************************************

 

 

O N S T R A N STVARSTVA

 

Onkraj kruha, polnega trebuha,
je tista fina drobtina.
Pojem jo, kako rad, seveda.
Mimogrede iz nje porodi se vrlina.


Onkraj vrline, v sosledju rutine,
sem človek, za hip, otresen strahu.
Zaklad je moj preobrat,
tako sestra veli: »Nehaj garat’!«

Veliko misli pleše po vesolju,
           vse neveste (tvojega) zmedenega uma.


Onkraj misli usmeri se, bitje. !
Saj veš, nujen je uvid, če hočeš, odkrit_je.
Nocoj razstava zaprta je za javnost.
Redkim je znana, v grob odnesli bomo to skrivnost:


Onkraj besede ni madežev bede.
Kje sem, ko zavlada tišina?
Ljubim, kaj hočeš, to seme božje resnice.
če tema ostane, polna lažnega blišča,
solza kane
(mi) na lice.


Onkraj tišine ni večjega ničesar.
Ona je kraljica, edina Boginja troedina.
Skrivnost o njej naprej povej, o mladina!
S tem dobo diha zaokrožiš,
potem odideš in nič ne izgubiš.



************************************************************************

Razvozljaj uganko 2108 !

Na pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki po svojem bistvu prvi ∞  je sorodno znana.
Na pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki dejansko v  prvi(nski) ∞  je naravno navzoča.

Na pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki smiselno služi prvi, ji pomaga, da naposled zmaga.
Na pozitivni strani 0 je druga neskončnost, v prvi  je vsebovana, iz nje stkana se ji ne upira.

Na pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki (vpeta je v prvo) ujeta je v prvi ∞, dokler se ne izživi.
Na pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki kot vpeta zaživi v prvi(nski)   .

Na pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki dejansko v prvi ∞ neločljivo je navzoča (skozi refleksijo).  


ENOST  v  MNOGOst se preobraža, a do kam  ( naj se ji prepustim ? ) , da vse bo prav


*************************************************************************************************************

 

BASEN O PAJKU IN HOBOTNICI



kopno

Ko pajek spleta mrežo svojo,
kajpak ima samo en namen:
dočakati še tako skromno krvavo gostijo.
Nagrada za podjetnost je njegov izplen,
preden se mu obzorje povsem zatemni.

Droben bil je, tam v kotu potuhnjeno umaknjen,
vedno na preži, zvest lepljivi mreži.
A livade, krošnje, pa nabrežja tudi so prostrana.
Kaj zanje pomeni ta drobna pajčevina,
le za mušice je usodna.
Njim, ki za gnojem so letale, na zorani njivi.




morje

Orjaške lovke hobotnice (farmacis militaris),
na vsakem prisesku že ujet – kdo sploh ? –
pod masko brezumno plavajoči raziskovalec.
Opozorilne table na vlažni mivki;
za pametno
(- e) bilo odveč bi dodatno svarilo
za potop v neznano globino
(zaslužka).




dolina smrti

Poglej ga, kako se je razvil, napredoval !
Tolsti pajek povsod razpredel je svoje pasti.
Sedaj imenuje se medmrežje, silno popularno.
Kako nov vstop v mednožje sekularno
si je domislil odmirajoči sramotni pajek – križavec.

Iz enega kota rad bi obvladal vse,
uplenil in nagrabil ves plen (denar)
le zase.
A siliciju so šteti dnevi. ODKLOP
v imenu humanega človeštva.
Ta zanka, nameščena svobodnemu duhu,
le-temu postala bo razrešena uganka.
Ker v zori sonca se razblini vsak privid noči
(strahu).








(Visoko seže)


vlažni grob

Na koščke smo razsekali te ostudne lovke,
čez ducat novih hitro zraste.
Vrhunske plavalce – nas to ne zmede.
up ljudi kot čarobni napoj za dobre reševalce,
hobotnica pa tone na dno oceana.




Končno dobila je svoj nauk:Iz morja so se dvignile najvišje gore.“

Kitajski tiger in indijska kobra oprezujeta.
Medtem ko ruski medved polglasno brunda,
angleška lisica je zdaj le še stekla, umirajoča psica.



************************************************************************

po temeljiti znanstveni raziskavi in življenjskih izkušnjah ugotavljam:

obstajajo tri vrste žensk:

dobre čarovnice – Boginje; njim se lahko le spoštljivo in ponižno priklonimo do tal

hudobne čarovnice; ustvarjalke vsega bednega stanja sveta

 stare neumne coprnice; večina žensk, ker pač vse življenje bolj funkcionirajo kakor živijo;
__________________________na stara leta se to notranje nezadovoljstvo izrazi kot stalna sitnost
 

************************************************************************







TAKO BOLI (vsaka nepotrebna smrt)

..
..
..
..
..
..

Danes ni navaden dan.
Samo ena smrt,
ah kako boli.

Absurdno,
saj svet je poln krvi.

Vendar bila si mi sestra.
Dopustite mi žalost, da srce se izjoče,
preden v prihodnosti se karkoli zgodi, na novo rodi.




Še preden sonce doseže zenit, uniči temo (v nišah duha).



Pozdravimo njegov veličastni sijaj ! Poklanjam se Soncu.









************************************************

Za umrlimi žalovati nima smisla.

Žaluj(em) za živimi“,
ki
živ(al)o(l)tarijo, kakor da so mrtvi.

************************************************



MARCEL CEREBRAL ZA KRAJO PARCEL


Saj kakšen je smisel dobiti človeško telo,
če bil bi tako pritlehen kakor ti.


Mar ti veš, kako je to ?!
Kako je to, ko pohlep s potezo (ko vid)
spravi starše v grob, pod pretvezo.
Menda je ona hišo zgradila, ne oče.
(A Ljubenčani imajo spomin, so imuni na takšne laži, ki sodniški papir jih prenese.)

Mar ti veš, kako je to?!
Kadar sla in strast zamegli ti um,
ne angelska, angleška kri
po žilah se pretaka, ropeški strup.

Mar ti veš, kako je to?!
Ko z goljufijo, potuhnjeno oropaš brata
v „zahvalo“ za rešeno življenje.
In ne le enkrat!

Mar ti veš, kako je to?!
Karnalni užitki so sladki,
dokler se ne spremenijo,
prevesijo v kemoterapijo.

A ne zaradi ljubezni (saj ta je lepa)
marveč od uničenja sveta,
ki ga povzročijo gnusi,
živeči le za lastne riti.
Mar ti veš, kako je to?!

