![]() |
pesmi in misli so napisane tako kakor so kronološko nastajale in ne po pomembnosti, s klikom na desno sliko se spoznajte s slavo GAYATRI mantre. |
|||
S pridihom Transcendence V elementih naposled ugasnejo muke VODNA GLADINA (vode ne zrcali) |
Opevanje Narave ODPADLO SEME zraste (novejše!) haiku: SAKURA žled (najnovejše)
|
Šaljive in zbadljive pesmi Osamljen na družbenih omrežjih Vidiš, ... ne vidiš (novejše !!) 1984 na potenco (najnovejše !!)
|
Drugo SEVER - na pol poti od vzhoda do zahoda Ker nisi samo beseda na papirju Dve meditaciji (za lahko noč in dobro jutro) Zob za zob–zobobol (poetična zimzelena mora) Kisik v ogljik (najnovejše !!) Malo čudna iz čudne dobe (novo!!) dodatna oprema - ZID OBJOKOVANJA
|
Moj prevod slavne Kalidasove ljubezenske pesmi: Oblak glasnik
Smrt je idealno
zdravilo za vse zablode tega sveta. |
Zaupaj! Ti si Bog.
Sedaj pa dokaži! |
črviček...zakaj sploh te skrbi, kako vesolje se vrti? |
Obstaja samo
ena pot,
to je pot v svojo lastno notranjost.
Vse ostalo so slepe ulice.
************************************************************************
MISLEC
Tisoče zvezd
združuje se v jate nebesnih teles,
v okrilju noči, v daljavi neskončni se odvija,
skrivnosten in večen, božanski ta ples,
ki popelje me v sen do naslednjega dne,
ko zamenja ga kopico novih čudes.
Tisoče ptic
razprlo je svoja pisana krila,
v jutranji rosi, v resju ob poti skoz njihovo perje mehkobno,
že skoraj čarobno svetloba svojo pot je iskala,
da iz sanjskih potovanj nazaj me povrne,
še preden iz krošenj dreves začula se pesem bo mila.
Tisoče src pa
koprni, v njih upanje vselej živi,
v meni, v tebi, v brezčasni širjavi duha
ljubezen tiho brsti in se širi,
od zore do mraka in noč za nočjo v plimo mogočno se dviga,
ki v nežnem objemu povrne nas k Tebi.
Ena je misel, a tisoč je zgodb.
Neživa narava; globok
spanec, sanjanje
Živa narava; budnost
Človek –
zavestno bitje s kvalitetami srca in duha; višja stanja zvavesti, razsvetljenje
************************************************************************
Tu smo zato, da se zavemo
celote,
jo živimo in po svojih najboljših močeh bogatimo.
************************************************************************
NASMEH ŽIVLJENJA
Tiho
stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča, modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša okrog narave spleta se koprena fina.
Tam v
globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,
proti reki, proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas zaspanih vran, zaprem
oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v meni tiha radost oživi.
Lahen vetrc nagajivo
veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih
opoj dehteči
prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.
Še veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v gluhi noči.
Kjer
mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin odtava v
pretekle dni, svet, ki ga več, ni v mislih zopet oživi.
Za hip občutim,
kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori so skriti.
V šepetu
valujočih zlatih strun uzrem domači prag, konec je poti.
Ti praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje življenje ni bilo zaman.
............................
čut
vida čut sluha čut otipa čut vonja čut okusa
um, razum intuicija čisto zavedanje, polje energije
Pesem opisuje postopno
umikanja iz relativnega področja bivanja proti absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj pretanjena področja človeka
navdajajo z vse večjo srečo.
************************************************************************
Notri je vse,
česar ni zunaj (tebe);
če sploh obstaja tisto, kar iščemo.
Dokler se tega ne zavemo, iščemo (zunaj) Sebe.
************************************************************************
LJUBEZEN
Iz brezdanjih globočin srca tanka vez se vije,
ki združuje naju v lepoti harmonije.
Od vihrave mladosti vse tja do zrele starosti skupaj sva hodila,
naj na nebu poletno sonce žarko je sijalo,
ali sredi zime od ledenih sveč z napušča je kapljalo,
nikoli drug za drugega se nisva izgubila.
Radost je in je ni, a vse je lepše, ko ob meni si ti,
sopotnik skozi življenja kratkih dni.
Čas neustavljivo drsi preko obzorja minljivosti,
zato še danes poiščiva srečo, poveživa se v enosti.
Morda jutri nov bo dan,
kdo ve, življenje kratko je,
poljub slovesa med zvezdami je stkan.
************************************************************************
NE SKUŠAJ PASTI
Kaj mi mar, če dandanes skoraj vse dobi se za denar,
saj med dobrimi ljudmi ne čutim teh utvar,
ki bedakom razum meglijo, srce hromijo,
dokler v pogubo skupaj z njimi ne zgrmijo.
Hvalabogu, ker nisem milijonar.
Me ne teži, če za kariero puhlo, naduti šefi uporabljajo laži,
ker v prijetni družbi nam veliko lepše čas beži,
ne njim, ki mobitel nenehno jih preganja,
pisk telefonskih tajnic v ušesih jim odzvanja,
dokler od nakopičenega stresa ne umrejo sredi spanja.
Hvalabogu, ker minljiv ugled zame je postranska stvar.
Prava figa, če za urbano čredo police polne so modernega blaga,
tovariš moj se s prazno kramo raje ne zalaga,
zato pa oni drugi mimo izložb hitijo, artiklov znižanih si želijo,
od katerih, ko njih več ni, le molji še živijo.
Hvalabogu, da sem pozabil, kje sploh stoji ceneni Spar.
Mi je deveta briga, če politik še lastno dušo bi prodal, samo da zmaga,
kdor moder je med nami, s tujimi upi se ne zalaga,
je vredno truda oblasti željnega stremljenje, oprto na brezplodno govorjenje,
ko slekoprej pokrije ga plast črne zemlje.
Hvalabogu, odveč skrbiš, da vpliv in moč bi me prevzela, ne to
nikdar.
