( tu spodaj vstopi v fantazijo )
< .>
|
|
|
< .> |
|
pesmi in misli so napisane tako kakor so kronološko nastajale in ne po pomembnosti, s klikom na desno sliko se spoznajte s slavo GAYATRI mantre. |
|||
|
S pridihom Transcendence V elementih naposled ugasnejo muke VODNA GLADINA (vode ne zrcali) |
Opevanje Narave ODPADLO SEME zraste (novejše!) haiku: SAKURA žled (najnovejše)
|
Šaljive in zbadljive pesmi Osamljen na družbenih omrežjih Vidiš, ... ne vidiš (novejše !!) 1984 na potenco (najnovejše !!)
|
Drugo SEVER - na pol poti od vzhoda do zahoda Ker nisi samo beseda na papirju Dve meditaciji (za lahko noč in dobro jutro) Zob za zob–zobobol (poetična zimzelena mora) Kisik v ogljik (najnovejše !!) Malo čudna iz čudne dobe (novo!!) dodatna oprema - ZID OBJOKOVANJA
|
Moj prevod slavne Kalidasove ljubezenske pesmi: Oblak glasnik
|
Smrt je idealno
zdravilo za vse zablode tega sveta. |
|
Zaupaj! Ti si Bog.
Sedaj pa dokaži! |
|
črviček...zakaj sploh te skrbi, kako vesolje se vrti? |
Obstaja samo
ena pot,
to je pot v svojo lastno notranjost.
Vse ostalo so slepe ulice.
************************************************************************
MISLEC
Tisoče zvezd
združuje se v jate nebesnih teles,
v okrilju noči, v daljavi neskončni se odvija,
skrivnosten in večen, božanski ta ples,
ki popelje me v sen do naslednjega dne,
ko zamenja ga kopico novih čudes.
Tisoče ptic
razprlo je svoja pisana krila,
v jutranji rosi, v resju ob poti skoz njihovo perje mehkobno,
že skoraj čarobno svetloba svojo pot je iskala,
da iz sanjskih potovanj nazaj me povrne,
še preden iz krošenj dreves začula se pesem bo mila.
Tisoče src pa
koprni, v njih upanje vselej živi,
v meni, v tebi, v brezčasni širjavi duha
ljubezen tiho brsti in se širi,
od zore do mraka in noč za nočjo v plimo mogočno se dviga,
ki v nežnem objemu povrne nas k Tebi.
Ena je misel, a tisoč je zgodb.
Neživa narava; globok
spanec, sanjanje
Živa narava; budnost
Človek –
zavestno bitje s kvalitetami srca in duha; višja stanja zvavesti, razsvetljenje
************************************************************************
Tu smo zato, da se zavemo
celote,
jo živimo in po svojih najboljših močeh bogatimo.
************************************************************************
NASMEH ŽIVLJENJA
Tiho
stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča, modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša okrog narave spleta se koprena fina.
Tam v
globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,
proti reki, proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas zaspanih vran, zaprem
oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v meni tiha radost oživi.
Lahen vetrc nagajivo
veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih
opoj dehteči
prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.
Še veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v gluhi noči.
Kjer
mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin odtava v
pretekle dni, svet, ki ga več, ni v mislih zopet oživi.
Za hip občutim,
kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori so skriti.
V šepetu
valujočih zlatih strun uzrem domači prag, konec je poti.
Ti praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje življenje ni bilo zaman.
............................
čut
vida čut sluha čut otipa čut vonja čut okusa
um, razum intuicija čisto zavedanje, polje energije
Pesem opisuje postopno
umikanja iz relativnega področja bivanja proti absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj pretanjena področja človeka
navdajajo z vse večjo srečo.
************************************************************************
Notri je vse,
česar ni zunaj (tebe);
če sploh obstaja tisto, kar iščemo.
Dokler se tega ne zavemo, iščemo (zunaj) Sebe.
************************************************************************
LJUBEZEN
Iz brezdanjih globočin srca tanka vez se vije,
ki združuje naju v lepoti harmonije.
Od vihrave mladosti vse tja do zrele starosti skupaj sva hodila,
naj na nebu poletno sonce žarko je sijalo,
ali sredi zime od ledenih sveč z napušča je kapljalo,
nikoli drug za drugega se nisva izgubila.
Radost je in je ni, a vse je lepše, ko ob meni si ti,
sopotnik skozi življenja kratkih dni.
Čas neustavljivo drsi preko obzorja minljivosti,
zato še danes poiščiva srečo, poveživa se v enosti.
Morda jutri nov bo dan,
kdo ve, življenje kratko je,
poljub slovesa med zvezdami je stkan.
************************************************************************
NE SKUŠAJ PASTI
Kaj mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo, srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.
Me ne teži, če za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
ne njim, ki mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska stvar.
Prava figa, če za urbano čredo police polne so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni Spar.
Mi je deveta briga, če politik še lastno dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slekoprej pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš, da vpliv in moč bi me prevzela, ne to
nikdar.
Požvižgam se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta
zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos vprašljivi mi v zibko ni bil položen.
Ljubi človek glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš si na svoj oltar.
............................
Ne skušaj pasti (ne
poizkušaj se fizično spustiti na nižji nivo)
Ne skušaj pasti (ne igraj se s pastmi, ki jih prinaša življenje)
Pet pasti, katere
držijo človeka v krepmljih in se jih eno za drugo otrese, v svojem
postopnem razvoju:
1: denar; 2: ponos,
ugled, vzvišenost zaradi materialnega položaja; 3:materialne dobrine;
4:vpliv in moč;
5: ponos, ugled, vzvišenost zaradi umskih sposobnosti
*********************************************************************
|
|
|||
|
|
|||
|
čut
vonja |
* |
neznanje
(temina);
globok
spanec (pokoj |
*********************************************************************
. . . . . POLNOST... . . PRAZNINE
Bel labod mehko drsi prek samotnega jezera,
ob
sladkem zdihljaju speče boginje nežno s perutmi zaplahuta,
gladine sijaj vzvalovi, oči ljube se igrivo
odpro,
vesolja čudes nešteto uzro, srce navdušeno ji vztrepeta,
kot bežen spomin je temine pokoj,
odsev
sonca zakriva skrivnosti obstoj.
(Polnost praznine … čas prebujenja.)
Na krilih uvida pravični Rama, obdan z milino ljubke
Site v
miru gospoduje,
o
srečna doba rodu
sonca vladavine širne, ki modrost ti čar prihodnji snuje,
kot mavrice obok krasan ustvarja raj,
zgled bitjem vsem na vekomaj.
(Polnost praznine … val izpolnjenja.)
Ob nečujnem
valovanju zvoka zvesta Radha v objemu Krišne skozi čas lebdi,
v
spirali večni ljubezen njuna ne zbledi,
kot svetloba širi se brez mej,
prek
roba vesolja gre
naprej.
(Polnost praznine … dar življenja.)
Vmes sladke
kaplje - nektar,
božanski Višnu lije,
ko družno z Lakšmi se v soju
onostranskem zlije,
v duši obeh spokoj
kljubuje vrtincu energije, luč joge skoznju polno sije,
kot krinka je ta svet
dejanj, idej.
Zapri oči, spreglej!
(Polnost praznine … luč spoznanja.)
Na lotusovem cvetu Šiva in Parvati v opoju blaženem
sedita,
nad nebom in zemljo, minljivo srečo, drug za drugega dehtita,
kot
prej nikdar in ne poslej..
(Polnost praznine je moč zavedanja samega Sebe.)
NEPREHOJENE POTI
Od kod prihajam, povej,
kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz labirinta davnih zmot."
Previdno stopam, tipam dalje,
zla slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.
O gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček, s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v temačnem kotu le preperela vrv (na tleh)
leži.
Odvržem breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."
Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej (mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo v temi.
Sledim svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika, medlo, a dokler upam, ne zamre.
Po stopnicah zliva se
svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res (mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč
ne napor?
Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je nadel.
Kraj zapuščen me kot tujca dočaka, nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez
sledu.
Telo je šibko, oprem se
nase,
prepričan v zmago, pustim, da duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.
Leta življenja
bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako doživeta.
Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.
Letim dalje, saj v
prsih jasno čutim, kako nevidna sila (me) vabi višje, dovolj okusil sem
nižav,
Himalaja v mesečini se leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.
Še preden kolena hvaležno poljubijo
belino mivke, blagoslovljeni mož smehljaje razblini se (v nič) za
večno.
Sedaj čakam
na njegovem mestu tam, počivam, premišljujem budno:
Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.
Kdo si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi, spet drugič kot plamenu v vetru mi ne
postavljaš mej.
Samo sprašujem, šepet srca odgovor da:
“Ne išči več, zdaj veš …….. da me imaš.”
............................
Zasnova pesmi je
trodelna, kakor pri Dantejevi Božanski komediji (La Divina Commedia).
Opisuje evolucijo posameznika. Na začetku so vsa čustva temačna:
strah, dvom, nato preidejo v
upanje,
pričakovanje, in
nazadnje dosežejo vrhunec v prepričanju, domišljiji (sanje), hvaležnosti, ljubezeni.
Pekel prehod Vice prehod
Nebesa
***********. O prelivanju
Tišine v njeno nasprotje (1-3) .************
Tišina je naravna uteha za skrajno razigranost.
Izrazna razigranost je radostno nadaljevanje vrhunske Tišine.
V vrhunski Spokojnosti je izvir poskočne izraznosti.
Presežna razigranost se spontano povrne nazaj v Tišino.
Ko Tišina doseže svoj vrhunec, z radostjo spet zapleše v poskočnem ritmu.
Ko se življenje skrajno razigra, Tišina postane najboljša prijateljica.
************************************************************************
PREŠERNI SMO MI
Prešerni smo mi,
Razveseli se še ti.
Vsaj za nekaj dni
naj vsakdo meditaciji se prepusti.
V kaplji ocean se skriva,
svet neznan v tišini se razkriva,
zato postoj popotnik
večni,
telo tvoje je kočija,
(daj) izprezi vrle konje, njih korak poslušni,
mar ne čutiš, kako svežina prija.
V spomin nejasni bledijo stare rane,
ko med prijatli zbrani
tkemo vezi nevidne, srčne,
opoj ljubezni nas vodi v dni čuječne, srečne,
v svet, kjer le nektar s cveta kane.