Pekla ni ustvaril Bog,
niti tisti, ki leta piše modre znake na papir,
da vtisnejo se v srca ljudi,
kakor neviden je bil, skrit ljudskim očem,

le kača nehvaležna se vseskozi
mu je zvijala v vrtu domačem.
Je že tako, karkoli (moralno) propade, pika iz navade.
Mar ti veš, kako je to?!

Saj te vrstice bi lahko se nadaljevale v neskončnost.
A smrt prej pride, potem sonce vzide.
Ni kazen, ni sovraštvo, še manj maščevanje,
le karma svojo pravico deli in najde.
Mar ti veš, kako je to?!


Žal nima smisla, da je tako,
a sama si izbrala vsako napako.
Kot človek roditi se ni mala stvar,
avtomat dovolj mi je tvojih okvar.

Figo mar ti je za blagor, poštenje,
če ne veš, zakaj si prišla na ta svet.
Ropat svoje ljudi za zabavo, res topoglavo,
čeprav ni potrebe, razen tiste potrebe, ki prišla je na vas iz daljave.


Rajši v tla bi se vdrl, če bil bi kakor ti, mar ti …..




ZOB ZA ZOB - ZOBOBOL


Pijani od imetja in grabljenja
se zvrnejo v jarek.
2 x pobereš jo (pred smrtjo), tretjič pač ne,
eno rešiš (iz objema smrti), drugih pač ne.


Še zločinec se spreobrne
v svoji slepoti „nepravi sorodnik“ pač ne.

V dobi apokalipse pravi obraz se pokaže,
nobene hvaležnosti, ker kamen,
ki v govnu se valja ne čuti,
… {
kar čuti srce v prsih, } ...
njega le vodi gon med nogami.



TRENUTEK (do) VEČNOSTI


 

Sapice igrajo se z bilkami,
regrat meri se s krasoticami,
katerih imena mi niso poznana,
lepota zvabi me na plan zarana.


Koliko kimanja nežnih cvetov,
elegance v gibih, neslišno z vseh vetrov
zame pričaran dehteč je poklon,
za plesom in v njem biva, se skriva le On.


Čeprav vetra ne vidiš, veš, da je tu,
od pradavnine za namen domišljije,
globoko v nedrih Zemlje, namenjen planetu,
v meni brbotajo vrelci onkraj privida materije.


Potem pa, družba ubežnikov, premisli vnaprej:
”Mar bistvo najdeš na policah omar?”
Še preden ujame te smrt se zavej,
si ti njen al’ ona v času je tvoj gospodar.


Obleke ponošene, zaprašeni spomini,
je vse lepo, še najmanj tisto, kar je zavoženo.
Otročje obnašanje vnovič bo ponovljeno,
razvlečeno v telenovelo, gol si ostal na čistini.


Drugje v zraku brenčijo roji čebel, metulji plavi vmes,
ko nekdaj ptičji napev na meji odmeva,
od nas razen nasmeha nič ne zahteva
v zameno, za moj dan, ki je pristno vesel.


Kapljice, lesketajoče se v soncu,
ki po nevihti so privrele na plan,
v želji nedoumljivi, v hipnem preblisku,
blagodejno pršijo, *zmočijo vsako hrapavo dlan.


Prelep je ta svet iluzije duha -
čeprav nenehno poka po šivih,

(znova in)

znova rodi se v srcih (vseh živih),
saj edina priča te pripovedke,
te zgodbe se ne naveliča,
zanjo (mu) ne zmanjka posluha.







PODNEBNO ŽGOLENJE

Prezeble veje v paru
kot dlani razprte proti nebu
otožne so znanilke novih upov.
V zelenilu belih brez mladostnih gibov


pred pogledi utaji svoj lik poredna šoja,
kakšna le, to zelo ohlapna
* je vzgoja. ............*permisivna
Zakaj venomer tako glasno vreščiš,
skozi krošnje, med rogovilami, v slalomu letiš?


Od šopirjenja omaga, da milo za uho se oglasi sinica,

koncertni virtuoz brez gosli, pozornost ukrade ta tatica.
Ni mi dolgčas, kadar tako plašno gostoliš,
četudi monotono, z uspehom trudnega sprostiš.


Dokler akordov ne pokvari mimobežna vrana,
utoniti v mrak
* brez viže te ...................... *miže
- prelepo bi bilo -
*miže,
zopet sonce pričakati zarana.
Ko pa obljubiš, da svoje grlo, še kljun izpiliš,
praznik bodi razglašen, če pod oknom se naseliš.


V urah svatbe zavidam podnebnemu izbrancu,
ko vzleti iz visoke trave, nihče ni kos škrjancu.
”A ranljiv si, vedi, (ko napol gluh) se za družico oziraš,
prezreš oči
sokolje, one tebe ne, že pikiraš*. .................... *k sreči pravočasno


Jadra visoko med oblaki kanja,
s svojim vikom da me moti, se ji ne sanja.
V zraku dolgo že lebdiš,
sicer ne trepetavo ko postovka, s perutmi kriliš.



P R V O M A J S K A

Nimaš časa spisat' verza,
ker stalno nekaj delaš .

Ni niti pogojev za solidno rimo,
v snu še fičnike preštevaš.

Nobena melodija iz srca se ne izvije,
v željah drugih utopljena, preglašena.

Nikamor tvoj glas ne seže,
si kakor strašilo* sredi polja do vratu v blatu.

Ničesar ne dosežeš v ritmu samsare,
le sebe zadušiš pod kupi*, če nje* ne slišiš.


( * glej komentar)




Prvomajska (s komentarjem)



Nimaš časa spisat verza,
ker nenehno delaš
(v premorih med garanjem).

Ni niti pogojev za solidno rimo,
v snu še fičnike preštevaš
(čez dan ne gre med pehanjem).

Nobena melodija (iz srca) se ne (izzvije) razvije,
v željah drugih utopljena, preglašena
(v ogledalu zginila je rdečica med laganjem).

Nikamor (več) tvoj glas ne seže, ........................ *slama v glavi **borznim
si kakor strašilo* sredi polja do vratu v blatu (lačen luksuza, zasičen z **barantanjem).

Ničesar ne dosežeš v ritmu
samsare, ...................... *kopičenje krame=lastno uničenje **smrti
le sebe zadušiš pod kupi*, če nje** ne slišiš
............ (vsaj ti, v suženjstvu zakleti, ali delo osvobaja kakor znanje, kaj je lepega na njem ?)



************ paradoks obstoja ***********

Ko človek dozori,
se življenje zelo poceni.