Požvižgam se, če sodobni strokovnjaki za vsako ceno bili bi radi kasta
zase,
nam za celoto je, ne za drobtinice znanja in sorodne pomanjkljive špase,
čeprav premnogi nanje zdaj prisegajo, v upanju, da nikoli ne zastarajo,
pred resnico svetlo prav do groba pogled vztrajno si zastirajo.
Hvalabogu, da ponos vprašljivi mi v zibko ni bil položen.
Ljubi človek glej mnogo je pasti na tem svetu,
zato pazi, kaj postavljaš si na svoj oltar.
............................
Ne skušaj pasti (ne
poizkušaj se fizično spustiti na nižji nivo)
Ne skušaj pasti (ne igraj se s pastmi, ki jih prinaša življenje)
Pet pasti, katere
držijo človeka v krepmljih in se jih eno za drugo otrese, v svojem
postopnem razvoju:
1: denar; 2: ponos,
ugled, vzvišenost zaradi materialnega položaja; 3:materialne dobrine;
4:vpliv in moč;
5: ponos, ugled, vzvišenost zaradi umskih sposobnosti
*********************************************************************
|
|||
|
čut
vonja |
* |
neznanje
(temina);
globok
spanec (pokoj |
*********************************************************************
. . . . . POLNOST... . . PRAZNINE
Bel labod mehko drsi prek samotnega jezera,
ob
sladkem zdihljaju speče boginje nežno s perutmi zaplahuta,
gladine sijaj vzvalovi, oči ljube se igrivo
odpro,
vesolja čudes nešteto uzro, srce navdušeno ji vztrepeta,
kot bežen spomin je temine pokoj,
odsev
sonca zakriva skrivnosti obstoj.
(Polnost praznine … čas prebujenja.)
Na krilih uvida pravični Rama, obdan z milino ljubke
Site v
miru gospoduje,
o
srečna doba rodu
sonca vladavine širne, ki modrost ti čar prihodnji snuje,
kot mavrice obok krasan ustvarja raj,
zgled bitjem vsem na vekomaj.
(Polnost praznine … val izpolnjenja.)
Ob nečujnem
valovanju zvoka zvesta Radha v objemu Krišne skozi čas lebdi,
v
spirali večni ljubezen njuna ne zbledi,
kot svetloba širi se brez mej,
prek
roba vesolja gre
naprej.
(Polnost praznine … dar življenja.)
Vmes sladke
kaplje - nektar,
božanski Višnu lije,
ko družno z Lakšmi se v soju
onostranskem zlije,
v duši obeh spokoj
kljubuje vrtincu energije, luč joge skoznju polno sije,
kot krinka je ta svet
dejanj, idej.
Zapri oči, spreglej!
(Polnost praznine … luč spoznanja.)
Na lotusovem cvetu Šiva in Parvati v opoju blaženem
sedita,
nad nebom in zemljo, minljivo srečo, drug za drugega dehtita,
kot
prej nikdar in ne poslej..
(Polnost praznine je moč zavedanja samega Sebe.)
NEPREHOJENE POTI
Od kod prihajam, povej,
kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz labirinta davnih zmot."
Previdno stopam, tipam dalje,
zla slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.
O gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček, s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v temačnem kotu le preperela vrv (na tleh)
leži.
Odvržem breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."
Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej (mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo v temi.
Sledim svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika, medlo, a dokler upam, ne zamre.
Po stopnicah zliva se
svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res (mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč
ne napor?
Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je nadel.
Kraj zapuščen me kot tujca dočaka, nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez
sledu.
Telo je šibko, oprem se
nase,
prepričan v zmago, pustim, da duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.
Leta življenja
bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako doživeta.
Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.
Letim dalje, saj v
prsih jasno čutim, kako nevidna sila (me) vabi višje, dovolj okusil sem
nižav,
Himalaja v mesečini se leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.
Še preden kolena hvaležno poljubijo
belino mivke, blagoslovljeni mož smehljaje razblini se (v nič) za
večno.
Sedaj čakam
na njegovem mestu tam, počivam, premišljujem budno:
Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.
Kdo si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi, spet drugič kot plamenu v vetru mi ne
postavljaš mej.
Samo sprašujem, šepet srca odgovor da:
“Ne išči več, zdaj veš …….. da me imaš.”
............................
Zasnova pesmi je
trodelna, kakor pri Dantejevi Božanski komediji (La Divina Commedia).
Opisuje evolucijo posameznika. Na začetku so vsa čustva temačna:
strah, dvom, nato preidejo v
upanje,
pričakovanje, in
nazadnje dosežejo vrhunec v prepričanju, domišljiji (sanje), hvaležnosti, ljubezeni.
Pekel prehod Vice prehod
Nebesa
***********. O prelivanju
Tišine v njeno nasprotje (1-3) .************
Tišina je naravna uteha za skrajno razigranost.
Izrazna razigranost je radostno nadaljevanje vrhunske Tišine.
V vrhunski Spokojnosti je izvir poskočne izraznosti.
Presežna razigranost se spontano povrne nazaj v Tišino.
Ko Tišina doseže svoj vrhunec, z radostjo spet zapleše v poskočnem ritmu.
Ko se življenje skrajno razigra, Tišina postane najboljša prijateljica.
************************************************************************
PREŠERNI SMO MI
Prešerni smo mi,
Razveseli se še ti.
Vsaj za nekaj dni
naj vsakdo meditaciji se prepusti.
V kaplji ocean se skriva,
svet neznan v tišini se razkriva,
zato postoj popotnik
večni,
telo tvoje je kočija,
(daj) izprezi vrle konje, njih korak poslušni,
mar ne čutiš, kako svežina prija.
V spomin nejasni bledijo stare rane,
ko med prijatli zbrani
tkemo vezi nevidne, srčne,
opoj ljubezni nas vodi v dni čuječne, srečne,
v svet, kjer le nektar s cveta kane.
Le eno željo milostljivi Bog usliši,
da oljčna
vejica se nikdar ne izsuši,
miru beseda naj se širom Zemlje sliši
po zaslugi tvoji, hvala Mahariši.
JGD
************************************************************************
ZAPOJ
Čiv
čiv.......čiv, čiv
žvrgolim, še vedno sem živ.
Skozi okno poglej!
Ždim v zavetju brezovih vej,
zlat moj je napev, trebušček pa siv.
Kar pomnim, takšen sem bil.