Le eno željo milostljivi Bog usliši,
da oljčna
vejica se nikdar ne izsuši,
miru beseda naj se širom Zemlje sliši
po zaslugi tvoji, hvala Mahariši.
JGD
************************************************************************
ZAPOJ
Čiv
čiv.......čiv, čiv
žvrgolim, še vedno sem živ.
Skozi okno poglej!
Ždim v zavetju brezovih vej,
zlat moj je napev, trebušček pa siv.
Kar pomnim, takšen sem bil.
SLAVEC
************************************************************************
Vseeno je, k(j)er je
vse eno.
************************************************************************
VSEH VRST JEDCI (prva različica)
Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej zdaj novodobnega
"junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.
Prostojedci niso izbirčni;
njim, gurmanom, vse je v slast.
"Mi pijemo in hrustamo za užitek, za zabavo,
samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo,"
pravijo, "še malo mar nam ni,
če pri trebuščku pozna se balast."
Prascojedci...ti prostaki vdali so se mesu, jih odtlej
pogosto muči zgaga.
Klobase, zrezki se na 'talarju' vrstijo, še po bifteku sline se cedijo,
njim, ki vsake kvatre kakšno kilo se zredijo,
dokler srce dokončno ne omaga.
Prestojedci pa poskočni bodo še naprej in
čili,
saj žitno, stročno zrnje jim zdrav je nadomestek živalskih proteinov.
Poleg sodi kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov,
smo makrobiotiko kar obetavno naznanili.
Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen red;
ne skrunijo ničesar, kar leti in lazi, še na čebelo drobno pazijo.
Od darov živalskih le med in mleko si sposodijo,
z nožem ne dotaknejo se čred.
Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Že poznanim dodali novo so prehransko muho;
sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho.
Izvrstno, kakor prerojeni, se držijo pokonci.
Praznojedci zares nenavadne so izjeme.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje.
Kdove od kod se vzelo je to božje seme.
Ah, naposled od ust do ust se
širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa dober tek za vsak
slučaj vam voščim,
dobrot najboljših, poln krožnik iz srca privoščim.
............................
V sodobnem času soobstaja
več oblik prehranjevanja, ki so neposredno povezane z ravnjo
ozaveščenosti posameznika.
Zaradi besedne igre sem jih označil z malce nenavadnimi imeni, saj sem jim
želel nadeti skupni imenovalec,
znotraj katerega pa obstajajo razlike.
Tako so vsem skupne črke Pr???ojedci (z malce šaljivo asociacijo), razlikujejo
pa se le v treh črkah v sredini.
V zadnjem verzu pesmi sem z
vejico namignil, da najboljše
dobrote
niso povezane s polnim krožnikom, ampak jih je treba poiskati drugje.
*******************************************
VSEH VRST JEDCI (druga različica)
Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej zdaj novodobnega
"junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.
Prostojedci uživajo vse po vrsti.
Karkoli vonj, pogled premami brž znajde se med prsti.
Samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo.
Oni jejo iz užitka, za zabavo.
Prascojedci so vdani mesu; ob njem se tem prostakom sline
pocedijo,
zato klobase, zrezki, biftek se na 'talarju' vrstijo.
Potlej mnoge peče zgaga,
srce prezgodaj jim omaga.
Prestojedci bodo poskočni še naprej in čili,
seveda za razliko brez živalskih proteinov.
V žitnem, stročnem zrnju nadomestni vir so našli,
poleg kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov.
A karkoli odličnega na njihovi je mizi: rjavi riž, dišeče
popečeno sadje ali sojina polpeta,
imenujejo nadvse zveneče in učeno makrobiotična dieta.
Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen sveti red;
od živali med in mleko si sposodijo, z nožem ne dotaknejo se čred.
Sočutnost ta jim v prid je šteta.
Ne Kekec, za njih le vegetarijanska je pašteta.
Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Kar surovo je, menijo, ohranja bistro glavo, telo drži pokonci.
Sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho,
čez noč povsem pozabili so na kuho.
Praznojedci nenavadne so izjeme danes;
se čudno vedejo, izogibajo jedi, tako se zdi, zares.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje
Ah, naposled od ust do ust se
širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa dober tek za vsak
slučaj vam voščim,
dobrot najboljših
poln krožnik iz srca
privoščim.
Oba izraza pa lahko tudi povežemo in dobimo bolj vsakdanji pomen v smislu posvetnih užitkov.
********************* . . Tri misli o puhlosti izjav . .*******************
Izjave nimajo (dejanskega) vpliva na stanje Resnice.
VESELI
POKOJ
Sreča v duši, ko ozreš se nazaj,
sledovi pridnosti, draga Maja,
so vidni povsod,
živijo med nami ponosno.
Desetletja je cvetelo prijateljstvo,
še dlje spomin povezuje naj...
ker v tebi našle smo zgled,
pod bremenom ne bomo nikoli klonile.
Zato sedaj brezskrbno spočij se.
Sijaj novega (jutra) se ti nasmiha,
kajti odkrila boš tisto,
kar največjo srečo rodi - mir, mir, mir.
DOMOVINA H.C.ANDERSENA
Prek neba v nizkem letu oblaki drsijo,
planjave valovijo v dalj, tja do obzorja,
mehko preprogo zeleno, živo, veter češe,
na njih čisto za sebe kmetije samoto krasijo,
polje Duha.
ALI ŽIVIM
Ali bel cvet čudovito dehti?
Encijan fin, gospa Hiacinta
in jeglič kimata lenobno.
Meglice, nizki oblaki,
prikrivajo romance sinjih širjav;
toda upanje vseeno zlato žari.
SEDEM STANJ ZAVESTI
Glej ljudi, ne stvari,
človek božji, čas beži.
A ti padaš, se pogrezaš globlje,
v brezno sanjavo, v volje tuje.
Lahko se budiš - če želiš -,
zbudiš preden zaspiš.
Pozne noči so nevidne vse poti,
le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
kakor most do večnosti se zdi.
"Pozdravljeno sonce," si rečem,
svet snovni, premrli obsijem,
svoje topline mu ne odrečem,
ker nezamazan se iz objema izvijem.
Poigravaš se Ljubeznivi,
plitki odraslosti še Nedoumljivi.
Neskončno preveč te je,
razen za predano srce, tako pač je.
Samo(tno) bistvo je spremenjeno
in obraz večnosti je vedno vesel,
saj poljubna delitev izgubila je smisel,
vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.
navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."
Bodhisatva – Tara -
Flamenko
V
pričakovanju se pesem rodi,
spoštljiva in nežna(,)
kakor plaha reka življenja,
vračam (vse bližje)
se k tebi.
Smehljaje
se biseri kotalijo
iz skrinje zaklada
(očem)
skrite
ob skrivnostnem pogledu
moje drage kot vedno odete v belo.
Kadar drsi
skozi dlani,
ni časa, samo svežina;
tako čista je le ljubezen,
si
ti, o le ti, saj nimfa si.
“Ker
ljubim svoje nasprotje -
(v)
meni zares kakor ogenj si,”
mi
odgovoriš, a v resnici z besedami dvoriš:
“nikdar svojega čustva ne pogasim;
tu sem, namenjena, da te
hladim.
Z
nežnim urokom začarana
sežem do neba, postanem meglica,
sem priča (zrcalu)
prav vsemu,
ponosna spoznam, v neumrljivem objemu.
Moja svoboda, za podarjeno nimam vračila;
kapljica sem, ti ocean…
…je mogoče (“da”)
na_svet (si)
le zame poslan,
o izpolnitev neizrečenih želja.
Prijetno vroča španska je zemlja
- morda kakor ženska v blagem zavoju,
skoznjo teče reka Jerama.
Om śanti, śanti,
śanti (om mir, mir mir)
**************** namig potrebnim *******************
Ni treba, da z raketami
sež(g)eš do roba vesolja,
ni treba, da s tehnologijo omejiš sužnje, ki delajo zate,
ni treba, da si ti sam ujet v zakleti zlati
ječi, v kletki brez sonca,
ni treba, da se milijarde prelivajo na tiste oaze,
ni treba, da se spreminjaš v nič, ko toneš na jahti želja,
ni treba, da te privlači puhla modnost, blišč, zlagano vreščanje z ekranov,
ni treba, da te slavijo, ti, ki slave ne upajo doseči, ker so preleni,
ni treba, da blebetaš, kakor kupljeni vazali, katerim kaos je vsajen v glavo,
ni treba, da moriš, ožemaš svoje brate v hipnozi, fatamorgani zla(ti) !!!
Od vsega tega samo nekaj je bolj potrebno
Da postaneš človek,
potem krasna duša, stanje všečno,
da naposled boš sij, ki je sinonim za večno.
************************************************************************
Bog ali boginja,
vstopi nesojena ljudska svetinja!
Drugo so sanje – mora velikih razdorov.
Je že bolje zaviti na pota čistih nazorov.
Ker razsipna ljubezen je vajina
slast,
raznorodni otroci (vseh barv) zlahka zaobidejo čast,
četudi slepci medtem še naprej opletajo s koli,
opit od Resnice sem kot prej nikoli.
Z žarki in reko in cvetjem je
okinčan celo ta nižji raj,
kjer občutje topline se mehko preliva iz (materinskih) oči v
oči.
Toda v senci (studijskih žarometov) in pred ekrani nekdo si nabira moči,
ha, ne bo nas premamil, v miru počiva Kraljev zaupni saraj.
Veš poet svoj dolg – “Povej !”
–
ali kakor pravi svetnik zavit si v molk? “Le glej…”
Na vsak drobec človeške gol(g)ote
vsujem trikrat toliko transcendentalne lepote.
|
|
|
|
|
|
|---|
|
|
|
|
|
|
|||||||
|
|
Vmes, seve, tekla so leta, |
||||||||||
|
|
|
ko da je vstal na novo. |
|
||||||||
|
|
Boter
zadnji
vzel je slovo. |
||||||||||
|
|
|
- če dobro pomislim - |
|
||||||||
|
|
nekoč
me ne
dosti drugačen “Kaj ti je, pepe? |
||||||||||
|
|
|
||||||||||
|
|
Prav*
ničesar
doslej
nisi spoznal.”
“Meni
se zdi…” se
braniš, “...zdi
se mi, da vem...” |
||||||||||
|
|
“Pojdi sedaj, veš, dolga je pot, |
|
|||||||||
|
prekmalu.... |
se
duša v
hipu zmrači, tudi bratu oko orosi. |
||||||||||
|
|
|
||||||||||
|
|
spet
sva
dva, sva dva |
|
|||||||||
|
|
|
|
|
|
|||||||
Slavni možicelj vzvišene drže se je spotaknil.