****************************************************


RANA. URA .. ZLATA. URA

 

Sva stika taka TIK TAK, TIK TAK ,
nalogi kos ni vsak;
v umu sekunde frčijo v prazno,
vse misli nemirne porazno v tebi brenčijo.

Nebo je zgolj in samo modro,
. . . . . . . . . . . kaj poleg jasnine odtenek* ti bo? . . . . . <*lastnina
Manjše zelenje vir radosti večne,
pod soncem svobodnim so urice (najine) srečne.

Prepevaj milo pesem ptica,
tiho v deželi mojega jutra.
Ne postoj za dolgo na veji isti nikdar,
sosedu tudi,
bratu zaspanetu, viža tvoja bodi dar,
osamljena uteha si, vendarle utihni nikar.



. . . . . . . . . . . . Zaman upaš, človek, da zgaran* našel boš Boga, . . . . <*na stara leta
če iskati nisi ga začel v cvetu mladosti.

. . . . . . . . . . . . . Pozabili so*, da sonce ne sledi človeški nameri, . . . . . <*od Boga pozabljeni
zelo natančno (ogreje) vsakogar in svojo pot izmeri.
Kaj rojstvo je, kaj smrt - niti pomežik -
za slavnega popotnika od obzorja daljnega
do nočnih senc svetilnika.

Do včeraj čemela je blizu tvojega srca.

Prevroče je postalo zanjo,
zato odletela je nazaj domov.
Svoj puh kot zapuščino je odvrgla;
samo en
(s)nežno bel
se kvišku dviga mi pred očmi,
na platnu livade, gozda v ozadju.

Žarki so kot zlatniki v laseh,
ki v spanju ne vihrajo.
Drobni puhek leti, leti vse višje,

nalik drsalcu na Rumeni reki, ki se ne meni (za nič)
(niti) za zeleno, ki se preliva v modro.

TIK_TOK, TIK_TOK usode je zvok.


MOJA L J U B A DOMAČA VAS



Na čudovitem hribčku leži,
sedaj jo vidim veneti.
Nekoč sijajna v ospredju Triglava,
je grobnica moških postala.



Vsa duša slovanska, rosno prečista,
četudi rahlo pod švabi,
cvet lokvanjev se ziba v daljavi,
kamor z zvončkljanjem te zvabijo lahi.



Logi, gozdovi, polja v dehtečem objemu očetnjave,
za cel roj bogomoljk se je nanje usulo, v črnini vdove.
Zdaj pod soncem rojeni, bratje, na limance so se ujeli,
jim lastne žene grizejo glave.



Že predolgo je tako vedno,
kadar znanje nič ni vredno.
Raja želi hiter živalski užitek,
morda še v gostilni zapitek.



Kjer so moški navadne copate,
svet nima svetle prihodnosti;
mar vedeli bi, čemu služi dar plodnosti,
preden vas pod križem strpajo v zaboje oglate.



So vsega krive mladenke?
NE! Te še najmanj.
One le ustvarjajo,
karkoli jim zavest narekuje.



A moški naše vasi, cele dežele,
slabi so dirigenti na barki,
ki se potaplja, ko na krstni plovbi
je prezrla ledene čeri.



Pijani kavboj pa pleše v transu,
melje vse pred seboj.
So le zveri, čeprav se hvalijo,
da so Ameri. Kdo jih bo zaustavil?



Ah, taisti moški copate, če sploh preživeti bodo želeli,
svojim družinicam (MORALI BODO) kazati pot
iz omame salame v glavah (polnih) prazne slame
nazaj v svetlobo, v tisto neminljivo SVOBODO.



Sicer pa bogomoljka bo (nova) bogomoljka (p)ostala,
črne vdove se bodo množile,
vas domača grobnica moških bo ostala.



Ladja zvesto sledi smeri,
ki budni krmar 1 jo narekuje.
Če slednji zaspi, vetrovi, viharno morje2,
jahto kot čolnič premetavajo,
da večina (vkrcanih) čez palubo
svojo kosilo ribam vračajo3.




Opomba:
1 moški princip - duh oz. zavest

2 ženski princip – narava oz. materija

3 bruhajo v morje



***************** dobro videti **************************

VEDI !

Tudi voda, ki smrdi, če nisi žejen, pogasi požar.

*********************************************************



HAIKU za lenuhe

Ob jutranji kavici
čakaš popoldanske novice,
večer ne pride.





skriti HAIKU namesto peterostišja vročica noči

Na pomoč
( na pomolu noč )
ozračje se
greva

atomska goba
"Nein danke! "



rahlo ČUDNA čudovita


Gledam te, ne slišiš me.
Vonj po meni. Preziraš ga.
Roža se dotika ustnic, koža pa je hladna;
poslastica nekoč, zdaj brez okusa.



HAIKU dandanašnji odnosi


Gledam kitajsko vazo
kot dekle v odsevu kriptovažiča,
zraven rožo ljubezni čakam.







**************************** ponovitve TELENOVELE ************************************

Da so zabiti (ali lenuhi), pravimo za tiste, ki večkrat ponavljajo isti razred osnovne šole.
Pa tudi izpiti na fakulteti pri bleferjih terjajo davek (max. 3x ponovitev).

Ti pa (kot človek) že toliko časa ponavljaš ta nesmisel ponovnega rojstva in smrti,
da si sploh pozabil, da ga ponavljaš. > > > >
Res inteligentno, tele_novo_le?
*******************************************************************************


S I A L I N I S I


Radost in bolečina v paru gresta,
vedno skupaj v paru gresta naprej,
naprej do zmage in poraza,
na praporu poguma brez sence strahu
vihraje, notri odločnost plapola,
ko pomikam se hitreje, mestoma zelo hitim,
zlasti prek sipin, (tako) spomin na zlo zgubim,
na krilih prek močvare že letim,
od točke, kjer žabe regajo in
regljajo v noči, dalje si želim,
do konca, naj srčni žarek me popelje.

Greva skupaj objeta ali rajši vsak za Sebe?






**************************** ljudje so čudni *********************************
... ko povzročajo bolečino in celo smrt drugim bitjem, jim je zabavno.
Ko pa jim posledice kakor bumerang priletijo nazaj v glavo, pa (doživijo) šok in jok.
Čemu?
A plošča se vedno obrača, mnogi (pravoverni) pravijo, da verjetno tako je prav.
********************************************************************************




OSAMLJEN NA DRUŽBENIH OMREŽJIH

Zaman poskuša,

da iz anonimnosti bi se izzvil,
kdor Sebe ne pozna !

