Obstaja samo ena pot,
to je pot v svojo lastno notranjost.
Vse ostalo so slepe ulice.

************************************************************************

MISLEC

Tisoče zvezd združuje se v jate nebesnih teles,
v okrilju noči, v daljavi neskončni se odvija,
skrivnosten in večen, božanski ta ples,
ki popelje me v sen do naslednjega dne,
ko zamenja ga kopico novih čudes.

Tisoče ptic razprlo je svoja pisana krila,
v jutranji rosi, v resju ob poti skoz njihovo perje mehkobno,
že skoraj čarobno svetloba svojo pot je iskala,
da iz sanjskih potovanj nazaj me povrne,
še preden iz krošenj dreves začula se pesem bo mila.

Tisoče src pa koprni, v njih upanje vselej živi,
v meni, v tebi, v brezčasni širjavi duha
ljubezen tiho brsti in se širi,
od zore do mraka in noč za nočjo v plimo mogočno se dviga,
ki v nežnem objemu povrne nas k Tebi.

Ena je misel, a tisoč je zgodb.

Neživa narava; globok spanec, sanjanje
Živa narava; budnost
Človek – zavestno bitje s kvalitetami srca in duha; višja stanja zvavesti, razsvetljenje

************************************************************************

Tu smo zato, da se zavemo celote,
jo živimo in po svojih najboljših močeh bogatimo.

************************************************************************

NASMEH ŽIVLJENJA

Tiho stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča, modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša okrog narave spleta se koprena fina.

Tam v globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,
proti reki, proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas zaspanih vran, zaprem oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v meni tiha radost oživi.

Lahen vetrc nagajivo veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih opoj dehteči prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.

Še veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v gluhi noči.
Kjer mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin odtava v pretekle dni, svet, ki ga več ni v mislih zopet oživi.
Za hip občutim, kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori so skriti.
V šepetu valujočih zlatih strun uzrem domači prag, konec je poti.

Ti praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje življenje ni bilo zaman.


............................

čut vida čut sluha čut otipa čut vonja čut okusa
um, razum intuicija čisto zavedanje, polje energije
Pesem opisuje postopno umikanja iz relativnega področja bivanja proti absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj pretanjena področja človeka navdajajo z vse večjo srečo.

************************************************************************

Notri je vse, česar ni zunaj (tebe);
če sploh obstaja tisto, kar iščemo.
Dokler se tega ne zavemo, iščemo (zunaj) Sebe.

************************************************************************

LJUBEZEN

Iz brezdanjih globočin srca tanka vez se vije,
ki združuje naju v lepoti harmonije.
Od vihrave mladosti vse tja do zrele starosti skupaj sva hodila,
naj na nebu poletno sonce žarko je sijalo,
ali sredi zime od ledenih sveč z napušča je kapljalo,
nikoli drug za drugega se nisva izgubila.

Radost je in je ni, a vse je lepše, ko ob meni si ti,
sopotnik skozi življenja kratkih dni.
Čas neustavljivo drsi preko obzorja minljivosti,
zato še danes poiščiva srečo, poveživa se v enosti.

Morda jutri nov bo dan,
kdo ve, življenje kratko je,
poljub slovesa med zvezdami je stkan.

************************************************************************

NE SKUŠAJ PASTI

Kaj mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo, srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.

Me ne teži, če za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
kot njim, ki mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska stvar.

Prava figa, če za urbano čredo police polne so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni Spar.

Mi je deveta briga, če politik še lastno dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slekoprej pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš, da vpliv in moč bi me prevzela, ne to nikdar.

Požvižgam se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos vprašljivi ob rojstvu nisem prejel v dar.

Ljubi človek glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš si na svoj oltar.

............................

Ne skušaj pasti (ne poizkušaj se fizično spustiti na nižji nivo)
Ne skušaj pasti (ne igraj se s pastmi, ki jih prinaša življenje)
Pet pasti, katere držijo človeka v krepmljih in se jih eno za drugo otrese, v svojem postopnem razvoju:
1: denar; 2: ponos, ugled, vzvišenost zaradi materialnega položaja; 3:materialne dobrine;
4:vpliv in moč; 5: ponos, ugled, vzvišenost zaradi umskih sposobnosti

*********************************************************************

< >< >POLNOST< >PRAZNINE


Bel labod mehko drsi prek samotnega jezera,
ob sladkem zdihljaju speče boginje nežno s perutmi zaplahuta,
gladine sijaj vzvalovi, oči ljube se igrivo odpro,
vesolja čudes nešteto uzro, srce navdušeno ji vztrepeta,
kot bežen spomin je temine pokoj,
odsev sonca zakriva skrivnosti obstoj.