V počasnem posnetku smo ga videli
padati in psovati zgubano rdečico na obličju preproge;
s tem kršil je protokol, zasluženo plosko telebnil.
Zbrane množice revnih izpolnijo svojo dolžnost;
ni šlo za telemark, vendar z'lo
glasno ploskajo.
To vsekakor je vest za slovenske novice.
Daješ mi kruhek, umrla je nežnost.
Rodna duša je sita glamurja, slovesa,
ki le imetje al' imenitnost zrcali, nikoli poštenja.
Čuj, kako invazija zelencev bahavo trka na vrata,
češ, naš lastnik gradil bo, kjer do sinoči dehtela so košata drevesa.
Z nasmehom v deželo se prikradejo, tam živijo
pod pretvezo napredka kot zajeda v tkivu.
Njihova začetna sreča ni vredna niti kančka skrbi.
Slovani (še dandanes) so kleni, ob slovesu oblačka igraje slavijo.
*******************************************
Plima
bolečine polagoma mine,
večen je biser, iz nje porojen.
*************************************************************
Hej Krišna,
zakaj si samo ti Krišna?
Vzvišen nad zemeljsko bedo,
nikoli podložen plehkemu snubcu
na leseno piščal ubiraš zvoke Ljubezni.
Prosim, kdaj vsak dih, dodatno čakanje, se izteče?
Medtem, o
Rama, vsaj podvoji se Rama!
Potlej svojim podanikom skupaj v srcu bi kraljevala,
tako nesmrtna je slava solarne rodbine.
Ker tetiva slajše od harfe zveni, v imenu Sočutja,
vso stisko tudi moje preteklosti zdaj, zdaj boš obglavil s pravico.
Joj Mati,
oprosti boginja, si edina,
ki ne smeš biti pozabljena.
Odrasli smo kakor poredni otroci,
malček zasanjani, lepa si Vsa.
Iz bolečine se vseskozi norčujeva, kajne moja Mati?
DVOBOJ
Tišina se je
vrnila,
spoznanje
moči,
vsemirje molči,
neznanokam
strast je pobegnila.
Lisica, kje je tvoj brlog –
skrivno
vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi me
vabijo v mestni log.
Še ena past, sedaj človeška;
umazano
postaja,
laž nagaja
v deželi
narejenega nasmeška.
Tu bova krvavela v boju,
naj_boljši
preživi,
torej začni
princesa teme
v opoldanskem soju.
Nisi se uspela dobro skriti;
priznaj
poraz,
svoj obraz,
izdajalka, ki
ničkolikokrat si me skušala ubiti.
Bilo je srce ranjeno,
simbol
poguma,
onstran razuma,
tako je
pravzaprav usojeno.
»Zmaga je poraz in poraz je zmaga,«
sulica
švisti,
mrtva obleži.
»Gladko
prekošena si sovražna zalega.«
(Le kdo
bo zmogel razumeti ta verz? Tekmuj in zmagaj v najcelovitejši razlagi.**)
Mir je spet udomačen,
nekoč
nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.
********************************************
SAMOURESNIČENI
ve,
kdo
komu
govori
in
čemu
to.
|
Za
njih ni
tolažnika;
|
|
|
POEZIJA O TISI
|
||
|
Ti si |
Eden, |
Zelena, |
|
Zgini finančni sodnik, |
|
|
Beli so bogovi ocvrti, |
|
|
Ti
pogled modri – vodnik, |
|
|
|
adijo t’ršica.
|
|
Smo v presežno zazrti, |
|
|
Neotova barka varen je
pristan, |
|
|
Zgini razsodnik, |
potem bo pravica. |
|
Beli so bogovi ocvrti, |
me
ribe klene, |
|
Indigo vedeči otrok, |
adijo
t’ršica. |
|
Smo v presežno zazrti, |
a naši
farje ne. |
|
Neotova barka varen je
pristan, |
|
Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.
Nenasitno ko vodomca strmoglavita
potomca.
“Po svoje nikar, samo nikar po
svoje!”
– torej le Sebe ne, vdihni druge,
od zunaj vsiljene bacile kuge –
velí sorodstvo, družba pôje.
Zdresirani potomci, razprtih kril vodomci.
Pris(o)tnost duha se porazgubi,
češ, saj tisto, kar pozabimo, počaka.
Od prvega Očaka važnejša je pasja dlaka,
čeprav Ta ne hlini (po človeško), da nas ljubi.
Na preži vodomke, zrcalne potomke.
V znanem slogu zgodba spet in
spet se ponovi;
za sina spodobi se…: ugledna stroka in zaroka,
zaradi roka nagla poroka, za konec oporoka;
se fantazma sreče še krepkeje obnovi.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Rešilna bilka – sedaj ali nikoli
brez utopične reprize se boš izkobacal
iz pozlačene celice, katere ujetnik si postal.
Sonce je tiho, nezbegano…sanjalec, na prostost izvoli!
Ni vodomca, kakor tudi ne potomca.
Vidiš, hipnotizem nič več ne
ponavlja se,
že resnica Budnosti v obrisih se pojavlja.
|
|
|
|
|
|
? “ “ “ “ “ “ “
|
’
N
N
|
’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ Čeprav si svileno ovita s tančicami, spodobno zaznavam te v prvinski goloti, ničesar ne moreš mi skriti, Čiste oči rahlo trenejo in si kakršna si: s polnimi nedri vesolje nahraniš, vendarle z oboževalci se ljubiš. |
’ ’ ‘ ’ ‘ ’ ‘
|
’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ ’ tedaj kot Mukambika si se razodela, niti dotika zvedavega mi branila. V mojih mislih, videnju, popolnoma odeta zame zgledna si, nerodno je množici sleparjev, ki je sodila, . da s cunjicami ponos se vrača. Pen€z niče$ar ne poplača… |
’
?
?
?
|
? ” ” ” ” ” ” |
|
|
|
|
|
|
|
|
ZA BRANJE TE PESMI RAJŠI UPORABI INTERNET EXPLORER in ne drugih brskljalnikov, ker imajo težave z izpisom puščic.
Pesem je ravno toliko šifrirana, da je nepoklicani (brez iniciacije) ne bodo nikdar razvozlali.
Možni načini branja:
- normalno branje (najprej leva kitica, nato desna kitica )
- sledi roza puščicam (leva kitica od spodaj navzgor in nato desna od zgoraj navzdol)
- sledi zelenim puščicam (beri izmenjaje levo in desno kitico po ključu LDDLLDDLLDDL )
******************************************************************************
Tako kakor je bedak osamljen v družbi modrih, je tudi modrijan osamljen v
družbi bedakov.
Edina razlika je, da bedak prepričuje modre, da je pametnejši od njih,
modrijan pa nikogar ne prepričuje, še najmanj pa bedake.
*************************************************************************************************
Noč je
ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.
Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.
Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.
Volneni kožuhi v sprevodu, vmes kozja brada.
Komaj pojavne gazele, nevidni šakal ne napada
… v sorodu sta si …
vpadljivi turban nomada
in nakit masivni, ima ga snaha mlada –
ta zapestja, mesto srebrnega zaklada.
Dežna kaplja je mati, duša puščave.
Vedno sita je opica, ki ji prinašajo hrano v kletko,
vendar se ji ne sanja, kaj je svoboda.
Domala ni ljudi, ki bi živeli drugače.
Prepoznam jih – v trenutkih, ko želodec je prazen,
zobje se bleščijo, svoboden
nasmešek jim veje z obraza.
ps: Se opravičujem, če v ujetništvu rojena ptica
ne razume pojma svoboda.
Le zobaj brikete (po znižani ceni) !
*************************************************************************************************
Adi Šankara je bil najboljši musliman, Mohamed je bil
najboljši kristjan,
Jezus je bil najboljši budist in Buda je bil najboljši hindujec.
Kdor ni zmožen potrditi tega dejstva, si ne zasluži,
da se imenuje hindujec, musliman, kristjan ali budist,
saj je njegova religioznost navadna farsa.
*************************************************************************************************
.
|
|
nesMISELNI VRVEŽ
|
|
|
BLODNJA_komunikacije .COM .COM .komuniciraš
spet, |
|
|
|
|
|
(pozimi) NE POZABI NAME |
|
|
|
|
|
»Priletla
na okno snežinka si bela,« |
|
|
|
|
|
OBČUDUJ ME (spomladi) |
|
|
|
|
|
Po češnjah, brhkih nevestah,
rojijo čebele. |
|
|
|
|
|
(poleti) SI NEBO NAD MENOJ |
|
|
|
|
Objemi oblak, |
»Slapove
luči, najkrajše noči,
|
|
|
|
|
|
KER MI PRIPADAŠ (jeseni) |
|
|
|
|
|
Lastovka
z mladiči odleti, zvesti so črni kosi, Tudi
na koledarju jih zmanjkuje,
|
|
|
|
|
|
|
|
|
V
višavju Kodačadri barve živé,
in bilke v vetru, ki nežno
pihlja, se zlijejo z nebom,
|
Kaj vsak dan storiš, da jutri kot ponavadi bo sonce
sijalo?
Nič!?
Stori(š) kaj vestno (vsak dan) , da jutri še vedno
boš užil svežino bistrih voda! (?)
Kaj
redno (vsak dan) storiš, da tudi jutri lahko
boš počival pod nebom košatih dreves?
Nič!?
Stori(š) kaj ‘zaboga’ (vsak dan) , da jutri svet že spet
bo vladavina miru! (?)
Nič!?
S pomočjo strojev (tipkami) pogovarjaš se s
stroji (ljudmi*),
zgubljaš dragocene minute, ki so ti dane.
V redu. Danes je dan, ko eno ničvredno življenje – vse ti vzamem.
Skrajšani različici:
0001 oziroma 0+0+0= - 1
* npr. navdušeni uporabniki Facebook-a
*********************************************************
Edino dober človek prepozna govorico modrecev.
Nebodijetreba govorico bolečine razume vsak bedak.
************************************************************************
|
Nenehno smo oblegani z berači
ko črnila zmanjka.
|
************************************************************************
Kako smešen je vaš svet.
Osmrtnica.
Spet ena kapljica je izpuhtela,
vendar morja to ne prizadane.