Pop zvezda, silni bogataš,
z milijardo niča baranta,
pa milijon sledilcev ima,
že um mu pleše med stotisoči všečki,
. .. . . . . . . . . . . . . . . . . ….. . . . . stotnijami želja, . . . . . . . . . . .(se v njih utaplja)

vse, kar nakazuje si na svoj račun,
pa je le primanjkljaj duha.

Tudi žabe odložile so svoj mrest,
"Glej, koliko jih je !?"
. . .. . . . . …........... . . . . . . . . . v luži blatni plavajo. . . . .. .. . (vse drobne pikice)
· · · – – – · · · · · · – – – · · · · · · – – – · · ·
En sam jih gledam,
. . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . z gnusom ne . . . . . . . . . ( so del narave ),
s posmehom le.



PREROKBA z izključeno funkcijo zakasnitve


Šele takrat, ko medijsko potvorite vsako novico
(v škodo ljudstva),
šele takrat, ko ste voljni sprejeti vsako še bolj umazano podkupnino (v škodo ljudstva),

šele takrat, ko trpinčite in goljufate celo prijatelja iz otroštva (za svoj žep samo za svoj žep),

šele takrat, ko razprodate dobrine svojega ljudstva - izdate svoj narod* (za svoj ušivi žep, kajpak),

šele potem boste z grenkobo spoznali, da ste si smrt zaslužili !

Prerokba Indijanke iz plemena Delujoča Karma
december 2019


HAIKU ŽIVela je riba


Voda je hladna,
riba v njej plava;
hrbtno v olju.

ali

Začutim svežino vode,
v njej plava riba;
hrbtno v olju cvrči.

JUTRANJA NARAVA KAKOR PRAVA KAVA Z MLEKOM, KI GA DAJE KRAVA


Pogled zvedavo se mi v dalj sprehaja.
Okrog našega doma spet gnezdijo postovke,
visoko na nebu jadrajo kanje enako kakor v otroštvu,
tišina v jutru z gosto meglo je objeta,
tu in tam se prebivalke gozda, plahe dame,
prikažejo na plano.
Morda vsaj one niso izgubile vero v človeštvo.



*************************** diametralnost KAR TAKO ************************************
Pijanček pravi: Pijem, da pozabim,da ni ničesar več kakor le telo zmotno verjame;
sebe omamlja, uničuje, ta zaljubljenec nesrečni, pogreša drugo telo (svet, osebo), svoje zaničuje.

Odgovor svojevrsten dajem: Pišem, da ne pozabim,da sem nesmrtna duša,
ki vsaj za priokus resnice navdih vam razdajam.
*****************************************************************************************






Z A B O R A V


Ljudi rado govore,
da ih je Bog zaboravio.

Jok brate, nije baš tako !

Kada te svi ljudi zaborave,
(bezobrazni, koji ne znaju, da si i ti samo jedna stanica u njihovom kozmičkom tjelu)
tek tada će se Bog sjetiti tebe.

istodobno s tvojim istinskim prisjećanjem Njega u svom srcu


HAIKU razviti svet

v njem dekle


si res kakor kmečka dekla,

(dela ti lažni videz)

tvoja brokatna deka.





**************************** merilnik svobode ********************************
Morda se za hip počutiš svobodnega,
ko nekaj dobiš, kar si želiš (pa spet in spet; torej nisi)


Resnično svobodo rajši znova preveri -
koliko čemur koli se zmoreš odreči.

Vsemu svetu (na pravi način);
bi potemtakem lahko bila najvišja svoboda.
************************************************************************

VIDIŠ, ČEPRAV ZARES NE VIDIŠ


Z boljščanjem v ekrane znane
človek si je skvaril svoj vid (in pamet).
Tam je pestrost le signalov vizualnih,
ki med sabo se plodijo in množijo,
da v shizofreni glavi še več se jih pojavi.
Če uvidel bi, kaj je pod to navlako,
mar še ljubil bi svet, ki zunaj se mu prikazuje?

Mir je sijajnejši od pozlačenih turnov,
mir, seveda, je vrednejši od limuzin,
jalov ugled, majav položaj še manj
ti mir prinese, za kar marsikoga spodnese
v obcestni jarek spolzke magistrale,
ki življenje se ji reče,
reke, ki iz niča nam naproti teče.
Jo slišiš, kako utrujeno šepeče:
Pridi bližje !” medtem ko
kapljice v neznano beže.


Miru nič ne nadomesti,
geostrateška iluzija
razcvela industrija
bolna fantazija
trpka ironija
nostalgija
magija
unija
ti ja

lahko vse spremeniš še danes za vse bodoče rodove hrepenečih še nerojenih bitij svetlobe
z jasnim namenom in pomenom.

Slišiš še tisto, kar ne slišiš, vse drugo preslišiš.

( svéta preproščina "mislecev" sveta preprostih )





M E D K L I C


Kdor nas je ustvaril
in vse to zraven...

Njemu pripadamo.
Smo njegova lastnina?
Človeštvo delirično, kakor da,
sklepa lastniške pogodbe.
Tatovi dolgi, prsti se vrnejo.
Kasta zmešancev pa bi (rada)
večno vladala svetu.






OBRAT za 360°


Kar neminljivo je, mine od pozabe le.
Zreš skozi teleskope, vase domala ne greš.
Kdo ti je kriv?

Praviš, da sam si. Ustvari si Evo !
Potem ječiš, ko pred njo klečiš.
Ni evra, ne ljubi te, ustvari si vero.

Zabava za dva, v grmu sta zajca,
lisica za zimo spet zbira drva,
kokodakanje kure je ne moti,
na ponvi si ucvrla bo njena jajca.

Vse je minljivo, vse zares večno je.
Trpiš pa niti slučajno za druge,
kadar si minljivo kot večno postaviš
in neminljivo v odvečno odstaviš.

Česa vse si še ne domisliš ?!
Samo zaradi dejstva, da ona te je zapustila...


... PAMET



HAIKU Zmajeva krila

Zmajeva krila
se v rosi lesketajo;
megleni objem.

Zmajeva krila
jih rosa ne pogasi;
drevje (
meg)leno žari.





EROS THANATOS FALSUS


Človek se zaljubi v nekaj,

kar ima naravo privida

in potem se to zdi zelo resnično,

dokler se ne razblini.

Opozorilo: po 10-ih “pranjih” na 90° C se “perilo” zelo skrči ...

... otrok pa se še naprej hodi igrat v peskovnik in nabira nove madeže



NOSTRADAMUS

Šejki imajo denar,
zato kar nekaj propagirajo,
česar še sami dobro ne razumejo.
Seveda se v poslu dolgo skrbno urijo,
le da brez izkušnje Biti v prazno ciljajo.
O tej gorečnosti si misli svoje On, ter se smehlja.