(Polnost praznine … čas prebujenja.)

Na krilih uvida pravični Rama, obdan z milino ljubke Site v miru gospoduje,
o srečna doba rodu sonca vladavine širne, ki modrost ti čar prihodnji snuje,
kot mavrice obok krasan ustvarja raj,
zgled bitjem vsem na vekomaj.

(Polnost praznine … val izpolnjenja.)

Ob nečujnem valovanju zvoka zvesta Radha v objemu Krišne skozi čas lebdi,
v spirali večni ljubezen njuna ne zbledi,
kot svetloba širi se brez mej,
prek roba vesolja gre naprej.

(Polnost praznine … dar življenja.)

Vmes sladke kaplje nektarja božanski Višnu lije,
ko družno z Lakšmi se v soju onostranskem zlije,
v duši obeh spokoj kljubuje vrtincu energije, luč joge skoznju polno sije,
kot krinka je ta svet dejanj, idej. Zapri oči, spreglej!

(Polnost praznine … luč spoznanja.)

Na lotusovem cvetu Šiva in Parvati v opoju blaženem sedita,
nad nebom in zemljo, minljivo srečo, drug za drugega dehtita,
kot prej nikdar in ne poslej..

(Polnost praznine je moč zavedanja samega Sebe.)

NEPREHOJENE POTI

Od kod prihajam, povej, kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz labirinta davnih zmot."

Previdno stopam, tipam dalje,
zla slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.

O gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček, s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v temačnem kotu le preperela vrv (na tleh) leži.

Odvržem breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."

Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej (mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo v temi.

Sledim svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika, medlo, a dokler upam ne zamre.

Po stopnicah zliva se svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res (mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč ne napor?

Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je nadel.

Kraj zapuščen me kot tujca dočaka, nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez sledu.

Telo je šibko, oprem se nase,
prepričan v zmago, pustim, da duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.

Leta življenja bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako doživeta.

Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.

Letim dalje, saj v prsih jasno čutim, kako nevidna sila (me) vabi višje, dovolj okusil sem nižav,
Himalaja v mesečini se leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.

Še preden kolena hvaležno poljubijo belino mivke, blagoslovljeni mož smehljaje razblini se (v nič) za večno.
Sedaj čakam tam na mestu njegovem, počivam, premišljujem budno:

Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.

Kdo si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi, spet drugič kot plamenu v vetru mi ne postavljaš mej.
Samo sprašujem, šepet srca odgovor da:
“Ne išči več, zdaj veš …….. da me imaš.”

............................


Zasnova pesmi je trodelna, kakor pri Dantejevi Božanski komediji (La Divina Commedia).
Opisuje evolucijo posameznika. Na začetku so vsa čustva temačna: strah, dvom, nato preidejo v
upanje, pričakovanje, in nazadnje dosežejo vrhunec v prepričanju, domišljiji (sanje), hvaležnosti, ljubezeni.

Pekel prehod Vice prehod Nebesa

************************************************************************
. . . O prelivanju Tišine v njeno nasprotje (1-3) . . .

Tišina je naravna uteha za skrajno razigranost.
Izrazna razigranost je radostno nadaljevanje vrhunske Tišine.

V vrhunski Spokojnosti je izvir poskočne izraznosti.
Presežna razigranost se spontano povrne nazaj v Tišino.

Ko Tišina doseže svoj vrhunec, z radostjo spet zapleše v poskočnem ritmu.
Ko se življenje skrajno razigra, Tišina postane najboljša prijateljica.


************************************************************************

PREŠERNI SMO MI

Prešerni smo mi,
Razveseli se še ti.
Vsaj za nekaj dni
Naj vsakdo meditaciji se prepusti.

V kaplji ocean se skriva,
svet neznan v tišini se razkriva,
zato postoj popotnik večni,
telo tvoje je kočija,
(daj) izprezi vrle konje, njih korak poslušni,
mar ne čutiš, kako svežina prija.