************************************************************************
tu počiva zvezdnica severa,
to v marmorju je njen epitaf:
Naslednja pesem je posebni poklon nečakinji Darji za njen
rojstni dan
PREHITEVAM ČAS
Čas živih dni neustavljivo drsi
preko obzorja minljivosti.
Zdaj odhajam onstran morja,
kjer preteklo ukloni se prihodnosti.
Kdaj povrnem se nazaj
- še
sam ne vem trenutka -
da povem, kako vodijo ta svet
moje lahne misli.
************ Pregovorna razlaga božanske ali živalske nravi človeka ************
Kar z ritjo naredi, z glavo podpre.
Kar z glavo naredi, z ritjo podre.
************************************************************************
ŠČEPEC SOLI ( Bog daj nespoštljivemu bedaku )
Zjutraj sapo je zajel, a večera ni dočakal.
Na ulici mimoidočih (-m) prodajal je prigirizke,
ko ugriznil je v kislo jabolko preizkušnje.
Ščepec soli mi je odrekel,
le toliko da mojemu paradižniku bi okus popravil.
Uboga para, ničvredna, mar ni razumel jezika?
Ne. Bil je pač eden v neskončni vrsti kopij,
ki jih je natisnilo življenje in smrt pogoltnila.
Še zadnjič se obupno je napihnil, kakor da je kralj sveta.
A čarovnija ni uspela. Ostal je žaba.
Korak mi predolgo ni zastal. Gnalo me je upanje,
da še pred mrakom našel bom kopijo, v kateri so barve oživele.
Razočarani, pa vseeno potolaženi smo dobrotniki sveta.
Skoz’ nas sončna luč in zrak in čista voda
brezplačno priteka,
na svet bednih se v slapovih steka, v zameno ničesar ne
zahteva.
Le kanček spoštovanja mi nakloni.
Sicer v ognju, ki (lahko) dajo ga sinje oči,
še isti hip zaustavim ti nesmiselni utrip.
Skrivnost za vselej nosim v sebi.
VESolju * preDAN
Prav
NIČesar NOČem,
ker že VSE sem, ker že VSE vem.
Opomba: ampak zabavno se je igrati z ljudmi in
njihovimi fantazijami
KER NISI SAMO BESEDA NA PAPIRJU
Če ne moreš zadrgniti zanke okrog vratu nesramno podjetnih,
ki brez sramu davijo rajo,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš brcniti v ječo debele riti in politike,
ki za lasten žep siromašijo svet,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš poslati pod zemljo vseh tistih,
ki iz navade, zaradi požrtije, koljejo živa bitja,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš zdrobiti lobanje, srca, stopiti na prste
krutim narodom, ki (s križem, srpom ali svastiko) sejejo smrt,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš upihniti plamena v očeh, ki jih zanima samo materija
in ki mrtvo begajo naokoli, po policah (zdaj tudi na spletu),
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš prisoliti krepke zaušnice bedakom,
ki se nikoli ne priklonijo veličastnemu soncu,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
S kančkom hvaležnosti bi človek lahko obdržal vse, kar mu Bog podari iz ljubezni.
A večina, ti bedniki, niti tega ne zmore, zato naposled
Kjer ni ljubezni do Boga, ni ljubezni do Sebe.
Kjer ni ljubezni do Sebe, ni ljubezni do drugih.
Kjer ni ljubezni do drugih, kjer ni ljubezni do drugih,
je svet najgloblji pekel - kraljevina denarja in seksa,
kjer sonce v mukah zahaja; tako imenovana zahodna klavzura,
kajti kako si taka beda lahko zasluži
naziv zahodna kultura.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
svojevrstveni meditaciji
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zavedaj se! doslej je bilo vse tvoje početje popoln nesmisel,
čeprav so se drobne utvare (zadovoljstva), ki jih nudijo majhne
reči,
tebi zdele smiselne, o žival v človeškem telesu.
Izmotaj se iz ječe tega sveta, v
katero si se sam zaklenil
in v zmoti odvrgel ključ skozi okno – omotičen pozabil, kdo si.
DOLGA PRIPRAVA
10 rodov mojih prednikov je poraženo zapustilo planet,
toda zvaliti krivdo na druge je nedopustno.
Blišč znanja ni vreden zanikanja,
za katerim se plazijo sence!
10 grobov je posutih s cvetjem nežno bilo,
da nehote vprašal sem sebe, kaj je smisel prihoda.
Zaman bi bile minute oklevanja,
če skozi špranje časa (iz notranjosti) zaveje vonj po življenju.
Zato 10 let, včasih v mislih, pogosto brezglavo,
iskal sem odgovore jasne in krasne.
Za prodor v duha so si sledile metode obleganja;
utišal sem ga, s potovanji po znanih deželah zopet razvnel.
Še 10 let sem vztrajal na svojih bregovih,
da svetovi kot privid končno po šivih so pokali
in so se pokazali sledovi garanja –
odbleski besed in črnila, zlasti umiranje lastnega ega.
Ćas je dozorel, odvrgel svoje robustne okove.
V 10 dneh, zavzeto prisluženih, v bližini “velike duše”
vse, kar komu bi mučno se zdelo, bilo je poplačano.
Na zakonito čelo se vrnila je krona, (ne ona sestra nevednosti).
Večna je tvoja slava spoznanja, Bog, vrednost guruja neskončna.
Vsebujoč vse
dobro, kar redko se zgodi,
da v kotlini brez zemlje cvet vzbrsti.
Skrbno hraniš – dokaze – sicer tudi mene dvom bi prevzel,
a tako mučne usode meni ne dopustiš.
Hvala.
Potem spet
pričaraš mostove, o kraljica premnogih rešitev.
Kdo si, zelo potrpežljiva, neznanka?
Zakaj me nisi že zgodaj objela?
Res sem bedak, a nisem edini,
v slepoti žal napačni odsevi so možni.
Čudovito !
Več topline
premoreš kakor sonce,
saj združuješ celo sence, zopet v svojem sijaju.
Priznati moram, da je tako.
Samo ti v brezvetrju odpihneš še zadnje ovire,
na poti kvišku povezuješ vse živo
(zato) studenec moje ponižnosti zares je preskromen poklon.
Bodi moja zvesta
spremljevalka, skrita pod imenom Ljubezen,
skozme za ljudi odkrita.
Kratkotrajna
sreča, ti nesreča.
Zgradil revež je dosti gradov (v oblakih),
jih hipoma Nadzornik misli sesuje.
Smrt otroka...bodi v
opomin,
kako poslej čim plemeniteje živeti.
Sprejmi poraz naslade kot seme nove paradigme
(bolj življenjske), kot svojo prvo zmago!
Sedaj le išči
tisti nasmeh izgubljeni,
pravo pot, nikoli več srečo opotečo.
Težko je biti živ od mrtve hrane.
Ko se vrnem, moj dom
je svetišče,
kadar ga zapustim, je navadno smetišče.
Nerodna situacija. Ne morem reči: »Pojdi k vragu!« ker si že tam.
Za glavobol (povzročen)
od ljubezni, Če karkoli lahko si zaželim, Bog, izpolni mi eno samo željo,
poljub je hitro zdravilo.
************************************************************************
da sem kakor Ti (svoboden, srečen, samosvoj), da
nimam več želja.
************************************************************************
V ELEMENTU TVOJE BLIŽINE NAPOSLED UGASNEJO MUKE
Čeprav samo veter si, ki
hladi zgarano telo,
ali svetloba le, ki mavrično izrisuje moj svet;
V mehkobi vode zdaj spet te
prepoznam,
na dan priplava naj vsa resnica.
Preprosta, da skoznjo nam življenje vlivaš-
si mati, ki neguje na stotero načinov.
Kakor sveže puščavske
noči imaš svoje skrivnosti,
za lačne, otrple, utrujene beduine kot ogenj
prasketaš pod zvezdnatim nebom.
Tudi zemlja je rodovitna, zgolj po tebi cvetoča, okrasna.
Kot prostor in čas vseskozi
dihaš, se širiš in krčiš,
ker edino tak hočeš biti.
Vse si v vsem, nikomur enak,
nisem jaz tisti pravi junak.
Sam presodi! Sem tvoj ali nisem?
Brez Tebe sem največji nič.
Svoboden si , ko si v
vsakem trenutku pripravljen storiti nekaj,
kar bo vznemirilo nesvobodne ljudi, jih navdalo z nelagodjem.
Če si v stanju svobode, nimaš več vprašanj, ki si ti zdijo pomembna
in so (glede na motiv) drugačna od otroške radovednosti.
Npr.: Sprašuješ ljudi, da bi
spoznal njihovo mišljenje, navade ali slabosti;
in jih na ta način
podredil in izkoristil za doseganje svojih ciljev.
moški
glas (pevec, izvajalec); DRUGI
MOŠKI GLAS, KI SKOZI PESEM KOMENTIRA;
ženski
glas;
refren
TA
BARVA OZNAČUJE ENO ALI DVE MOŽNI RAZLIČICI DELA BESEDILA
Od krsta do
krste
Uglasbena za vas, je
zgodba ta resnična,
ni zgled, kar zmore mati bledolična,
ja, ja, vsem znana fina gospodična.
V ZAPRAŠENEM PREDALU SAMEVA BABIČIN NASVET
Za ljubezen mera ni užitek,
če je zrela bera, čarobni je napitek,
sicer, moj, moj, prirast ni ravno dobitek.
|
DOBRODOŠLI,
8 MILIJARDNI DELČEK** VELIKE
ČREDE; |
**DEL |
Že kot otrok drobnih
trikov si se učil,
kako na en mah dve muhi boš ubil.
Ne, ne, ni šala, če fant je nagajiv.
Od krsta
do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
|
Razvajen dodobra in rahlo zavaljen zajahal**
si mladost, |
|
|
V
NAŠI DOBI TAK STREMUH, UH, |
A TA PRAV' STREMUH, UH, |
|
Fej, fej,
dandanes na žalost vse se kupi, |
|
Od
krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
Jok sužnjev te ne gane,
modrih ne trpiš,
ah, ah, ubog si - za sebe le živiš,
da pridobiš, kar želiš.
STEKLENA KROGLA PA PREROKUJE: "Vse pridobljeno bo izgubljeno!"
Materialistova doba,
vse tja do groba, polna je naslade.
Poglej, kako postarano telo v hipu zdaj propade!
Zaman, kot kaže, če narava ne laže, nab(i)ral si svoje navidezne zaklade.