IMAM torej nimam


Hodim po preprogi,
iz nežnih rož spleteni,
na obrobju sveta miru,
vabi me spomin na dni,
ki kmalu bodo spet prišli,
kljub zmrzali bodo vzbrsteli.

Vem !
Če ne spiš, prijatelj moj,
sel angelskih višin si nocoj,
kadar skoz’ noč veje rahel piš
in objete v tišini zadehte azaleje.
Na brezpotjih gozda misel domuje,
korenin se svojih nikdar ne sramuje.

Zakaj?
Še prgišče juter usoda nam nasuje,
na mrtvaškem odru zemeljskih odnosov,
zlagane žlahtnosti, ki zanima jo lastnina tuja,
da vedno znova v krču ječi moja mila domovina.
Koliko bratov ali sester si imela? Ali si jih kdaj ljubila?

Če nisi zmogla, ni usoda kriva, ko burka ti obraz prekriva.
Grem.

ps: tudi perzijska je lepa, a ta je lepša


**************** PORAZEN NESPORAZUM med netopirji in krti ***********************

Dandanes se duhovniki* ravno toliko spoznajo na Boga
kolikor se krt na lovljenje netopirjev.

************************************************************************************************

na začetku je bil
GEJZIRČEK


šele potem
VULKAN

Zazdeham,
. . skozme presenečenje vzvalovi,
. . nepričakovana gostja,
. . budnost.
. . Najbolj resnična si.


. . Kakor za koga
. . . . . . . . (v vzporedju zrcal)
. . se ( mi za)zdi.

. . Spet najdeno sidrišče med oblaki,
. . ki skrivajo se tam na morju.
. . Otroške igre na razpotjih
. . razsutih po deželah, žalibog, razsulih
. . me vabijo na potep, ki prav zares
. . ni do konca raziskan.

. . Blešči se srebernina
. . (skoraj) ko mesečina
. . iz posmrtnega spomina.

. . Dvomu, po tleh se kotalečemu,
. . dajem odpoved.
. . Ne laskaj si, da me poznaš!
. . to samo tvoja je projekcija,
. . da sem črviv v jedru kakor ti
. . in zares da me poznaš;


je čas že pozen, zadnja ura zate je odbila.






























(predolgo) 










Žareč bruham iskre,
na enkrat nekaj tisoč
v milijone podeljenih,
iskre so misli, globočine
rdeče s pridihom peloda
v modrih kristalih
zimskega ivja na smrčkih,
lahko tudi smrekah, ujetih.

Odkašljam se divje 
v svojem vulkanskem drobovju.
Letite vse puščice kvišku
zaradi slave ognjenih dejanj !

Na milijone let,
po vekovih pozabe
so švignile sile na plano,
potresle saje na dolino zaspano.

Bile so potlačene
pod kožo vlažno,
ni važno iz česa
bodisi lusk ali dlak,
ujete v snovi,
ujete v sanjah snovi.

Potem človek se pojavi,
zaneti ogenj zase
znova podžge naravo
malopridno, človeško le...

Kar bilo nam je v okras, gori !
Naj dogori, ko srčika še spi.

Ne bom spet bruhal
mnogo let (za kvartet skržatov),
četudi bog Vulkan*         * rimski  bog ognja
je moja muza.


REDKA SIMFONIJA

čuj !
prisluhni zvoku,

da vzljubiš tišino,
iz katere ptice pojó.


sinje je nebo,
grlo plavo,
redko sliši ga
kdor posluša z glavo

 


Ekvador vabi ti oko
na gore ob ravniku
še višje stopi,
kjer tičica igrivo srka,
gnezdi in lebdi.




**************** fizika je zvita zver *****************************

Kako to, da Newton ni ničesar rekel o tem,
da jabolko ne pade daleč od drevesa?

Einstein pa relativnost omejil le na svetlobo,
če je med tuhtanjem ležal v senci oreha*. * pod krošnjo bukve za jablano.

*******************************************************************

pesem BESEDNIH IGER in PODVAJANJ




Pesem je sicer pisana v 1.osebi ednine, kar ne pomeni, da jo govori oseba Rajko.
Bolj metafizično, univerzalno sem kot zavest lahko list, mravlja, kaplja, pajek,...



 

MALO  BOLJ  ČUDNA IZ ČUDNE DOBE

Kot pajek že
dolgo vozim se
na kazalcu ure
zastonj
v opuščeni izbi                                              
 
drobtine samote                                            
poležavajo,
sadje kakor jantar
pada iz omar
okameneli  veter
...........................( VNEmar veje lomi, piha in.)
zastoj srca  
                  ·

                      ·

                           ·

                      ·

                 .

            .

golobice  so
ravno se vrnile
z juga
zdaj mestnega obzidja,
po  katerem plezale
so gobice, vile da
noč in dan vzame

morda so bile lesne
ali kakor olesenela princesa
v  rečnem rokavu, ki
nekoč davno,
 ...............................kakor perica, ki
zmočil(a) (si) je svoje
bele nogavice.

             ·

             .

             .

Kakor zimzeleni list
padem na tla
neslišno
ob zori

kakor lesk kože
njenih razpetih meglic
na rtu izživetih  ..vic
to je šala najbrž
o čaju iz  obupa

      ·

         ·

            ·

               ·
dežna kaplja
raztrešči se
na počeni  črepinji

   ·                      ·

   .                         .

   .                           .

   .                               .
   . ...........................nekje poleg
   . ...........................razmaz-a_ne šminke -
   . ...........................na ogledalu,
zavrženo dejanje več-
ni_komur ne služi .
                        .
                    .
                .

                .

                   .

.................. · · ·  pljusk, pljusk

...............že druga me zadene
...............direkt v glavo
kot  drobna mravlja
zavlečem se pod list,
tisti drobni, ki
ob izzdihu sonc
se dotika prsti
rdeče  rose.
........................kri se redči, rdečim, čin...čin
........................čim bledim ni do zdravice mi
naliv
nevarno znan
prizor
z  razglednice
zoglenele
spomin na ramazan
svet polomljenih
(apo)stolov in
prelomljenih  besed.
  ·                       ·

     ·                ·

         ·        ·

             ·
             .
             .

kot  mikrob je človek  oživel
v oceanu tretje kaplje,
ki zaliva  smrdljivo  zemljo

  .            .           .

  .            .           .

  .            .           .

pljusk, pljusk, pljusk
Muskat, muškat, po moško
bratu  brat
robat, zagnan  
soldat
za  
solde v brezno  gnan.