SLAVEC
************************************************************************
Vseeno je, k(j)er je
vse eno.
************************************************************************
VSEH VRST JEDCI (prva različica)
Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej zdaj novodobnega
"junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.
Prostojedci niso izbirčni;
njim, gurmanom, vse je v slast.
"Mi pijemo in hrustamo za užitek, za zabavo,
samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo,"
pravijo, "še malo mar nam ni,
če pri trebuščku pozna se balast."
Prascojedci...ti prostaki vdali so se mesu, jih odtlej
pogosto muči zgaga.
Klobase, zrezki se na 'talarju' vrstijo, še po bifteku sline se cedijo,
njim, ki vsake kvatre kakšno kilo se zredijo,
dokler srce dokončno ne omaga.
Prestojedci pa poskočni bodo še naprej in
čili,
saj žitno, stročno zrnje jim zdrav je nadomestek živalskih proteinov.
Poleg sodi kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov,
smo makrobiotiko kar obetavno naznanili.
Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen red;
ne skrunijo ničesar, kar leti in lazi, še na čebelo drobno pazijo.
Od darov živalskih le med in mleko si sposodijo,
z nožem ne dotaknejo se čred.
Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Že poznanim dodali novo so prehransko muho;
sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho.
Izvrstno, kakor prerojeni, se držijo pokonci.
Praznojedci zares nenavadne so izjeme.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje.
Kdove od kod se vzelo je to božje seme.
Ah, naposled od ust do ust se
širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa dober tek za vsak
slučaj vam voščim,
dobrot najboljših, poln krožnik iz srca privoščim.
............................
V sodobnem času soobstaja
več oblik prehranjevanja, ki so neposredno povezane z ravnjo
ozaveščenosti posameznika.
Zaradi besedne igre sem jih označil z malce nenavadnimi imeni, saj sem jim
želel nadeti skupni imenovalec,
znotraj katerega pa obstajajo razlike.
Tako so vsem skupne črke Pr???ojedci (z malce šaljivo asociacijo), razlikujejo
pa se le v treh črkah v sredini.
V zadnjem verzu pesmi sem z
vejico namignil, da najboljše
dobrote
niso povezane s polnim krožnikom, ampak jih je treba poiskati drugje.
*******************************************
VSEH VRST JEDCI (druga različica)
Nekoč v davnini
nastal problem je s hrano;
res človek vedel ni,
naj obožuje sladko, kislo, grenko ali slano.
Poglej zdaj novodobnega
"junaka"!
V njem nova bitka se vnema,
zato toliko premleva, tuhta, kaj ga za kosilo čaka,
koga pri jedi naj posnema.
Prostojedci uživajo vse po vrsti.
Karkoli vonj, pogled premami brž znajde se med prsti.
Samo da je okusno, pa čeprav ne najbolj zdravo.
Oni jejo iz užitka, za zabavo.
Prascojedci so vdani mesu; ob njem se tem prostakom sline
pocedijo,
zato klobase, zrezki, biftek se na 'talarju' vrstijo.
Potlej mnoge peče zgaga,
srce prezgodaj jim omaga.
Prestojedci bodo poskočni še naprej in čili,
seveda za razliko brez živalskih proteinov.
V žitnem, stročnem zrnju nadomestni vir so našli,
poleg kuhano zelenje in dovolj bo tudi vitaminov.
A karkoli odličnega na njihovi je mizi: rjavi riž, dišeče
popečeno sadje ali sojina polpeta,
imenujejo nadvse zveneče in učeno makrobiotična dieta.
Pridnojedci zelo spoštujejo naravo, njen sveti red;
od živali med in mleko si sposodijo, z nožem ne dotaknejo se čred.
Sočutnost ta jim v prid je šteta.
Ne Kekec, za njih le vegetarijanska je pašteta.
Presnojedci sploh ne ubadajo se z lonci.
Kar surovo je, menijo, ohranja bistro glavo, telo drži pokonci.
Sočni sadeži, solate sveže zamenjali so vročo juho,
čez noč povsem pozabili so na kuho.
Praznojedci nenavadne so izjeme danes;
se čudno vedejo, izogibajo jedi, tako se zdi, zares.
Snov fina takim zadostuje,
čist zrak, svetloba sončna njim življenje vdihuje
Ah, naposled od ust do ust se
širi sladki glas,
da kmalu vzide čas,
ko človek po nepotrebnem ne bo se bremenil.
Kar besed blagih pride na izust, vsakdo bolj bo cenil.
Pa dober tek za vsak
slučaj vam voščim,
dobrot najboljših
poln krožnik iz srca
privoščim.
Oba izraza pa lahko tudi povežemo in dobimo bolj vsakdanji pomen v smislu posvetnih užitkov.
********************* . . Tri misli o puhlosti izjav . .*******************
Izjave nimajo (dejanskega) vpliva na stanje Resnice.
VESELI
POKOJ
Sreča v duši, ko ozreš se nazaj,
sledovi pridnosti, draga Maja,
so vidni povsod,
živijo med nami ponosno.
Desetletja je cvetelo prijateljstvo,
še dlje spomin povezuje naj...
ker v tebi našle smo zgled,
pod bremenom ne bomo nikoli klonile.
Zato sedaj brezskrbno spočij se.
Sijaj novega (jutra) se ti nasmiha,
kajti odkrila boš tisto,
kar največjo srečo rodi - mir, mir, mir.
DOMOVINA H.C.ANDERSENA
Prek neba v nizkem letu oblaki drsijo,
planjave valovijo v dalj, tja do obzorja,
mehko preprogo zeleno, živo, veter češe,
na njih čisto za sebe kmetije samoto krasijo,
polje Duha.
ALI ŽIVIM
Ali bel cvet čudovito dehti?
Encijan fin, gospa Hiacinta
in jeglič kimata lenobno.
Meglice, nizki oblaki,
prikrivajo romance sinjih širjav;
toda upanje vseeno zlato žari.
SEDEM STANJ ZAVESTI
Glej ljudi, ne stvari,
človek božji, čas beži.
A ti padaš, se pogrezaš globlje,
v brezno sanjavo, v volje tuje.
Lahko se budiš - če želiš -,
zbudiš preden zaspiš.