Od
krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
LEPO
JE ŽIVETI ZA ZDRAVE IDEALE.
POZORNOST DO DRUGIH TOREJ KRASI NAJ
TVOJ SVET,
PRISTNA LJUBEZEN BOGATI VES VAJIN PLANET !
POČUTIM
SE, KAKOR DA VESOLJE NA NOVO ODKRILI SMO SPET - RAZODET
*************************************************
OD KRSTA DO KRSTE
ZA ZAČETEK (s)lastna ZABLODA,
SLEDI povsem nekoristno TAVANJE V TEMI.
PRIČAKUJ grenko SKLEPNO DEJANJE, ti ZGUBA!
************************************************
Raznežen tiho prenavlja
se svet,
zaradi naju (bil si spočet) tako lep, tako svet.
Zrela ljubezen bogati
najin svet,
tako tih, tudi lep, tako svet.
Živa svetloba obliva
me, prenovil bom svet,
čaroben za naju, tako lep, tako svet.
Poljubi svetlobo, da oblila bo svet,
skrivnosten za naju, tako lep, tako svet.
Rad bi vam pomagal, a
ne morem,
ker zašli ste, zaljubljeni v laži,
laži v imenu noči,
laži v imenu moči,
laži kardinalne, ki od mene vas loči,
laži, zaradi katerih srce poči.
Bog miru tedaj umira,
kadar prehrupni so zvonovi; morda
ne spite, a niste budni.
Med bregovi, za zidovi, v privid ujeti,
ujeti v meje brez sledu resnice,
ujeti v meje skrajne desnice,
ste kakor sužnji brez pravice,
ste sužnji, umirajoči na žrtveniku medijske novice.
Dvomim, da se boste
spremenili po svoji volji.
Prepozno je, ko mavrico zagrne tema,
tema, ki vse živo izbriše,
tema kot največji odmik od svetlobe, ki upanje izriše,
tema (vaših) neizvirnih misli, sivih kakor hiše,
tema mi ni gospodarica; zaradi nje zapiram vse nebesne niše.
Bila je dolgotrajna služba moja, po resnici povedano, sedaj je zapuščena.
************************************************************************
Človeka se meri
po tem, koliko ima želja.
Torej po količini karme, ki jo ustvari.
(Ne meri se ga po teži,
velikosti, barvi kože, znanju, značaju, položaju.)
Eureka! Izumil sem
fantastično napravo, najsposobnejši računalnik,
ki daje odgovor na vsa vprašanja.
(Op.: um porodi vsa vprašanja.)
Nemir uma je
vprašanje (njegov vzrok), mir je potemtakem odgovor (na vsa možna vprašanja).
Ko je vzrok odpravljen,
posledica ne more obstajati.
Torej utišaj svoj (opičji) um !
ZLATO PRAVILO: ne dajaj obljub, ki jih ne moreš izpolniti.
Vsaka (tvoja) obljuba je laž oziroma ima priokus laži,
kajti skrivnostna narava presega tvoj razum in zato ne veš niti tega,
ali boš jutri živ.
Zato ne obljubljaj ničesar.
Ljubi, namesto obljubi !
Živi danes (svobodno), jutri je ustvarjen za sužnje, ki jih oživljajo grižljaji
upanja (katerim je upanje glavna
hrana).
Zbudi se danes, sedaj živi svobodno, čemu jutri umirati.
************************************************************************
NA PAMET RED VESLA
v zmešnjavi črk najdi primeren naslov
NE VE MLADA PRESTA
PETARDA V SLEMENA
VLADAR MESTA PENE
PRSTANA LEVE DAME
PAMETEN DAR SLAVE
VEM, PRSATA LEDENA
PREMLADA NEzVESTA
Pridi moja premlada nevesta mala!
Razgali me, da ne bom samo svoj!
Nečujno bitje srca, med prsti privid so brhke prsi.
Vdahneš kakor otrok ob rojstvu, zapored zavzdihneš.
Skrivaj dehtiš - po jasminu? - kot princesa (spoznaj se) v davnem spominu!
Sredi noči - ko za res hipno obmolči vse - mir je,
zato lahko čutim, kako drhtiš ob meni,
kakor viharna misel, ki v mesečini se utaplja brez pomoči.
Zakaj si znorela in ne_dozorela?
Zaman hrepeniš po združitvi in čakaš omamnost poljubov,
saj - jaz vem - nemogoča misija je to;
Bodisi da v meni živiš in se nisva nikoli ločila,
kakor ime si pripadajoča mi, ti, moja druga narava v nenehnem pripovedovanju.
************************************************************************
Skodrana gladina (ti) odseva nebo v raju,
ki plaho pojema v lastnem sijaju,
ko spominja se objema prvinske ljubezni,
katero prenaša samo_ta,(ki) trezni.
Polovica je skrita,mar kmalu konec bo mita?
Nikoli (smisla ne izveš), kadar hočeš karkoli !
Le golob na veji že spi...
in to - kako si upa? – pred obličjem večnosti.
Ali je mogoče(n), popoln(i) ?!
*********************************************************
POLITIKA
- majhni se igrajo v peskovniku svoje majhnosti !
*********************************************************
Povsod sami hlapci, do koder pogled vodi.
V tej ‘župi’ ni ščepca ponosne izvorne kulture;
postana čorba, v njej hlasta za zrakom horda kupljenih janičarjev.
Za malo drobiža prodali so vas okupatorju;
v zameno za prazne užitke, privlačne otročji zavesti,
da bi naposled se skisali v strup.
Razjedena je narodova duša, praktično
mrtva.
Telo, gojišče bakterij naslad, lahko propade potem.
Zagotovo!
A zakaj bi jokali, tista peščica
pogumnih,
ki niso le opice in roboti
s plastičnim (u)tripalčnim sranjem v roki ali banano?
Uničenje pride samo po sebi za…
Rod zavaljenih, zamaščenih pokvek
dušebrižnikov,
v katerem ni kančka ljubezni očeta.
To je današnja podoba zapeljevalcev ljudi,
krvnikov sveta, ki se že dve tisočletji kakor rakova tvorba
razrašča v vse pore in kotičke sveta, a le v maniri Goebelsa kakor
jagnje.
Ne prst, še manj brst ali drst,
samo zašiljeni trst in krst (pri Savici).
V tem shiranem stanju prepoznaj - tukaj in zdaj ! -
zadnji stadij največje naravne katastrofe – pojav kuge med biseri teizma,
ki je kadar koli doletela človeštvo,
katero je sprejel ta izvirno ljubek vagabund v vesolju.
*********************************************************
tri
monoteistične religije, ki temeljijo na stalni agresiji do
drugačno mislečih,
so največja naravna
katastrofa, ki je kdaj koli doletela ta planet.;
************************************************************************
Onkraj kruha,
polnega trebuha,
je tista fina drobtina.
Pojem jo, kako rad, seveda.
Mimogrede iz nje porodi se vrlina.
Onkraj vrline,
v sosledju rutine,
sem človek, za hip, otresen strahu.
Zaklad je moj preobrat,
tako sestra veli: »Nehaj garat’!«
Veliko misli pleše po vesolju,
vse neveste (tvojega)
zmedenega uma.
Onkraj misli
usmeri se, bitje. !
Saj veš, nujen je uvid, če hočeš, odkrit_je.
Nocoj razstava zaprta je za javnost.
Redkim je znana, v grob odnesli bomo to skrivnost:
Onkraj besede
ni madežev bede.
Kje sem, ko zavlada tišina?
Ljubim, kaj hočeš, to seme božje resnice.
če tema ostane, polna lažnega blišča,
solza kane (mi) na lice.
Onkraj tišine
ni večjega ničesar.
Ona je kraljica, edina Boginja troedina.
Skrivnost o njej naprej povej, o mladina!
S tem dobo diha zaokrožiš,
potem odideš in nič ne izgubiš.
Razvozljaj uganko 2108 !
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki po svojem bistvu prvi ∞ je
sorodno znana.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki dejansko v prvi(nski) ∞ je naravno navzoča.
Na pozitivni strani ničle je
druga neskončnost, ki smiselno služi prvi, ji pomaga, da naposled zmaga.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, v prvi ∞ je vsebovana, iz nje stkana se ji ne upira.
Na pozitivni strani ničle je
druga neskončnost, ki (vpeta je v prvo) ujeta je v prvi ∞, dokler se ne izživi.
Na pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki kot vpeta zaživi
v prvi(nski) ∞ .
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki dejansko v prvi ∞ neločljivo je navzoča (skozi refleksijo). ENOST v MNOGOst se preobraža, a do kam ( naj se ji prepustim ? ) , da vse bo prav.
************************************************************************************************
|
BASEN O PAJKU IN HOBOTNICI |
|
|
|
|
kopno Ko
pajek spleta mrežo svojo, Droben bil
je, tam v kotu potuhnjeno umaknjen, |
|
|
|
Orjaške
lovke hobotnice (farmacis
militaris), |
|
|
|
Poglej
ga, kako se je razvil, napredoval ! Iz enega
kota rad bi obvladal vse, |
|
|
|
Na
koščke smo razsekali te ostudne lovke,
|
|
|
|
Končno dobila je svoj nauk: „Iz morja so se dvignile najvišje gore.“ Kitajski
tiger in indijska kobra oprezujeta. |
|
**********************************************************
po temeljiti znanstveni raziskavi in življenjskih izkušnjah ugotavljam:
obstajajo tri vrste žensk:
dobre čarovnice – Boginje; njim se lahko le spoštljivo in ponižno priklonimo do tal
hudobne čarovnice; ustvarjalke vsega bednega stanja sveta
stare
neumne coprnice; večina
žensk, ker pač vse življenje bolj funkcionirajo kakor živijo;
__________________________na stara leta se to
notranje nezadovoljstvo izrazi kot stalna sitnost
****************************************************************
TAKO BOLI (vsaka nepotrebna smrt)
..
..
..
..
..
..
Danes ni navaden
dan.
Samo ena smrt,
ah kako boli.
Absurdno,
saj
svet je poln krvi.
Vendar bila si mi
sestra.
Dopustite mi žalost, da srce se izjoče,
preden v
prihodnosti se karkoli zgodi, na novo rodi.
|
|
Še preden sonce doseže zenit, uniči temo (v nišah duha). |
|
|
|
Pozdravimo njegov veličastni sijaj ! Poklanjam se Soncu. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
************************************************
Za
umrlimi žalovati nima smisla.