V spomin nejasni bledijo stare rane,
ko med prijatli zbrani tkemo vezi nevidne, srčne,
opoj ljubezni nas vodi v dni čuječne, srečne,
v svet, kjer le nektar s cveta kane.

Le eno željo milostljivi Bog usliši,
da oljčna vejica se nikdar ne izsuši,
miru beseda naj se širom Zemlje sliši
po zaslugi tvoji, hvala Mahariši.

JGD

ZATON EGA – ZATO NEGA

Kako naj vam podarim modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej, doklej?

Zato naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre mimo;
doklej, doklej, doklej?

DVOSMERNI PROMET

Prvaki gredo proti sijaju luči,
vsem drugim so ljubše prazne reči.
Ugotovim, da odveč je pomislek,
že dolgo poznan je pr?padajoči učinek.

************************************************************************

ZAPOJ

Čiv čiv.......čiv, čiv
žvrgolim, še vedno sem živ.
Skozi okno poglej!
V zavetju brezovih vej,
zlat moj je napev, trebušček pa siv.
Kar pomnim, takšen sem bil.
SLAVEC

************************************************************************

Vseeno je, k(j)er je vse eno.

************************************************************************

VSEH VRST JEDCI (prva različica)

Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.

Poglej zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.

Prostojedci niso izbirčni;
njim, gurmanom, vse je v slast.
"Mi pijemo in hrustamo za užitek, za zabavo,
samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo,"
pravijo, "še malo mar nam ni,
če pri trebuščku pozna se balast."

Prascojedci...ti prostaki vdali so se mesu, jih odtlej pogosto muči zgaga.
Klobase, zrezki se na 'talarju' vrstijo, še po bifteku sline se cedijo,
njim, ki vsake kvatre kakšno kilo se zredijo,
dokler srce dokončno ne omaga.

Prestojedci pa poskočni bodo še naprej in čili,
saj žitno, stročno zrnje jim zdrav je nadomestek živalskih proteinov.
Poleg sodi kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov,
smo makrobiotiko kar obetavno naznanili.

Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen red;
ne skrunijo ničesar, kar leti in lazi, še na čebelo drobno pazijo.
Od darov živalskih le med in mleko si sposodijo,
z nožem ne dotaknejo se čred.

Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Že poznanim dodali novo so prehransko muho;
sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho.
Izvrstno, kakor prerojeni, se držijo pokonci.

Praznojedci zares nenavadne so izjeme.
Snov fina takim zadostuje,
cist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje.
Kdove od kod se vzelo je to božje seme.

Ah, naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.

Pa dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot najboljših, poln krožnik iz srca privoščim.

............................

V sodobnem času soobstaja več oblik prehranjevanja, ki so neposredno povezane z ravnjo ozaveščenosti posameznika.
Zaradi besedne igre sem jih označil z malce nenavadnimi imeni, saj sem jim želel nadeti skupni imenovalec,
znotraj katerega pa obstajajo razlike.
Tako so vsem skupne črke Pr???ojedci (z malce šaljivo asociacijo), razlikujejo pa se le v treh črkah v sredini.

V zadnjem verzu pesmi sem z vejico namignil, da najboljše dobrote
niso povezane s polnim krožnikom, ampak jih je treba poiskati drugje.
*******************************************

VSEH VRST JEDCI (druga različica)

Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.

Poglej zdaj novodobnega "junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.

Prostojedci uživajo vse po vrsti.
Karkoli vonj, pogled premami brž znajde se med prsti.
Samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo.
Oni jejo iz užitka, za zabavo.

Prascojedci so vdani mesu; ob njem se tem prostakom sline pocedijo,
zato klobase, zrezki, biftek se na 'talarju' vrstijo.
Potlej mnoge peče zgaga,
srce prezgodaj jim omaga.

Prestojedci bodo poskočni še naprej in čili,
seveda za razliko brez živalskih proteinov.
V žitnem, stročnem zrnju nadomestni vir so našli,
poleg kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov.
A karkoli odličnega na njihovi je mizi: rjavi riž, dišeče popečeno sadje ali sojina polpeta,
imenujejo nadvse zveneče in učeno makrobiotična dieta.

Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen sveti red;
od živali med in mleko si sposodijo, z nožem ne dotaknejo se čred.
Sočutnost ta jim v prid je šteta.
Ne Kekec, za njih le vegetarijanska je pašteta.

Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Kar surovo je, menijo, ohranja bistro glavo, telo drži pokonci.
Sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho,
čez noč povsem pozabili so na kuho.

Praznojedci nenavadne so izjeme danes;
se čudno vedejo, izogibajo jedi, tako se zdi, zares.
Snov fina takim zadostuje,
cist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje

Ah, naposled od ust do ust se širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.

Pa dober tek za vsak slučaj vam voščim,
dobrot najboljših poln krožnik iz srca privoščim.

Oba izraza pa lahko tudi povežemo in dobimo bolj vsakdanji pomen v smislu posvetnih užitkov.

******************************************

VESELI POKOJ

Sreča v duši, ko ozreš se nazaj,
sledovi pridnosti, draga Maja.
so vidni povsod,
živijo med nami ponosno.

Desetletja je cvetelo prijateljstvo,
še dlje spomin povezuje naj...
ker v tebi našle smo zgled,
pod bremenom ne bomo nikoli klonile.

Zato sedaj brezskrbno spočij se.
Sijaj novega (jutra) se ti nasmiha,
kajti odkrila boš tisto,
kar največjo srečo rodi - mir, mir, mir.

DOMOVINA H.C.ANDERSENA

Prek neba v nizkem letu oblaki drsijo,
planjave valovijo v dalj, tja do obzorja,
mehko preprogo zeleno, živo, veter češe,
na njih čisto za sebe kmetije samoto krasijo,
polje Duha.

ALI ŽIVIM

Ali bel cvet čudovito dehti?
Encijan fin, gospa Hiacinta
in jeglič kimata lenobno.

Meglice, nizki oblaki,
prikrivajo romance sinjih širjav;
toda upanje vseeno zlato žari.

       SEDEM STANJ ZAVESTI

       Glej ljudi, ne stvari,
       človek božji, čas beži.

       A ti padaš, se pogrezaš globlje,
       v brezno sanjavo, v volje tuje.

       Lahko se budiš - če želiš -,
       zbudiš preden zaspiš.

       Pozne noči so nevidne vse poti,
       le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
       kakor most do večnosti se zdi.

       "Pozdravljeno sonce," si rečem,
       svet snovni, premrli obsijem,
       svoje topline mu ne odrečem,
       ker nezamazan se iz objema izvijem.

       Poigravaš se Ljubeznivi,
       plitki odraslosti še Nedoumljivi.
       Neskončno preveč te je,
       razen za predano srce, tako pač je.

       Samo(tno) bistvo je spremenjeno
       in obraz večnosti je vedno vesel,
       saj poljubna delitev izgubila je smisel,
       vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.

 navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."

Bodhisatva – Tara - Flamenko

      V pričakovanju se pesem rodi,
       spoštljiva in nežna₍,₎
       kakor plaha reka življenja,
       vračam (vse bližje) se k tebi.

       Smehljaje se biseri kotalijo
       iz skrinje zaklada (očem) skrite
       ob skrivnostnem pogledu
       moje drage kot vedno odete v belo.

       Kadar drsi skozi dlani,
       ni časa, samo svežina;
       tako čista je le ljubezen,
       si ti, o le ti, saj nimfa si.

       “Ker ljubim svoje nasprotje -
       (v) meni zares kakor ogenj si,”
       mi odgovoriš, a v resnici z besedami dvoriš:
       “nikdar svojega čustva ne pogasim;
       tu sem, namenjena, da te hladim.

Z nežnim urokom začarana
sežem do neba, postanem meglica,
sem priča (zrcalu) prav vsemu,
ponosna spoznam, v neumrljivem objemu.

Moja svoboda, za podarjeno nimam vračila;
kapljica sem, ti ocean…
…je mogoče (“da”) na_svet (si) le zame poslan,
o izpolnitev neizrečenih želja.

Prijetno vroča španska je zemlja
- morda kakor ženska v blagem zavoju,
skoznjo teče reka Jerama.