Pozne noči so nevidne vse poti,
le zvezda danica z vzhoda nebesa krasi;
kakor most do večnosti se zdi.
"Pozdravljeno sonce," si rečem,
svet snovni, premrli obsijem,
svoje topline mu ne odrečem,
ker nezamazan se iz objema izvijem.
Poigravaš se Ljubeznivi,
plitki odraslosti še Nedoumljivi.
Neskončno preveč te je,
razen za predano srce, tako pač je.
Samo(tno) bistvo je spremenjeno
in obraz večnosti je vedno vesel,
saj poljubna delitev izgubila je smisel,
vedoč, da vseeno je, kjer je vse Eno.
navodila za uporabo: "Pesem lahko prebereš tudi večkrat."
Bodhisatva – Tara -
Flamenko
V
pričakovanju se pesem rodi,
spoštljiva in nežna(,)
kakor plaha reka življenja,
vračam (vse bližje)
se k tebi.
Smehljaje
se biseri kotalijo
iz skrinje zaklada
(očem)
skrite
ob skrivnostnem pogledu
moje drage kot vedno odete v belo.
Kadar drsi
skozi dlani,
ni časa, samo svežina;
tako čista je le ljubezen,
si
ti, o le ti, saj nimfa si.
“Ker
ljubim svoje nasprotje -
(v)
meni zares kakor ogenj si,”
mi
odgovoriš, a v resnici z besedami dvoriš:
“nikdar svojega čustva ne pogasim;
tu sem, namenjena, da te
hladim.
Z
nežnim urokom začarana
sežem do neba, postanem meglica,
sem priča (zrcalu)
prav vsemu,
ponosna spoznam, v neumrljivem objemu.
Moja svoboda, za podarjeno nimam vračila;
kapljica sem, ti ocean…
…je mogoče (“da”)
na_svet (si)
le zame poslan,
o izpolnitev neizrečenih želja.
Prijetno vroča španska je zemlja
- morda kakor ženska v blagem zavoju,
skoznjo teče reka Jerama.
Om śanti, śanti,
śanti (om mir, mir mir)
**************** namig potrebnim *******************
Ni treba, da z raketami
sež(g)eš do roba vesolja,
ni treba, da s tehnologijo omejiš sužnje, ki delajo zate,
ni treba, da si ti sam ujet v zakleti zlati
ječi, v kletki brez sonca,
ni treba, da se milijarde prelivajo na tiste oaze,
ni treba, da se spreminjaš v nič, ko toneš na jahti želja,
ni treba, da te privlači puhla modnost, blišč, zlagano vreščanje z ekranov,
ni treba, da te slavijo, ti, ki slave ne upajo doseči, ker so preleni,
ni treba, da blebetaš, kakor kupljeni vazali, katerim kaos je vsajen v glavo,
ni treba, da moriš, ožemaš svoje brate v hipnozi, fatamorgani zla(ti) !!!
Od vsega tega samo nekaj je bolj potrebno
Da postaneš človek,
potem krasna duša, stanje všečno,
da naposled boš sij, ki je sinonim za večno.
************************************************************************
Bog ali boginja,
vstopi nesojena ljudska svetinja!
Drugo so sanje – mora velikih razdorov.
Je že bolje zaviti na pota čistih nazorov.
Ker razsipna ljubezen je vajina
slast,
raznorodni otroci (vseh barv) zlahka zaobidejo čast,
četudi slepci medtem še naprej opletajo s koli,
opit od Resnice sem kot prej nikoli.
Z žarki in reko in cvetjem je
okinčan celo ta nižji raj,
kjer občutje topline se mehko preliva iz (materinskih) oči v
oči.
Toda v senci (studijskih žarometov) in pred ekrani nekdo si nabira moči,
ha, ne bo nas premamil, v miru počiva Kraljev zaupni saraj.
Veš poet svoj dolg – “Povej !”
–
ali kakor pravi svetnik zavit si v molk? “Le glej…”
Na vsak drobec človeške gol(g)ote
vsujem trikrat toliko transcendentalne lepote.
|
|
|
|
|
---|
|
|
|
|
|
|||||||
|
Vmes, seve, tekla so leta, |
||||||||||
|
|
ko da je vstal na novo. |
|
||||||||
|
Boter
zadnji
vzel je slovo. |
||||||||||
|
|
- če dobro pomislim - |
|
||||||||
|
nekoč
me ne
dosti drugačen “Kaj ti je, pepe? |
||||||||||
|
|
||||||||||
|
Prav*
ničesar
doslej
nisi spoznal.”
“Meni
se zdi…” se
braniš, “...zdi
se mi, da vem...” |
||||||||||
|
“Pojdi sedaj, veš, dolga je pot, |
|
|||||||||
prekmalu.... |
se
duša v
hipu zmrači, tudi bratu oko orosi. |
||||||||||
|
|
||||||||||
|
spet
sva
dva, sva dva |
|
|||||||||
|
|
|
|
|
Slavni možicelj vzvišene drže se je spotaknil.
V počasnem posnetku smo ga videli
padati in psovati zgubano rdečico na obličju preproge;
s tem kršil je protokol, zasluženo plosko telebnil.
Zbrane množice revnih izpolnijo svojo dolžnost;
ni šlo za telemark, vendar z'lo
glasno ploskajo.
To vsekakor je vest za slovenske novice.
Daješ mi kruhek, umrla je nežnost.
Rodna duša je sita glamurja, slovesa,
ki le imetje al' imenitnost zrcali, nikoli poštenja.
Čuj, kako invazija zelencev bahavo trka na vrata,
češ, naš lastnik gradil bo, kjer do sinoči dehtela so košata drevesa.
Z nasmehom v deželo se prikradejo, tam živijo
pod pretvezo napredka kot zajeda v tkivu.
Njihova začetna sreča ni vredna niti kančka skrbi.
Slovani (še dandanes) so kleni, ob slovesu oblačka igraje slavijo.
*******************************************
Plima
bolečine polagoma mine,
večen je biser, iz nje porojen.
*************************************************************
Hej Krišna,
zakaj si samo ti Krišna?
Vzvišen nad zemeljsko bedo,
nikoli podložen plehkemu snubcu
na leseno piščal ubiraš zvoke Ljubezni.