Žaluj(em)
za ”živimi“,
ki
živ(al)o(l)tarijo,
kakor da so mrtvi.
************************************************
MARCEL CEREBRAL ZA KRAJO PARCEL
Saj kakšen
je smisel dobiti človeško telo,
če bil bi tako
pritlehen kakor ti.
Mar ti
veš, kako je to ?!
Kako je to, ko pohlep s potezo (ko
vid)
spravi starše v grob, pod pretvezo.
Menda je ona
hišo zgradila, ne oče.
(A Ljubenčani imajo
spomin, so imuni na takšne laži, ki sodniški papir jih
prenese.)
Mar ti
veš, kako je to?!
Kadar sla in strast zamegli ti um,
ne
angelska, angleška kri
po žilah se pretaka, ropeški
strup.
Mar ti veš, kako je to?!
Ko z goljufijo,
potuhnjeno oropaš brata
v „zahvalo“ za rešeno
življenje.
In ne le enkrat!
Mar ti veš, kako je
to?!
Karnalni užitki so sladki,
dokler se ne
spremenijo,
prevesijo v kemoterapijo.
A ne zaradi ljubezni
(saj ta je lepa)
marveč od uničenja sveta,
ki ga
povzročijo gnusi,
živeči le za lastne riti.
Mar ti
veš, kako je to?!
Pekla ni ustvaril Bog,
niti tisti,
ki leta piše modre znake na papir,
da vtisnejo se v srca
ljudi,
kakor neviden je bil, skrit ljudskim očem,
le kača
nehvaležna se vseskozi
mu je zvijala v vrtu domačem.
Je
že tako, karkoli (moralno) propade, pika iz navade.
Mar ti veš,
kako je to?!
Saj te
vrstice bi lahko se nadaljevale v neskončnost.
A smrt prej
pride, potem sonce vzide.
Ni kazen, ni sovraštvo, še
manj maščevanje,
le karma svojo pravico deli in
najde.
Mar ti veš, kako je to?!
Žal nima
smisla, da je tako,
a sama si izbrala vsako napako.
Kot človek
roditi se ni mala stvar,
avtomat dovolj mi je tvojih okvar.
Figo mar
ti je za blagor, poštenje,
če ne veš, zakaj si
prišla na ta svet.
Ropat svoje ljudi za zabavo, res
topoglavo,
čeprav ni potrebe, razen tiste potrebe, ki prišla
je na vas iz daljave.
Rajši
v tla bi se vdrl, če bil bi kakor ti, mar ti …..
ZOB ZA ZOB - ZOBOBOL
Pijani
od imetja in grabljenja
se zvrnejo v jarek.
2 x pobereš
jo (pred smrtjo), tretjič pač ne,
eno rešiš
(iz objema smrti), drugih pač ne.
Še
zločinec se spreobrne
v svoji slepoti „nepravi
sorodnik“ pač ne.
V dobi apokalipse pravi obraz se
pokaže,
nobene hvaležnosti, ker kamen,
ki v govnu se valja ne
čuti,
… { kar
čuti srce v prsih, } ...
njega le vodi gon med nogami.
|
|
|
|
|
Sapice
igrajo se z bilkami, Potem
pa, družba ubežnikov, premisli vnaprej: Kapljice,
lesketajoče se v soncu, Prelep
je ta svet iluzije duha - |
|
(znova in) |
znova
rodi se v srcih (vseh živih), |
************
paradoks obstoja ***********
Ko
človek dozori,
se življenje zelo
poceni.
****************************************************
Sva
stika taka TIK
TAK, TIK TAK ,
nalogi
kos ni vsak;
v umu sekunde frčijo v prazno,
vse misli
nemirne porazno v tebi brenčijo.
Nebo je zgolj in samo
modro,
. . . . . . . . . . .
kaj poleg jasnine odtenek*
ti bo? . . . . .
<*lastnina
Manjše
zelenje
vir radosti večne,
pod
soncem svobodnim so urice (najine) srečne.
Prepevaj
milo pesem ptica,
tiho v deželi mojega jutra.
Ne postoj za
dolgo na veji isti nikdar,
sosedu tudi,
bratu zaspanetu, viža
tvoja bodi dar,
osamljena uteha si, vendarle utihni nikar.
. . . . . . . . . . . .
Zaman upaš, človek, da zgaran*
našel
boš Boga, . . . .
<*na
stara leta
če
iskati nisi ga začel v cvetu
mladosti.
. . . . . . . . . . . . . Pozabili
so*,
da sonce ne sledi človeški nameri,
. . . . . <*od
Boga pozabljeni
zelo
natančno (ogreje) vsakogar in svojo pot izmeri.
Kaj rojstvo
je, kaj smrt - niti pomežik -
za slavnega popotnika od obzorja
daljnega
do nočnih senc svetilnika.
Do včeraj
čemela je blizu tvojega srca.
Prevroče je postalo
zanjo,
zato odletela je nazaj domov.
Svoj puh kot zapuščino
je odvrgla;
samo en (s)nežno
bel
se kvišku dviga mi pred očmi,
na platnu livade,
gozda v ozadju.
Žarki so kot zlatniki v laseh,
ki v spanju
ne vihrajo.
Drobni puhek leti, leti vse višje,
nalik
drsalcu na Rumeni reki, ki se ne meni (za
nič)
(niti)
za zeleno, ki se preliva v modro.
TIK_TOK,
TIK_TOK usode
je zvok.
Na
čudovitem hribčku leži,
sedaj jo vidim veneti.
Nekoč
sijajna v ospredju Triglava,
je grobnica moških postala.
Vsa duša
slovanska, rosno prečista,
četudi rahlo pod švabi,
cvet
lokvanjev se ziba v daljavi,
kamor z zvončkljanjem te zvabijo
lahi.
Logi,
gozdovi, polja v dehtečem objemu očetnjave,
za cel roj
bogomoljk se je nanje usulo, v črnini vdove.
Zdaj pod soncem
rojeni, bratje, na limance so se ujeli,
jim lastne žene grizejo
glave.
Že
predolgo je tako vedno,
kadar znanje nič ni vredno.
Raja
želi hiter živalski užitek,
morda še v gostilni zapitek.
Kjer so
moški navadne copate,
svet nima svetle prihodnosti;
mar
vedeli bi, čemu služi dar plodnosti,
preden vas pod križem
strpajo v zaboje oglate.
So vsega
krive mladenke?
NE! Te še najmanj.
One le ustvarjajo,
karkoli jim zavest narekuje.
A moški
naše vasi, cele dežele,
slabi so dirigenti na barki,
ki
se potaplja, ko na krstni plovbi
je prezrla ledene čeri.
Pijani
kavboj pa pleše v transu,
melje vse pred seboj.
So le
zveri, čeprav se hvalijo,
da so Ameri. Kdo jih bo zaustavil?
Ah, taisti
moški copate, če sploh preživeti bodo želeli,
svojim
družinicam
(MORALI BODO) kazati pot
iz omame salame v glavah (polnih) prazne
slame
nazaj v svetlobo, v tisto neminljivo SVOBODO.
Sicer pa
bogomoljka bo (nova) bogomoljka (p)ostala,
črne vdove se bodo
množile,
vas domača grobnica moških bo ostala.
Ladja
zvesto sledi smeri,
ki budni
krmar 1
jo narekuje.
Če
slednji zaspi, vetrovi,
viharno morje2,
jahto
kot čolnič premetavajo,
da večina (vkrcanih) čez
palubo
svojo kosilo ribam vračajo3.
Opomba:
1 moški princip -
duh oz. zavest
2 ženski princip – narava oz. materija
3 bruhajo v morje
****************** dobro videti ****************
VEDI !
Tudi
voda, ki smrdi, če nisi žejen, pogasi požar.
*****************************************************
HAIKU
―
za lenuhe
Ob
jutranji kavici
čakaš popoldanske novice,
večer
ne pride.
skriti
HAIKU namesto peterostišja ―
vročica
noči
Na
pomoč
( na pomolu
noč
)
ozračje segreva
atomska
goba
"Nein danke! "
Gledam
te, ne slišiš me.
Vonj po meni.
Preziraš ga.
Roža se dotika ustnic, koža pa je
hladna;
poslastica nekoč, zdaj brez okusa.
HAIKU ― dandanašnji odnosi
Gledam
kitajsko vazo
kot
dekle v odsevu kripto–važiča,
zraven
rožo ljubezni čakam.
**************************** ponovitve TELENOVELE ************************************
Da
so zabiti (ali lenuhi), pravimo za tiste, ki večkrat ponavljajo
isti razred osnovne šole.
Pa tudi izpiti na fakulteti pri
bleferjih terjajo davek (max. 3x ponovitev).
Ti
pa (kot človek) že toliko časa ponavljaš ta nesmisel
ponovnega rojstva in smrti,
da si sploh pozabil, da ga ponavljaš.
>
> > >
Res inteligentno,
tele_novo_le?
*********************************************************************************************
Radost
in bolečina v paru gresta,
vedno
skupaj v paru gresta naprej,
naprej
do zmage in poraza,
na
praporu poguma brez sence strahu
vihraje,
notri odločnost plapola,
ko
pomikam se hitreje, mestoma zelo hitim,
zlasti
prek sipin, (tako) spomin na zlo zgubim,
na
krilih prek močvare že letim,
od
točke, kjer žabe regajo in
regljajo
v noči, dalje si želim,
do
konca, naj srčni žarek me popelje.
Greva
skupaj objeta ali rajši vsak za Sebe?
****************************
ljudje so čudni *********************************
...
ko povzročajo bolečino in celo smrt drugim bitjem, jim je
zabavno.
Ko pa jim posledice kakor bumerang priletijo nazaj v
glavo, pa (doživijo) šok in jok.
Čemu?
A plošča
se vedno obrača, mnogi (pravoverni) pravijo, da verjetno tako
je
prav.
********************************************************************************
OSAMLJEN
NA DRUŽBENIH OMREŽJIH
Zaman
poskuša,
da
iz anonimnosti bi se izzvil,
kdor
Sebe ne pozna !
Pop
zvezda, silni bogataš,
z
milijardo niča baranta,
pa
milijon sledilcev ima,
že
um mu pleše med stotisoči všečki,
.
.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
stotnijami želja, .
. . . . . . . . . .(se
v njih utaplja)
vse,
kar nakazuje si na svoj račun,
pa
je le primanjkljaj duha.