Kaj ostalo je
od črne skrinjice
v krajino (po)slanih
lovcev
na glave ?
spet te krvave zastave
ponos  Pandore !

... ura  groze, ki bila je le sekunda,
ko so se potlej
kazalci mimo
pajčevin vrteli
v  upanju da pajek
na šverc se vrnil bo domov.
               .  .  .                           
           .            .
        .                 .
      .                     .     
     .                       .
       .                     .
         .                .
           .            .
               . . .

              · ·
          .        .

        .           .

         .         .
            .   .

............vse to zdaj
............lahko so le
............še pripovedke
............davne norosti,
............ki sledila je
............kriku mladosti

 

za mikrobe, njih'
poglavarje - pajke,
uradnike - molje,
vojščakinje - mravlje

................, pljusk,
ki plavajo
.............v oceanu prajuhe,
brez začimb in živih lusk.                        

.

.

.
.

               ···  - - -  ···
    ···  - - -  ···
    ···  - - -  ···

···  - - -  ···

.

.

.

.

(fej in fuj in 'živel' musk)

 

 

 

 



navodila za branje:
beri  počasi, še bolj počasi,
čim počasnejše, prosim ..!
kam  hitiš, za vraga?
Vsak stavek preberi trikrat,
vsako besedo vsaj devetkrat !

 

 

 

VODNA GLADINA
( v o d e n e z r c a l i )


Ogledala nam služijo, da se gledamo vanje...

ogledala so za to, da jih razbijemo !
Sedim in gledam predse. Kaj le vidim danes,
kar včeraj sem prezrl v zrcalu?
Ta, ki gleda, vidi to, kar bilo je
spregledano - sebe.
V ogledalu - na ugasnjenem* zaslonu prenosnika,
prenos največjega "športnega" dogodka tisočlet(j)a.
Poskusi se zagledati še sam - v zrcalnem ogledalu !




* sicer opLaziš le to, kar nisi,
  le to, kar želiš si
....
...zakaj le? Tega pač ne veš.



Doktor figHAIKU V PARU


Orošen glaž

prazen pogled kelnarce;
figura sameva.


Na meniju (go)laž
prazen pogled kelnarce
lakota (z)beži.




R A Z G L E D N I C E

nad letnico padlega debla
potujem skozi parado razglednic,
nekje nad ogledalom razporejene
brez reda mi zanetijo spomine;
zbledele davno so nekatere,
orumenele v viharjih časa,
ki veje iz črnobelih niš duha.
Ah, kako bežijo mimo mene

zaradi pisanih motivov,
krajev zaljubljenih,
odročnih mest
s cipresami,
vonj po
zgodovini,
sled modrih linij.
Komu mar za njih ?
V žuborenju povedanega

se umrlo čustvo ne povrne,
v triadah časa tu zabrisane
dopadljive krace večnih zavez,

igre neubesedljivih ljubezni, trenutkov.


Zapovrstjo iznad ogledala
se selijo v mojo prepoteno dlan,
zmečkane najdejo odrešenje v zubljih
ognjenih zmajevskih oči v krušni peči.

Prišle so prav, življenje so zanj dale,
vonj po skorji domala zapečeni
ne bo zapustil izbe kmalu.
Špranje za prehod
drugam, ven,
tesnijo.
Par dni loči
nas do žerjavice
sesedajočega vsemirja.







,

KISIK v OGLJIK

Kaj žlobudraš v jeziku meni neznanem?
Mar veš, da si se izgubil?
( ko razkazuješ mi pot )

Še dobro, da sem te našla.
Kam spet bežiš?
Mlada si duša, stalno noriš !
So stranpoti zate kakor krožišča,
maske brez smisla;
le znano posnemaš.

dihaš
CO2 izdihaš
samo dihaš

.

.

.



pogonsko

vmes štacuno obiščeš
mrzlično se založiš
gorivo za mrtve ljudi
so mrtve drage reči

do izdiha
do konca.



*********************************************************************************************************************************

Le kdor se dvigne nad obzorje (nad meglo ali celo nad oblake), lahko zasije (kakor sonce).

 

Bog ne pričakuje, da bomo razrešili vse težave tega sveta,
želi samo, da jih ne ustvarjamo.

*********************************************************************************************************************************


1984


1984


Okrog in okrog
na vrtiljaku norosti
jezdijo norčavi otroci.
Rečeno jim je bilo,
da so srečni, ker
hrano v Lidlu so si kupili po Hofer ceni.

Zbudi jih iz more 1984,
da bodo spet ljudje !


Prilepljena na ekrane
naša’ je mladina, brez
šampona opranih glav
za šove* resnične;
zašel je on, nič manj ona,
oba zelo pomanjšana.

Zbudi jih, prijatelj moj, iz more ?984,
da bodo spet zgled božje slave !



Zunaj ptice rajske žvrgolijo,
prekrasne rože za vse nas dehtijo.
Njim pa za štirimi zidovi in
milijoni možganskih pregrad
ves dan nabija igrice prek spleta.
Utripajo jim zenice, adrenalin edino,

kar se mu sprosti, ko drvi
v najlepših letih v prepad.

A pravijo mu njem’ enaki,
da je srečen, da mora biti srečen,
da rezultat za zmago so točke,
skupaj z Rogljičem bo večen.

Zbudimo jih iz more tehno-novodobne,
prazne, zdramimo dušo, ki ne ve,
kaj za človeka je dejanje (veli)častno !



Ali si res človek, če nekdo ti govori,
kdaj pogojno srečen si,
da boš lahko sploh ‘naš‘ ?
Kako z vrtno kosilnico spretno ravnaš,
seveda če prej jo kupiš,
ker zares jo potrebuješ...

...in še cevi za vodo, razne nastavke
in ventile, pa stojalo za šampone*
za avto, za psa, za tvoje rokavice
za obrezovanje trte, ki odstranjujejo
mikro pršice, očem nevidne;
a te so vidne in nevarne,
pravijo reklame,
med prsti na nogah.

Zbudi jih, če upaš - saj bodo ponoreli -
poskušaj jih zdramiti !


Morda v ‘zahvalo’ te bodo ustrelili
po navodilih z interneta in
po navdihu iz širnega sveta (novic).

Ah, in ne pozabi vključiti robotskega sesalca,
med odmori nogometnih tekem,
ko zunaj je kosilnici na zeleni trati
iz umetne trave že zmanjkalo bencina.
Važno je, da se seče ‘travo’ in da ropota,
ko normalni sosed meditira.