Prosim, kdaj vsak dih, dodatno čakanje, se izteče?
Medtem, o
Rama, vsaj podvoji se Rama!
Potlej svojim podanikom skupaj v srcu bi kraljevala,
tako nesmrtna je slava solarne rodbine.
Ker tetiva slajše od harfe zveni, v imenu Sočutja,
vso stisko tudi moje preteklosti zdaj, zdaj boš obglavil s pravico.
Joj Mati,
oprosti boginja, si edina,
ki ne smeš biti pozabljena.
Odrasli smo kakor poredni otroci,
malček zasanjani, lepa si Vsa.
Iz bolečine se vseskozi norčujeva, kajne moja Mati?
DVOBOJ
Tišina se je
vrnila,
spoznanje
moči,
vsemirje molči,
neznanokam
strast je pobegnila.
Lisica, kje je tvoj brlog –
skrivno
vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi me
vabijo v mestni log.
Še ena past, sedaj človeška;
umazano
postaja,
laž nagaja
v deželi
narejenega nasmeška.
Tu bova krvavela v boju,
naj_boljši
preživi,
torej začni
princesa teme
v opoldanskem soju.
Nisi se uspela dobro skriti;
priznaj
poraz,
svoj obraz,
izdajalka, ki
ničkolikokrat si me skušala ubiti.
Bilo je srce ranjeno,
simbol
poguma,
onstran razuma,
tako je
pravzaprav usojeno.
»Zmaga je poraz in poraz je zmaga,«
sulica
švisti,
mrtva obleži.
»Gladko
prekošena si sovražna zalega.«
(Le kdo
bo zmogel razumeti ta verz? Tekmuj in zmagaj v najcelovitejši razlagi.**)
Mir je spet udomačen,
nekoč
nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.
********************************************
SAMOURESNIČENI
ve,
kdo
komu
govori
in
čemu
to.
Za
njih ni
tolažnika;
|
|
POEZIJA O TISI
|
||
Ti si |
Eden, |
Zelena, |
Zgini finančni sodnik, |
|
Beli so bogovi ocvrti, |
|
Ti
pogled modri – vodnik, |
|
|
adijo t’ršica.
|
Smo v presežno zazrti, |
|
Neotova barka varen je
pristan, |
Zgini razsodnik, |
potem bo pravica. |
Beli so bogovi ocvrti, |
me
ribe klene, |
Indigo vedeči otrok, |
adijo
t’ršica. |
Smo v presežno zazrti, |
a naši
farje ne. |
Neotova barka varen je
pristan, |
Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.
Nenasitno ko vodomca strmoglavita
potomca.
“Po svoje nikar, samo nikar po
svoje!”
– torej le Sebe ne, vdihni druge,
od zunaj vsiljene bacile kuge –
velí sorodstvo, družba pôje.
Zdresirani potomci, razprtih kril vodomci.
Pris(o)tnost duha se porazgubi,
češ, saj tisto, kar pozabimo, počaka.
Od prvega Očaka važnejša je pasja dlaka,
čeprav Ta ne hlini (po človeško), da nas ljubi.
Na preži vodomke, zrcalne potomke.
V znanem slogu zgodba spet in
spet se ponovi;
za sina spodobi se…: ugledna stroka in zaroka,
zaradi roka nagla poroka, za konec oporoka;
se fantazma sreče še krepkeje obnovi.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Rešilna bilka – sedaj ali nikoli
brez utopične reprize se boš izkobacal
iz pozlačene celice, katere ujetnik si postal.
Sonce je tiho, nezbegano…sanjalec, na prostost izvoli!
Ni vodomca, kakor tudi ne potomca.
Vidiš, hipnotizem nič več ne
ponavlja se,
že resnica Budnosti v obrisih se pojavlja.
|
|
|
|
?
|
N
N
|
Čeprav si svileno ovita s tančicami, spodobno zaznavam te v prvinski goloti, ničesar ne moreš mi skriti, Čiste oči rahlo trenejo in si kakršna si: s polnimi nedri vesolje nahraniš, vendarle z oboževalci se ljubiš. |
|
tedaj kot Mukambika si se razodela, niti dotika zvedavega mi branila. V mojih mislih, videnju, popolnoma odeta zame zgledna si, nerodno je množici sleparjev, ki je sodila, . da s cunjicami ponos se vrača. Pen€z niče$ar ne poplača… |
?
?
?
|
? |
|
|
|
|
|
|
|
ZA BRANJE TE PESMI RAJŠI UPORABI INTERNET EXPLORER in ne drugih brskljalnikov, ker imajo težave z izpisom puščic.
Pesem je ravno toliko šifrirana, da je nepoklicani (brez iniciacije) ne bodo nikdar razvozlali.
Možni načini branja:
- normalno branje (najprej leva kitica, nato desna kitica )
- sledi roza puščicam (leva kitica od spodaj navzgor in nato desna od zgoraj navzdol)
- sledi zelenim puščicam (beri izmenjaje levo in desno kitico po ključu LDDLLDDLLDDL )
******************************************************************************
Tako kakor je bedak osamljen v družbi modrih, je tudi modrijan osamljen v
družbi bedakov.
Edina razlika je, da bedak prepričuje modre, da je pametnejši od njih,
modrijan pa nikogar ne prepričuje, še najmanj pa bedake.
*************************************************************************************************
Noč je
ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.
Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.
Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.
Volneni kožuhi v sprevodu, vmes kozja brada.
Komaj pojavne gazele, nevidni šakal ne napada
… v sorodu sta si …
vpadljivi turban nomada
in nakit masivni, ima ga snaha mlada –
ta zapestja, mesto srebrnega zaklada.
Dežna kaplja je mati, duša puščave.
Vedno sita je opica, ki ji prinašajo hrano v kletko,
vendar se ji ne sanja, kaj je svoboda.
Domala ni ljudi, ki bi živeli drugače.
Prepoznam jih – v trenutkih, ko želodec je prazen,
zobje se bleščijo, svoboden
nasmešek jim veje z obraza.
ps: Se opravičujem, če v ujetništvu rojena ptica
ne razume pojma svoboda.
Le zobaj brikete (po znižani ceni) !