Tudi
žabe odložile so svoj mrest,
"Glej,
koliko jih je !?"
.
. . . . . . . . .. . . . . . . . . .
v luži blatni plavajo. .
. . . .. . (vse
drobne pikice)
·
· · – – – · · ·
· · · – – – · ·
· · · · – – – ·
· ·
En
sam jih gledam,
.
. . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . .
z gnusom ne .
. . . . . . . . (
so del narave ),
s
posmehom
le.
PREROKBA z izključeno funkcijo zakasnitve
Šele
takrat, ko medijsko potvorite vsako novico (v
škodo ljudstva),
šele
takrat, ko ste voljni sprejeti vsako še bolj umazano
podkupnino (v
škodo ljudstva),
šele takrat, ko trpinčite in goljufate celo prijatelja iz otroštva (za svoj žep samo za svoj žep),
šele takrat, ko razprodate dobrine svojega ljudstva - izdate svoj narod* (za svoj ušivi žep, kajpak),
šele potem boste z grenkobo spoznali, da ste si smrt zaslužili !
Prerokba
Indijanke
iz plemena Delujoča
Karma
december 2019
HAIKU ― ŽIVela je riba
Voda
je hladna,
riba
v njej plava;
hrbtno
v olju.
ali
Začutim
svežino vode,
v
njej plava riba;
hrbtno
v olju cvrči.
Pogled
zvedavo se mi v dalj sprehaja.
Okrog našega doma spet
gnezdijo postovke,
visoko na nebu jadrajo kanje enako kakor v
otroštvu,
tišina v jutru z gosto meglo je
objeta,
tu in tam se prebivalke gozda, plahe dame,
prikažejo
na plano.
Morda vsaj one niso izgubile vero v človeštvo.
Ljudi
rado govore,
da
ih je Bog zaboravio.
Jok
brate, nije baš tako !
Kada
te svi ljudi zaborave,
(bezobrazni,
koji ne znaju, da si i ti samo jedna stanica u njihovom kozmičkom
tjelu)
tek
tada će se Bog sjetiti tebe.
istodobno s tvojim istinskim prisjećanjem Njega u svom srcu
|
HAIKU ― razviti svet |
v njem dekle |
|
|
si res kakor kmečka dekla, |
|
(dela ti lažni videz) |
tvoja brokatna deka. |
****************************
merilnik svobode ********************************
Morda
se za hip počutiš svobodnega,
ko nekaj dobiš,
kar si želiš (pa spet in spet; torej nisi)
Resnično
svobodo rajši znova preveri -
koliko
čemur koli se zmoreš odreči.
Vsemu
svetu (na pravi način);
bi
potemtakem lahko bila najvišja
svoboda.
*************************************************************************************************
Z
boljščanjem v ekrane znane
človek si je skvaril
svoj vid (in pamet).
Tam je pestrost le signalov vizualnih,
ki
med sabo se plodijo in množijo,
da v shizofreni glavi še
več se jih pojavi.
Če uvidel bi, kaj je pod to
navlako,
mar še ljubil bi svet, ki zunaj se mu
prikazuje?
Mir je sijajnejši od pozlačenih
turnov,
mir, seveda, je vrednejši od limuzin,
jalov
ugled, majav položaj še manj
ti mir prinese, zakar
marsikoga spodnese
v obcestni jarek spolzke magistrale,
ki
življenje se ji reče,
reke, ki iz niča nam naproti
teče.
Jo slišiš, kako utrujeno šepeče:
”Pridi
bližje !”
medtem ko
kapljice v neznano beže.
Miru
nič ne nadomesti,
geostrateška iluzija
razcvela
industrija
bolna fantazija
trpka
ironija
nostalgija
magija
unija
ti ja
lahko
vse spremeniš še danes za vse bodoče rodove
hrepenečih še nerojenih bitij svetlobe
z jasnim
namenom in pomenom.
Slišiš še tisto, kar ne slišiš, vse drugo preslišiš.
(
svéta
preproščina "mislecev"
sveta preprostih
)
....MEDKLIC....
Kdor
nas je ustvaril
in
vse to zraven...
Njemu
pripadamo.
Smo njegova lastnina?
Človeštvo
delirično, kakor da,
sklepa lastniške pogodbe.
Tatovi
dolgi, prsti se vrnejo.
Kasta zmešancev pa bi (rada)
večno vladala
svetu.
******************************************************************************************************
Kar
neminljivo je, mine od pozabe le.
Zreš
skozi teleskope, vase domala ne greš.
Kdo
ti je kriv?
Praviš,
da sam si. Ustvari si Evo !
Potem
ječiš, ko pred njo klečiš.
Ni
evra, ne ljubi te, ustvari si vero.
Zabava
za dva, v grmu sta zajca,
lisica
za zimo spet zbira drva,
kokodakanje
kure je ne moti,
na
ponvi si ucvrla bo njena jajca.
Vse
je minljivo, vse zares večno je.
Trpiš
pa niti slučajno za druge,
kadar
si minljivo kot večno postaviš
in
neminljivo v odvečno odstaviš.
Česa
vse si še ne domisliš ?!
Samo
zaradi dejstva, da ona te je zapustila...
...
PAMET
Človek se zaljubi v nekaj,
kar ima naravo privida
in potem se to zdi zelo resnično,
dokler se ne razblini.
... otrok pa se še naprej hodi igrat v peskovnik in nabira nove madeže
Šejki
imajo denar,
zato
kar nekaj propagirajo,
česar
še sami dobro ne razumejo.
Seveda
se v poslu dolgo skrbno urijo,
le
da brez izkušnje Biti v prazno ciljajo.
O
tej gorečnosti si misli svoje On, ter se smehlja.
Hodim
po preprogi,
iz
nežnih rož spleteni,
na obrobju sveta miru,
vabi me spomin na
dni,
ki kmalu bodo spet prišli,
kljub zmrzali bodo
vzbrsteli.
Vem
!
Če
ne spiš, prijatelj moj,
sel
angelskih višin si nocoj,
kadar
skoz’ noč veje rahel piš
in
objete v tišini zadehte azaleje.
Na
brezpotjih gozda misel domuje,
korenin
se svojih nikdar ne sramuje.
Zakaj?
Še
prgišče juter usoda nam nasuje,
na
mrtvaškem odru zemeljskih odnosov,
zlagane
žlahtnosti, ki zanima jo lastnina tuja,
da
vedno znova v krču ječi moja mila domovina.
Koliko
bratov ali sester si imela? Ali si jih kdaj ljubila?
Če
nisi zmogla, ni usoda kriva, ko burka ti obraz prekriva.
Grem.
ps:
tudi perzijska je lepa, a ta je lepša
****************
fizika je zvita zver *****************************
Kako
to, da Newton ni ničesar rekel o tem,
da
jabolko ne pade daleč od drevesa?
Einstein
pa relativnost omejil le na svetlobo,
če
je med tuhtanjem ležal v senci oreha*.
*
pod krošnjo bukve za jablano.
*******************************************************************
************************************************************************************************
na
začetku je bil
|
|
šele
potem
|
|
Zazdeham, . .
Spet najdeno sidrišče med oblaki, . .
Blešči se srebernina . .
Dvomu, po tleh se kotalečemu, je čas že pozen, zadnja ura zate je odbila. |
|
Žareč bruham iskre, na enkrat nekaj tisoč v milijone podeljenih, iskre so misli, globočine rdeče s pridihom peloda v modrih kristalih zimskega ivja na smrčkih, lahko tudi smrekah, ujetih.
|
ČAKAMO ČUDEŽ
Davnega
l. 1989 doktor Janez Dr.
spodnesel na ledu je Marka,
postal
globalni igralec.
Edini doslej, ki nazadnje ni mislil le
nase.
Časovni stroj se ustavi na danes.
Dva bi
oligarha rada postala,
le zase, edino zase, drugim malo tudi (a le
za naše), (tako
kakor doslej)
ne
moreš skriti obraza dejanj.
Se kolesje vrti v prazno,
škrta zobovje (presneta
tehnika sabotira zares).
Dva
hitro bi nas vrnila v čase korone,
ni globalistom do tega, da
kaj izgube,
Vatikanu res ne diši predaja svoje krone,
le
zase, edino zase, drugim malo tudi (a le za naše). (princip
je isti sve su ostalo nianse)
lutke
plešejo, ubogajo roke iz zakulisja.
Končno nekaj
se premakne, zdrsne nazaj;
Ta
je še zelen, izkušenj nima
rad spretno, glasno
kiha;
po odjugi, brozgi, mu misel niha.
le za rajo, delavce
p(r)ekarne,
še raje zase, drugim malo tudi (a le za naše).
Film
bil je posnet - Pet veličastnih;
nadaljevanje tudi - Pet
neuporabnih.
Kaj pa dva, ki
sta ostala?
Človek,
presodi sam
!
;
zate gre, za tvoj jutri,
za
izbranko tvojo - usodo.
Ali kaj
velja znanje,
veljajo sploh kaj dejanja?
Profesorji,
učitelji(ce), zdravniki
in župani se razdajajo (predvsem) za
druge.
Če sprva vodiš svoj okraj (uspešno)
in
uka željne vodiš skozi labirinte znanja,
menda si
zrel za kaj več, za državo.
Vsebina
se v senci ne bo izgubila,
pride čas tudi zanjo,
da zasije
kakor supernova.
******************* pomen packe na papirju *********************
Packa na papirju ničesar ne pomeni,
zgolj osvaja prostor* nedolžne beline.
**********************************************************************
<*teritorij zavesti; torej zamižim, da je ne vidim
ENA
NA A
Glej, glej, iskrena
sirena,
arena
vzklika : "Irena
!"
odmeva
Irena,
vzdolž Rena,
samo
ena,
ena
na
a.
*****************************
fas(cikel) *****************************
Ko
sem bil mlad, so me prepričali, da življenje zamenjam za
delo.
Sedaj pri osemdesetih poskušam delo zamenjati za
življenje.
Človek se vsega naveliča
!
*******************************************delitev
po delu******************
Čemu karkoli projecirati na platno?
Odvečno
delo naj opravijo težaki !
Za nasmeh ujetnikov sveta.
...predatorjev(ega)
duha.
avtorica
duša
*****************************************************************************
Nekdo bere to in sebe brani, ne nujno tudi resnico.
(ps: Kako velik je strah, da ne ugodiš gospodarju, ne nujno tudi Gospodu. )
----------------------------------------------------------------------------------------------
Ozdravi
jo OKULtIST.