Zbudi tudi svojo mater,
ki pravkar nabira si čistila
v nakupovalni voziček,
v božjo mater, kam družba drvi !
Otroški voziček je zaprašen,
invalidski še pride.

Človek, zakaj (si se rodil kot človek) ?

















    * ni mišljeno šola v gorenjščini
















































    * žal ni tiskarska napaka v besedi šampione









........................................................................................................................
{ 1 odgovor mi podaj, 984 krat hvaležno ti bo drevo, (žival) metulj in človek brat. }







HAIKU nepovabljena gost(i)ja

odprto okno
pester solatni bife
lučka regrata



dodatna oprema - ZID OBJOKOVANJA


Volan vrti se levo-desno,
krepko oprimeš ga ;
v usnje odet sprva,
v baržunu še lepši
se ti zdi,
čeprav slabo vpija
potne kaplje ali tiste,
ki zdrsijo z  lica "mestne srajce". 

dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja

Na nizkih platiščih
počutiš se visoko ...                           
...s spojlerji menda upiraš se               
gostoti zraka okrog sebe,               
da hitrejši si tedaj,
ko treščiš v resnični zid (objokovanja).

dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja

 V tebi hlad v kepe se sprijema,
v avgustu te že grize ostra zima.
Ne poznaš več topline prvinskega objema,
ko udobje diktira le vgrajena klima.

dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja

 Z dodatki okitiš svojo limuzino,
na svoj zaklad, pravi, domala pozabiš.
Z bingljajočimi uhani prikimavaš
v gonji za ( lažno )
 dodano vrednost,
obožuje te armani ;
si njegova sponzoruša
še preden te zakrije ruša,
ti prazna duša.
?

dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja

Zaradi dodatkov nisi več,
kar si - vozilo, da se nekam pride,
zamišljen za odprtost
vzbrstele tolažbe na vidiku,
v taktu ubranih tresljajev
galaksije* -
the Eye of God,
you moonkey mad for gold,
but growing insane and old,
hop
ping here and there,
yet really nowhere.

 

 

 

 

 

 



( nikoli nisem razumel žensk, 
ki se mučijo v petkah -
 za izmišljen ideal )

 

 

 

 * nebula Božje oko

Lepa
drama,
je vse to
božanska lila
ustvarjena za tebe,
da
 spoznaš le  Sebe,
edino Sebe, samo Sebe.
Odveč, seve, dodatne so besede.


 





Stres 9. stopinje po Richterjevi lestvi

          Sunek pojutrišnjih sanj
 stresel je otrplo dušo,
     in opeke so kakor goreče misli
popadale na nebo.



HAIKU SAKURA žled

cvetoče češnje
za lepoto ohlaja
kristalni okras



sPREHOD

V svojem bistvu neizražen
po želji se izrazim

samo to si zasluži ime svoboda

Ko si izrazil (v)se,
pri sebi spet lahko
si neizražen
...brez nelagodja:
"Kaj skrivajo žara, krsta ali pepel razsut po reki."



LETOS  LOTOS ali  ZIMZELENI EVKALIPTUS 

Naravna dišava Boga
se z leti le še okrepi.
VENDAR
če Je ne povohaš v mladosti,
je kasnejši stik z zemljo*
kakor prehod skozi zamašen nos.






PBP (perjad brez pameti)

Drzna sraka se je naselila v sosedstvu;
opreza kje še kaj bi izmaknila.
Diši ji denar, zlatnina,
ti hudič, kajpak tudi svin’ina.
Kakor da tajkuni, ne sove,
bi jo vzele v uk.

Vendar zgodba ima svojo zgodovino.
Nekoč davno prišla je pomlad (k meni domov),
kot vsaka doslej marsikaj je obetala.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .In z njo kukavica, ki leže po dve ‘jajci. . . . . . . . . . . *pogovorno
v tuje gnezdo, ker je prelena,
da si par vejic spletla bi sama.

Sicer pa, ona vsaj lepo poje,
ko sraka se zgolj dere in krade.
Kako prikladen primer za involucijo -
- živalski razplod, katerega cilj
je užitek ( a ne za dušo) in ne evolucija.


Tudi tovrstni tiči imajo dve nogi,
le malo daljši zato,
da poskakujejo višje.
Pohlep pa nima meja.
..................... no, ja
Steve Jobs jo je dvignil
nezavidljivo visoko
v opomin moji arogantni okolici.

Žabe podnevi se napihujejo,
ponoči regljajo,
leta minevajo,
vse je po starem.

Včasih molili smo h Gospodu,
po njem za oljčni mir h golobu,
sedaj spet treba bo k sokolu,
da red bo naredil v tem kurniku
človeških traparij.

Nič ne pomaga,
kajti za bedaka,
ki ne ve,
čemu se je pojavil
v človeški podobi,
je mrtvaški prt edini
verodostojni učitelj.


FANT  Z  BELO  PALICO

 

Fant z belo palico, iščeš
srečo tam,  kjer ne živi,
in pri tem zelo se (u)trudiš.

Zaljubljen v privid,
si,  vrtnar, ki ima najraje fuksije,
ne ločiš več resnice od utvar 
( torej fikcije) ;
postal si odvisnik od sveta - 
najbolj smrtonosne droge.

Še ko si star, stvar za stvarjo, si daješ
na oltar, česarkoli pametnega ne,
zato  škrbast, slinast ves, znaš le
izustiti : "Ali si za stvar?"

Tok, tok, tok po betonskem tlaku....
adijo, nisi me prepričal,
zvečer, ko potihne še ?eter.


si, privid

 

V E N Č E K M I S L I
za mojega soseda in sovaščane

Narava ti je dala srce, intuicijo, vest in razum.
Pravočasno ti pošilja tudi drobce znanja in vedenja.
Ne splača se ti tega pomesti pod preprogo.
Nekaj časa so duri odprte, nato se zaprejo.
In glede na zrelost, eni ostanejo tu,
drugi pridejo bližje cilju, če že ne domov.
Vsak je sam svoje sreče kovač.
Ali se pri tem zanašaš na nasvete
starih obrekljivk in mladih pijancev,
ki so v svoji zavesti obtičali v srednjem veku,
ali na preverjene življenjske izkušnje modrih in učenih?
Na koncu boste rekli : “Hvala, Rajko, ker si nas opozoril”,
ali pa : “Bog pomagaj, ker tako zelo trpimo zaradi lastnih napak.”
Ampak toka dogodkov ni možno obrniti, kadar se človeku zahoče.
Kozmične zakonitosti tako razvoja materialnega sveta
kakor tudi evolucije duš, se zaradi enega človeka ali
celotnega človeštva ne bodo spreminjali.
Zrelost se doseže z znanjem in izkušnjami. Ne s kakršnimikoli,
ampak z vedno boljšim znanjem in vedno novimi izkušnjami.