*************************************************************************************************
Adi Šankara je bil najboljši musliman, Mohamed je bil
najboljši kristjan,
Jezus je bil najboljši budist in Buda je bil najboljši hindujec.
Kdor ni zmožen potrditi tega dejstva, si ne zasluži,
da se imenuje hindujec, musliman, kristjan ali budist,
saj je njegova religioznost navadna farsa.
*************************************************************************************************
.
|
nesMISELNI VRVEŽ
|
|
BLODNJA_komunikacije .COM .COM .komuniciraš
spet, |
|
|
|
(pozimi) NE POZABI NAME |
|
|
|
»Priletla
na okno snežinka si bela,« |
|
|
|
OBČUDUJ ME (spomladi) |
|
|
|
Po češnjah, brhkih nevestah,
rojijo čebele. |
|
|
|
(poleti) SI NEBO NAD MENOJ |
|
|
Objemi oblak, |
»Slapove
luči, najkrajše noči,
|
|
|
|
KER MI PRIPADAŠ (jeseni) |
|
|
|
Lastovka
z mladiči odleti, zvesti so črni kosi, Tudi
na koledarju jih zmanjkuje,
|
|
|
|
|
|
V
višavju Kodačadri barve živé,
in bilke v vetru, ki nežno
pihlja, se zlijejo z nebom,
|
Kaj vsak dan storiš, da jutri kot ponavadi bo sonce
sijalo?
Nič!?
Stori(š) kaj vestno (vsak dan) , da jutri še vedno
boš užil svežino bistrih voda! (?)
Kaj
redno (vsak dan) storiš, da tudi jutri lahko
boš počival pod nebom košatih dreves?
Nič!?
Stori(š) kaj ‘zaboga’ (vsak dan) , da jutri svet že spet
bo vladavina miru! (?)
Nič!?
S pomočjo strojev (tipkami) pogovarjaš se s
stroji (ljudmi*),
zgubljaš dragocene minute, ki so ti dane.
V redu. Danes je dan, ko eno ničvredno življenje – vse ti vzamem.
Skrajšani različici:
0001 oziroma 0+0+0= - 1
* npr. navdušeni uporabniki Facebook-a
*********************************************************
Edino dober človek prepozna govorico modrecev.
Nebodijetreba govorico bolečine razume vsak bedak.
************************************************************************
Nenehno smo oblegani z berači
ko črnila zmanjka.
|
************************************************************************
Kako smešen je vaš svet.
Osmrtnica.
Spet ena kapljica je izpuhtela,
vendar morja to ne prizadane.
************************************************************************
tu počiva zvezdnica severa,
to v marmorju je njen epitaf:
Naslednja pesem je posebni poklon nečakinji Darji za njen
rojstni dan
PREHITEVAM ČAS
Čas živih dni neustavljivo drsi
preko obzorja minljivosti.
Zdaj odhajam onstran morja,
kjer preteklo ukloni se prihodnosti.
Kdaj povrnem se nazaj
- še
sam ne vem trenutka -
da povem, kako vodijo ta svet
moje lahne misli.
************ Pregovorna razlaga božanske ali živalske nravi človeka ************
Kar z ritjo naredi, z glavo podpre.
Kar z glavo naredi, z ritjo podre.
************************************************************************
ŠČEPEC SOLI ( Bog daj nespoštljivemu bedaku )
Zjutraj sapo je zajel, a večera ni dočakal.
Na ulici mimoidočih (-m) prodajal je prigirizke,
ko ugriznil je v kislo jabolko preizkušnje.
Ščepec soli mi je odrekel,
le toliko da mojemu paradižniku bi okus popravil.
Uboga para, ničvredna, mar ni razumel jezika?
Ne. Bil je pač eden v neskončni vrsti kopij,
ki jih je natisnilo življenje in smrt pogoltnila.
Še zadnjič se obupno je napihnil, kakor da je kralj sveta.
A čarovnija ni uspela. Ostal je žaba.
Korak mi predolgo ni zastal. Gnalo me je upanje,
da še pred mrakom našel bom kopijo, v kateri so barve oživele.
Razočarani, pa vseeno potolaženi smo dobrotniki sveta.
Skoz’ nas sončna luč in zrak in čista voda
brezplačno priteka,
na svet bednih se v slapovih steka, v zameno ničesar ne
zahteva.
Le kanček spoštovanja mi nakloni.
Sicer v ognju, ki (lahko) dajo ga sinje oči,
še isti hip zaustavim ti nesmiselni utrip.
Skrivnost za vselej nosim v sebi.
VESolju * preDAN
Prav
NIČesar NOČem,
ker že VSE sem, ker že VSE vem.
Opomba: ampak zabavno se je igrati z ljudmi in
njihovimi fantazijami
KER NISI SAMO BESEDA NA PAPIRJU
Če ne moreš zadrgniti zanke okrog vratu nesramno podjetnih,
ki brez sramu davijo rajo,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš brcniti v ječo debele riti in politike,
ki za lasten žep siromašijo svet,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš poslati pod zemljo vseh tistih,
ki iz navade, zaradi požrtije, koljejo živa bitja,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš zdrobiti lobanje, srca, stopiti na prste
krutim narodom, ki (s križem, srpom ali svastiko) sejejo smrt,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš upihniti plamena v očeh, ki jih zanima samo materija
in ki mrtvo begajo naokoli, po policah (zdaj tudi na spletu),
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
Če ne moreš prisoliti krepke zaušnice bedakom,
ki se nikoli ne priklonijo veličastnemu soncu,
potem beseda Bog nima nobenega pomena.
S kančkom hvaležnosti bi človek lahko obdržal vse, kar mu Bog podari iz ljubezni.
A večina, ti bedniki, niti tega ne zmore, zato naposled
Kjer ni ljubezni do Boga, ni ljubezni do Sebe.
Kjer ni ljubezni do Sebe, ni ljubezni do drugih.
Kjer ni ljubezni do drugih, kjer ni ljubezni do drugih,
je svet najgloblji pekel - kraljevina denarja in seksa,
kjer sonce v mukah zahaja; tako imenovana zahodna klavzura,
kajti kako si taka beda lahko zasluži
naziv zahodna kultura.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
svojevrstveni meditaciji
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zavedaj se! doslej je bilo vse tvoje početje popoln nesmisel,
čeprav so se drobne utvare (zadovoljstva), ki jih nudijo majhne
reči,
tebi zdele smiselne, o žival v človeškem telesu.