----------------------------------------------------------------------------------------------
Transakcije*
pod mizo se zgodijo. * mutna
posla, podkupnine
”Vidim
te (
oel
ngati kameie )”
vedno znova vrača se na platno.
----------------------------------------------------------------------------------------------
Na
volitvah kratkovidnih (ljudi)
je
zmagala slepota.
Daljnovidnim
(v
prihodnost zazrtim)
ljubša
je lepota.
----------------------------------------------------------------------------------------------
Dolgi
kovid se rad oženi s kratko pametjo.
.....in
potem sta srečno živela DO KONCA SVOJIH DNI.
( iz zbirke pravljic IQ Z
NAPAKO
.)
----------------------------------------------------------------------------------------------
Ko
vidiš bele miši, vedi, da si na družbenem dnu - v
temi.
KO
VIDiš bele
halje*,
boš kmalu oblit s svetlobo belo - pri Bogu,
še prej
na ventilatorju.
*
preplačani "beli bogovi" z dodatki od mrtvih (zaradi
covida)
----------------------------------------------------------------------------------------------
Kdor se špika,
“prišpara” - ne rabi “štrika”.
Igrajmo se igrico (leti, leti, leti...)
špik, špik, špik - gora (Špik ni nor, nor je tist' k' gre gor)
špik, špik, špikana - slanina ( za brezčutne izbor, za dušo ponor, za svet okolni pomor )
špik, špik, špik - (klasični) narkoman
špik,
špik, špik - 62.poživitveni odmerek covid - narkoman
(instuticionalno vzrejeni narkomani)
ps: primeri so
navedeni povrsti po naraščajoči stopnji
nevarnosti-zabredlosti-brezumnosti
----------------------------------------------------------------------------------------------
Svet* (ljudi) še vedno išče očala, ki jih ima na nosu;
medtem ko jih narava ne potrebuje, saj celo ob megli v nižinah vseskozi vidi svojo popolnost.
----------------------------------------------------------------------------------------------
9. del : HORTIKULTURA (v dobi kovid zaslužkov)
Ko križaš oziroma cepiš
kretena in kovid,
nastane kretkoviden (redko viden cvet*) . * baje cveti na Kreti
----------------------------------------------------------------------------------------------
Namesto
v roko
mahnil (torej špiknil) ga
je na oko,
pač tudi doktor je bil
(močno kratke
pameti) -
kratkoviden
žal.
----------------------------------------------------------------------------------------------
primer
mutacije korona virusa za analfabete:
(
vsak neavtonomno misleč človek )
KRONAN
OSEL à
KRONSKI
OSEL
op.
: za
uspeh sta vedno potrebna dva (dodatna
znaka)
(
pardon, 2 mRNA gena, prosto
po Jelku )
KoRONSKI pOSEL
----------------------------------------------------------------------------------------------
|
Snovalci
kovida so prišli
Mi
- kot glas razuma - še . |
|
************************************************************************************************
**************************
ali se meni samo zdi **************************
(zahodni)
Ljudje želijo* več denarja, vse več kupujejo, vse bolj so
prazNIČni v sebi !
* se sline jim
cedijo, ko gledajo peščico, ki ga tudi res ima
************************************************************************************************
**************************
deja vu.. oživi **************************
Ali je
sedaj svet kaj lepši, popolnejši,
ko je
Levjesrčni
messiJA
postal svetovni prvak ?
********************************************************************************************************************
************************** ENA HUDA je miselna uganka ******************************
V
ZADREGI SEM : Če vse je Eno, komu izrazim naj hvaležnost (da ta
črka zdaj po ekranu skače)
"Hvaležen
sem si, da sem hvaležen, da sem."
********************************************************
čuj
!
prisluhni zvoku,
da
vzljubiš tišino,
iz katere ptice pojó.
sinje
je nebo,
grlo plavo,
redko sliši ga
kdor posluša
z glavo
Ekvador
vabi ti oko
na gore ob ravniku
še višje
stopi,
kjer tičica igrivo srka,
gnezdi in lebdi.
pesem BESEDNIH IGER in PODVAJANJ |
|
|
|
|
Pesem
je sicer pisana v 1.osebi ednine, kar ne pomeni, da jo govori oseba
Rajko.
Bolj metafizično, univerzalno sem kot zavest lahko
list, mravlja, kaplja, pajek,...
MALO BOLJ ČUDNA IZ ČUDNE DOBE Kot pajek že · · · . . golobice so morda so bile lesne · . . Kakor zimzeleni list · · · · · · . . . . . . . . .................. · · · pljusk, pljusk · · · · · kot mikrob je človek oživel . . . . . . . . . pljusk, pljusk, pljusk Kaj ostalo je ... ura groze, ki bila je le sekunda, · · . . . . ............vse to zdaj za mikrobe, njih' ................, pljusk, . . ··· - - - ··· ··· - - - ··· . . . . | |
Ogledala
nam služijo, da se gledamo vanje...
ogledala
so za to, da jih razbijemo !
Sedim
in gledam predse. Kaj le vidim danes,
kar
včeraj sem prezrl v zrcalu?
Ta,
ki gleda, vidi to, kar bilo je
spregledano
- sebe.
V
ogledalu - na ugasnjenem*
zaslonu prenosnika,
prenos
največjega "športnega" dogodka
tisočlet(j)a.
Poskusi
se zagledati še sam - v zrcalnem ogledalu !
*
sicer
opLaziš
le to, kar nisi,
le
to, kar želiš si ....
...zakaj
le? Tega pač ne veš.
Orošen
glaž
prazen pogled
kelnarce;
figura
sameva.
Na
meniju (go)laž
prazen
pogled kelnarce
lakota
(z)beži.
nad
letnico padlega debla
potujem
skozi parado razglednic,
nekje nad ogledalom razporejene
brez
reda mi zanetijo spomine;
zbledele davno so nekatere,
orumenele
v viharjih časa,
ki veje iz črnobelih niš
duha.
Ah, kako bežijo mimo mene
zaradi
pisanih motivov,
krajev
zaljubljenih,
odročnih mest
s cipresami,
vonj
po
zgodovini,
sled modrih linij.
Komu mar za njih ?
V
žuborenju povedanega
se
umrlo čustvo ne povrne,
v
triadah časa tu zabrisane
dopadljive krace večnih
zavez,
igre
neubesedljivih ljubezni, trenutkov.
Zapovrstjo
iznad ogledala
se
selijo v mojo prepoteno dlan,
zmečkane najdejo odrešenje
v zubljih
ognjenih zmajevskih oči v krušni
peči.
Prišle
so prav, življenje so zanj dale,
vonj
po skorji domala zapečeni
ne
bo zapustil izbe kmalu.
Špranje
za prehod
drugam,
ven,
tesnijo.
Par
dni loči
nas
do žerjavice
sesedajočega
vsemirja.
Kaj
žlobudraš v jeziku meni neznanem?
Mar
veš, da si se izgubil?
( ko
razkazuješ mi pot
)
Še
dobro, da sem te našla.
Kam
spet bežiš?
Mlada
si duša, stalno noriš !
So
stranpoti zate kakor krožišča,
maske
brez smisla;
le
znano posnemaš.
dihaš
CO2
izdihaš
samo
dihaš
|
. . . |
|
vmes
štacuno obiščeš |
do
izdiha
do
konca.
************************************************************************************************
Le kdor se dvigne nad obzorje (nad meglo ali celo nad oblake), lahko zasije (kakor sonce).
Bog
ne pričakuje, da bomo razrešili vse težave tega
sveta,
želi
samo, da jih ne ustvarjamo.
************************************************************************************************
|
|
1984 |
|
|
1984 |
|
|
|
Zunaj
ptice rajske žvrgolijo,
A
pravijo mu njem’ enaki,
Ali
si res človek, če nekdo ti govori,
...in
še cevi za vodo, razne nastavke
Zbudi
jih, če upaš - saj bodo ponoreli -
Ah,
in ne pozabi vključiti robotskega sesalca,
Zbudi
tudi svojo mater,
Človek, zakaj (si se rodil kot človek) ?
|
*
ni
mišljeno šola v
gorenjščini
|
|
{ 1 odgovor mi podaj, 984 krat hvaležno ti bo drevo, (žival) metulj in človek brat. }
HAIKU ― nepovabljena gost(i)ja
odprto
okno
pester solatni bife
lučka regrata
|
|
||
|
Volan
vrti se levo-desno, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Na
nizkih platiščih dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
V
tebi hlad v kepe se sprijema, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Z
dodatki okitiš svojo limuzino, dodajaš grafite in vsakršne dodatne zmazke na zid objokovanja
Zaradi
dodatkov nisi več, |
(
nikoli nisem razumel žensk, |
|
|
|
||
|
|
||
|
|
||
|
* nebula Božje oko |
||
|
Lepa |
|
|
Sunek
pojutrišnjih sanj
stresel
je otrplo dušo,
in
opeke so kakor goreče misli
popadale na nebo.
HAIKU ― SAKURA žled
cvetoče
češnje
za lepoto ohlaja
kristalni okras
V
svojem
bistvu neizražen
po želji se izrazim
samo to si zasluži ime svoboda
Ko
si izrazil (v)se,
pri sebi spet lahko
si
neizražen
...brez nelagodja:
"Kaj
skrivajo
žara, krsta ali pepel razsut po reki."
Naravna
dišava Boga
se z leti le še okrepi.
VENDAR
če
Je ne povohaš v mladosti,
je kasnejši stik z
zemljo*
kakor prehod skozi zamašen
nos.
*****************************************************
Tudi tovrstni
tiči imajo dve nogi,
le malo daljši zato,
da
poskakujejo višje.
Pohlep pa nima
meja.
..................... no, ja
Steve Jobs jo je
dvignil
nezavidljivo visoko
v opomin moji arogantni
okolici.
Žabe podnevi se napihujejo,
ponoči
regljajo,
leta minevajo,
vse je po starem.
Včasih
molili smo h Gospodu,
po njem za oljčni mir h golobu,
sedaj
spet treba bo k sokolu,
da red bo naredil v tem kurniku
človeških
traparij.
Nič ne pomaga,
kajti za bedaka,
ki ne ve,
čemu se je pojavil
v človeški podobi,
je
mrtvaški prt edini
verodostojni učitelj.
|
|
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
|
|
|||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
| |||||||||||||||||||||
|
|
||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
| |||||||||||||||||||||
|
|
|
|||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