Vse je tako zelo preprosto.

Sočutje. Ljubezen.


Ali pa življenje vaše bilo je zaman.


HAIKU poDROBNOST

mravljica leze
po koži med dlakami
nemočno bitje



KDO JE LJUDEM UKRADEL VREME



Oblak, ko se mu zahoče,
milo se razjoče na zemljó.

Privoli v suženjstvo,
da nekdo okusil bi prostost.
Mati.


In nov dan v velemestu se budi,
po spominu že zdavnaj
zbledelih pripovedk, na listih
v senci upa(nje) jih boža,
pozlati.


Tisto sonce, srce moje,
je eksplodiralo,
divji ogenj odžeja me s plameni,

meteorski delci
kakor prah svetlobe
se vrtinčijo u sméri VSE.
. . . . / začetniško po planih /

Zaščiti me, zaprošam te
plemeniti !


Reka ne beži pred nikomur,
le hiti v dalj ob zvokih kotrljanja
brez negodovanja.
S seboj odnaša mulj in blato
ter dragocene grudice, oj zlatokop,
do naslednjega tolmuna.
Smrti?


Sprehajam se po stezicah
iz steptane zemlje,
zatočišča drobnih parazitov *,

povrhnjica jim nudi dom
iz snovi v temí skeleta,
- ta redkokdaj se lesketa -

le malo višje pa vrtnica dehti,
nikoli je ne vidijo.

O Bog, o mila, o kozmična sila,
čemu so čudeži,
prezrti?


RAPSODIJA V PLAVEM



Kar želite, to dobite...
... zdaj v modnih barvah
so razmočene oblike.


Le zaploskajo lahko prirodi
ali naglo tej se opravičijo,
če hiša jim stoji ob vodi.

V oceanih je dovolj vlage,
rože bodo spet zalite.
Vi, ljudje, kar spite...
...do dne Njene zmage.

Od aprila živimo na puf,
okoljski dolg je huda stvar,
slabo izteče se, če si goljuf.
Komu mar, komu mar ?!

Vse ima svoje meje.
( z izjemo ovčereje )
Ko nekoga dolgo gnjaviš,
primejduš, da bo vzrojil,
dokler odnosa ne popraviš,
četudi ščurke za hrano boš gojil.

NA NAPLAVINAH ZGODOVINE



In memoriam goram ( posvečeno Sašotu Hribarju )



    * Njemu
    ** Nikola


Pruska zima


Dnevi so vse krajši
vse manj  je  svetlobe
mrtva  narava
Notri dovolj je je
za vse  mesece
zavese
Z?ME



LAST MINUTE TICKET


Dosti plemenitih duš srečati

mi je bilo usojeno. Hvala!
Življenje nocoj, v zatonu
dobe prevar in zablod, ni lahko.

Sprevrženci, privrženci, spreobrnjenci
vsi med sabo zmešani kakor kurja juha
z veliko zelenjave in priskutno sladico.

Vendar zdaj vem, čemu sem sem poslan.
Nihče ne želi si vojn, a te že vihrajo med
resnico in neznanjem v naših domovih.

Borim se, kakor vitez na bojnem polju,
kakor puščavnik v zavetju Himalaje se bori
zame, za mir ljudi.

Čutim, kako mu ni vseeno, ker ima dušo.
Sveti so potrpežljivi, gledoč na hudo sušo
vrednot barbarskih, za zamudnike puščajo
priprte duri v dokaz Ljubezni.

Zgled tak mi daje smer kako naprej,
utrUjeno roko vam podam.
"Še danes," si rečem, "zadnjič!"
Ujel bom svoj let nekoč,
četudi vi ga zamudite.

Do takrat se trudil bom,
spet in znova delil priložnosti,
saj tudi sam bil sem jih deležen,
za "pilota" na trenutke ko komar nadležen.

Pripeljal preko "meje" me je do cilja.




K J E __ S T E __ L A S T O V K E ( 6 x o r i k u )


Kje repatice
ste sloke in vihrave
lasje nebeški

to višavje vam pripada
kerubini se smejé.

Kje repatice
ste sloke in vihrave
lastnost nebesna ?

Tovrstna druščina
kerubinu se smeji.

Kje repatice
ste sloke in vihrave
lahnih, ostrih kril ?

Sto vigredi brez vas -
ker leteti žal ne znam.




Kjer gnezdila je,
stene v pajčevinah so,
lačne obiskov,

sto vigredi brez vas,
keha, zdi se, lepi dom.




Kjer gnezdila je,
stene opustele so,
labodji spev,

sto vigredi brez vas,
ker leteti žal ne znam.


Kjer gnezdila je,
stene zapuščene so,
lavanda dehti,

sto vigredi brez vas,
ker pasatom se predate.


PETEK 13. PRIZMAT

Duh vêje skozi pajčevine (časa),
spajder-fajzer ždi na preži,
telo moje vanje
se ne ujame,
druge v železni srajci
spet čaka smrtonosni pik !


V M E S N I __ P R O S T O R ( 4 x t a n k a )

gladina žari
v objemu val in oblak -
prerez modrine

moj šepet oceanu
saj meduze še spijo

Obzorje gori …
oblak z valovjem drsi
v prerez modrine.

Glasen prelet galeba.
Ponižno mu šepetam.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Obzorje tone ...
oblaki z vali drsijo
za rob modrine.

poživljam ocean
med lebdenjem meduze

( meduze še ne spijo )

vzvalovan oblak
tam na obzorju toneč -
prerez modrine

tiho go
vorim oceanu
galebji krik pa zamre




STIČIŠČE V KOTU


Strop in stena, pod*
različnim kotom zreta na svet.

Niti oster niti top,
kako to možno je, g. netopir?

Ali prostor povezujeta,
morda ga lomita?

...ker nista izravnana,
ah, ta rob - nadloga večna.

Spišem pesem pravokotno
prav zares komotno
tudi za vsako vas zakotno.







*zrejo (opcija)





















hrv. izraz za udobje , slov. komodno)



MED OČMI
č e m i d o m


Oprosti, sonce v desnem očesu
oprosti, luna v levem očesu.

Toliko pogledov v prazno !
Dopusti mi zapreti očesi za dolgo,
da Nedvojno ugledam za večno.



     vrnitev na kazalo pesmi




Pošljite e-pošto