Izmotaj se iz ječe tega sveta, v
katero si se sam zaklenil
in v zmoti odvrgel ključ skozi okno – omotičen pozabil, kdo si.
DOLGA PRIPRAVA
10 rodov mojih prednikov je poraženo zapustilo planet,
toda zvaliti krivdo na druge je nedopustno.
Blišč znanja ni vreden zanikanja,
za katerim se plazijo sence!
10 grobov je posutih s cvetjem nežno bilo,
da nehote vprašal sem sebe, kaj je smisel prihoda.
Zaman bi bile minute oklevanja,
če skozi špranje časa (iz notranjosti) zaveje vonj po življenju.
Zato 10 let, včasih v mislih, pogosto brezglavo,
iskal sem odgovore jasne in krasne.
Za prodor v duha so si sledile metode obleganja;
utišal sem ga, s potovanji po znanih deželah zopet razvnel.
Še 10 let sem vztrajal na svojih bregovih,
da svetovi kot privid končno po šivih so pokali
in so se pokazali sledovi garanja –
odbleski besed in črnila, zlasti umiranje lastnega ega.
Ćas je dozorel, odvrgel svoje robustne okove.
V 10 dneh, zavzeto prisluženih, v bližini “velike duše”
vse, kar komu bi mučno se zdelo, bilo je poplačano.
Na zakonito čelo se vrnila je krona, (ne ona sestra nevednosti).
Večna je tvoja slava spoznanja, Bog, vrednost guruja neskončna.
Vsebujoč vse
dobro, kar redko se zgodi,
da v kotlini brez zemlje cvet vzbrsti.
Skrbno hraniš – dokaze – sicer tudi mene dvom bi prevzel,
a tako mučne usode meni ne dopustiš.
Hvala.
Potem spet
pričaraš mostove, o kraljica premnogih rešitev.
Kdo si, zelo potrpežljiva, neznanka?
Zakaj me nisi že zgodaj objela?
Res sem bedak, a nisem edini,
v slepoti žal napačni odsevi so možni.
Čudovito !
Več topline
premoreš kakor sonce,
saj združuješ celo sence, zopet v svojem sijaju.
Priznati moram, da je tako.
Samo ti v brezvetrju odpihneš še zadnje ovire,
na poti kvišku povezuješ vse živo
(zato) studenec moje ponižnosti zares je preskromen poklon.
Bodi moja zvesta
spremljevalka, skrita pod imenom Ljubezen,
skozme za ljudi odkrita.
Kratkotrajna
sreča, ti nesreča.
Zgradil revež je dosti gradov (v oblakih),
jih hipoma Nadzornik misli sesuje.
Smrt otroka...bodi v
opomin,
kako poslej čim plemeniteje živeti.
Sprejmi poraz naslade kot seme nove paradigme
(bolj življenjske), kot svojo prvo zmago!
Sedaj le išči
tisti nasmeh izgubljeni,
pravo pot, nikoli več srečo opotečo.
Težko je biti živ od mrtve hrane.
Ko se vrnem, moj dom
je svetišče,
kadar ga zapustim, je navadno smetišče.
Nerodna situacija. Ne morem reči: »Pojdi k vragu!« ker si že tam.
Za glavobol (povzročen)
od ljubezni, Če karkoli lahko si zaželim, Bog, izpolni mi eno samo željo,
poljub je hitro zdravilo.
************************************************************************
da sem kakor Ti (svoboden, srečen, samosvoj), da
nimam več želja.
************************************************************************
V ELEMENTU TVOJE BLIŽINE NAPOSLED UGASNEJO MUKE
Čeprav samo veter si, ki
hladi zgarano telo,
ali svetloba le, ki mavrično izrisuje moj svet;
V mehkobi vode zdaj spet te
prepoznam,
na dan priplava naj vsa resnica.
Preprosta, da skoznjo nam življenje vlivaš-
si mati, ki neguje na stotero načinov.
Kakor sveže puščavske
noči imaš svoje skrivnosti,
za lačne, otrple, utrujene beduine kot ogenj
prasketaš pod zvezdnatim nebom.
Tudi zemlja je rodovitna, zgolj po tebi cvetoča, okrasna.
Kot prostor in čas vseskozi
dihaš, se širiš in krčiš,
ker edino tak hočeš biti.
Vse si v vsem, nikomur enak,
nisem jaz tisti pravi junak.
Sam presodi! Sem tvoj ali nisem?
Brez Tebe sem največji nič.
Svoboden si , ko si v
vsakem trenutku pripravljen storiti nekaj,
kar bo vznemirilo nesvobodne ljudi, jih navdalo z nelagodjem.
Če si v stanju svobode, nimaš več vprašanj, ki si ti zdijo pomembna
in so (glede na motiv) drugačna od otroške radovednosti.
Npr.: Sprašuješ ljudi, da bi
spoznal njihovo mišljenje, navade ali slabosti;
in jih na ta način
podredil in izkoristil za doseganje svojih ciljev.
moški
glas (pevec, izvajalec); DRUGI
MOŠKI GLAS, KI SKOZI PESEM KOMENTIRA;
ženski
glas;
refren
TA
BARVA OZNAČUJE ENO ALI DVE MOŽNI RAZLIČICI DELA BESEDILA
Od krsta do
krste
Uglasbena za vas, je
zgodba ta resnična,
ni zgled, kar zmore mati bledolična,
ja, ja, vsem znana fina gospodična.
V ZAPRAŠENEM PREDALU SAMEVA BABIČIN NASVET
Za ljubezen mera ni užitek,
če je zrela bera, čarobni je napitek,
sicer, moj, moj, prirast ni ravno dobitek.
DOBRODOŠLI,
8 MILIJARDNI DELČEK** VELIKE
ČREDE; |
**DEL |
Že kot otrok drobnih
trikov si se učil,
kako na en mah dve muhi boš ubil.
Ne, ne, ni šala, če fant je nagajiv.