           Om śanti, śanti, śanti (om mir, mir mir)
 

 TAKO ZLAHKA (NE)DOSEGLJIVA

Bog ali boginja,
vstopi nesojena ljudska svetinja!
Drugo so sanje – mora velikih razdorov.
Je že bolje zaviti na pota čistih nazorov.

Ker razsipna ljubezen je vajina slast,
raznorodni otroci (vseh barv) zlahka zaobidejo čast,
četudi slepci medtem še naprej opletajo s koli,
opit od Resnice sem kot prej nikoli.

Z žarki in reko in cvetjem je okinčan celo ta nižji raj,
kjer občutje topline se mehko preliva iz (materinskih) oči v oči.
Toda v senci (studijskih žarometov) in pred ekrani nekdo si nabira moči,
ha, ne bo nas premamil, v miru počiva Kraljev zaupni saraj.

Veš poet svoj dolg – “Povej !” –
ali kakor pravi svetnik zavit si v molk? “Le glej…”
Na vsak drobec človeške gol(g)ote
vsujem trikrat toliko transcendentalne lepote.

****   SLAVJE OB SLOVESU  ****

Slavni možicelj vzvišene drže se je spotaknil.
V počasnem posnetku smo ga videli
padati in psovati zgubano rdečico na obličju preproge;
s tem kršil je protokol, zasluženo plosko telebnil.

Zbrane množice revnih izpolnijo svojo dolžnost;
ni šlo za telemark, vendar z'lo glasno ploskajo.
To vsekakor je vest za slovenske novice.
Daješ mi kruhek, umrla je nežnost.

Rodna duša je sita glamurja, slovesa,
ki le imetje al' imenitnost zrcali, nikoli poštenja.
Čuj, kako invazija zelencev bahavo trka na vrata,
češ, naš lastnik gradil bo, kjer do sinoči dehtela so košata drevesa.

Z nasmehom v deželo se prikradejo, tam živijo
pod pretvezo napredka kot zajeda v tkivu.
Njihova začetna sreča ni vredna niti kančka skrbi.
Slovani (še dandanes) so kleni, ob slovesu oblačka igraje slavijo.

************************************************************************

Plima bolečine polagoma mine,
večen je biser, iz nje porojen.

***********************************************************************

****** EDINOST ******

Hej Krišna, zakaj si samo ti Krišna?
Vzvišen nad zemeljsko bedo,
nikoli podložen plehkemu snubcu
na leseno piščal ubiraš zvoke Ljubezni.
Prosim, kdaj vsak dih, dodatno čakanje, se izteče?

Medtem, o Rama, vsaj podvoji se Rama!
Potlej svojim podanikom skupaj v srcu bi kraljevala,
tako nesmrtna je slava solarne rodbine.
Ker tetiva slajše od harfe zveni, v imenu Sočutja,
vso stisko tudi moje preteklosti zdaj, zdaj boš obglavil s pravico.

Joj Mati, oprosti boginja, si edina,
ki ne smeš biti pozabljena.
Odrasli smo kakor poredni otroci,
malček zasanjani, lepa si Vsa.
Iz bolečine se vseskozi norčujeva, kajne moja Mati?

DVOBOJ

Tišina se je vrnila,
spoznanje moči,
vsemirje molči,
neznanokam strast je pobegnila.

Lisica, kje je tvoj brlog –
skrivno vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi me vabijo v mestni log.

Še ena past, sedaj človeška;
umazano postaja,
laž nagaja
v deželi narejenega nasmeška.

Tu bova krvavela v boju,
naj_boljši preživi,
torej začni
princesa teme v opoldanskem soju.

Nisi se uspela dobro skriti;
priznaj poraz,
svoj obraz,
izdajalka, ki ničkolikokrat si me skušala ubiti.

Bilo je srce ranjeno,
simbol poguma,
onstran razuma,
tako je pravzaprav usojeno.

»Zmaga je poraz in poraz je zmaga,«
sulica švisti,
mrtva obleži.
»Gladko prekošena si sovražna zalega.«
(Le kdo bo zmogel razumeti ta verz? Tekmuj in zmagaj v najcelovitejši razlagi.**)

Mir je spet udomačen,
nekoč nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.

********************************************

SAMOURESNIČENI

ve,
kdo
komu
govori
in
čemu
to.

     vrnitev na kazalo pesmi

Pošljite e-pošto