Od krsta
do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
Razvajen dodobra in rahlo zavaljen zajahal**
si mladost, |
|
V
NAŠI DOBI TAK STREMUH, UH, |
A TA PRAV' STREMUH, UH, |
Fej, fej,
dandanes na žalost vse se kupi, |
|
Od
krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
Jok sužnjev te ne gane,
modrih ne trpiš,
ah, ah, ubog si - za sebe le živiš,
da pridobiš, kar želiš.
STEKLENA KROGLA PA PREROKUJE: "Vse pridobljeno bo izgubljeno!"
Materialistova doba,
vse tja do groba, polna je naslade.
Poglej, kako postarano telo v hipu zdaj propade!
Zaman, kot kaže, če narava ne laže, nab(i)ral si svoje navidezne zaklade.
Od
krsta do krste
v tem sprevodu ni nakupov mimo vrste
LEPO
JE ŽIVETI ZA ZDRAVE IDEALE.
POZORNOST DO DRUGIH TOREJ KRASI NAJ
TVOJ SVET,
PRISTNA LJUBEZEN BOGATI VES VAJIN PLANET !
POČUTIM
SE, KAKOR DA VESOLJE NA NOVO ODKRILI SMO SPET - RAZODET
*************************************************
OD KRSTA DO KRSTE
ZA ZAČETEK (s)lastna ZABLODA,
SLEDI povsem nekoristno TAVANJE V TEMI.
PRIČAKUJ grenko SKLEPNO DEJANJE, ti ZGUBA!
************************************************
Raznežen tiho prenavlja
se svet,
zaradi naju (bil si spočet) tako lep, tako svet.
Zrela ljubezen bogati
najin svet,
tako tih, tudi lep, tako svet.
Živa svetloba obliva
me, prenovil bom svet,
čaroben za naju, tako lep, tako svet.
Poljubi svetlobo, da oblila bo svet,
skrivnosten za naju, tako lep, tako svet.
Rad bi vam pomagal, a
ne morem,
ker zašli ste, zaljubljeni v laži,
laži v imenu noči,
laži v imenu moči,
laži kardinalne, ki od mene vas loči,
laži, zaradi katerih srce poči.
Bog miru tedaj umira,
kadar prehrupni so zvonovi; morda
ne spite, a niste budni.
Med bregovi, za zidovi, v privid ujeti,
ujeti v meje brez sledu resnice,
ujeti v meje skrajne desnice,
ste kakor sužnji brez pravice,
ste sužnji, umirajoči na žrtveniku medijske novice.
Dvomim, da se boste
spremenili po svoji volji.
Prepozno je, ko mavrico zagrne tema,
tema, ki vse živo izbriše,
tema kot največji odmik od svetlobe, ki upanje izriše,
tema (vaših) neizvirnih misli, sivih kakor hiše,
tema mi ni gospodarica; zaradi nje zapiram vse nebesne niše.
Bila je dolgotrajna služba moja, po resnici povedano, sedaj je zapuščena.
************************************************************************
Človeka se meri
po tem, koliko ima želja.
Torej po količini karme, ki jo ustvari.
(Ne meri se ga po teži,
velikosti, barvi kože, znanju, značaju, položaju.)
Eureka! Izumil sem
fantastično napravo, najsposobnejši računalnik,
ki daje odgovor na vsa vprašanja.
(Op.: um porodi vsa vprašanja.)
Nemir uma je
vprašanje (njegov vzrok), mir je potemtakem odgovor (na vsa možna vprašanja).
Ko je vzrok odpravljen,
posledica ne more obstajati.
Torej utišaj svoj (opičji) um !
ZLATO PRAVILO: ne dajaj obljub, ki jih ne moreš izpolniti.
Vsaka (tvoja) obljuba je laž oziroma ima priokus laži,
kajti skrivnostna narava presega tvoj razum in zato ne veš niti tega,
ali boš jutri živ.
Zato ne obljubljaj ničesar.
Ljubi, namesto obljubi !
Živi danes (svobodno), jutri je ustvarjen za sužnje, ki jih oživljajo grižljaji
upanja (katerim je upanje glavna
hrana).
Zbudi se danes, sedaj živi svobodno, čemu jutri umirati.
************************************************************************
NA PAMET RED VESLA
v zmešnjavi črk najdi primeren naslov
NE VE MLADA PRESTA
PETARDA V SLEMENA
VLADAR MESTA PENE
PRSTANA LEVE DAME
PAMETEN DAR SLAVE
VEM, PRSATA LEDENA
PREMLADA NEzVESTA
Pridi moja premlada nevesta mala!
Razgali me, da ne bom samo svoj!
Nečujno bitje srca, med prsti privid so brhke prsi.
Vdahneš kakor otrok ob rojstvu, zapored zavzdihneš.
Skrivaj dehtiš - po jasminu? - kot princesa (spoznaj se) v davnem spominu!
Sredi noči - ko za res hipno obmolči vse - mir je,
zato lahko čutim, kako drhtiš ob meni,
kakor viharna misel, ki v mesečini se utaplja brez pomoči.
Zakaj si znorela in ne_dozorela?
Zaman hrepeniš po združitvi in čakaš omamnost poljubov,
saj - jaz vem - nemogoča misija je to;
Bodisi da v meni živiš in se nisva nikoli ločila,
kakor ime si pripadajoča mi, ti, moja druga narava v nenehnem pripovedovanju.
************************************************************************
Skodrana gladina (ti) odseva nebo v raju,
ki plaho pojema v lastnem sijaju,
ko spominja se objema prvinske ljubezni,
katero prenaša samo_ta,(ki) trezni.
Polovica je skrita,mar kmalu konec bo mita?
Nikoli (smisla ne izveš), kadar hočeš karkoli !
Le golob na veji že spi...
in to - kako si upa? – pred obličjem večnosti.
Ali je mogoče(n), popoln(i) ?!
*********************************************************
POLITIKA
- majhni se igrajo v peskovniku svoje majhnosti !
*********************************************************
Povsod sami hlapci, do koder pogled vodi.
V tej ‘župi’ ni ščepca ponosne izvorne kulture;
postana čorba, v njej hlasta za zrakom horda kupljenih janičarjev.
Za malo drobiža prodali so vas okupatorju;
v zameno za prazne užitke, privlačne otročji zavesti,
da bi naposled se skisali v strup.
Razjedena je narodova duša, praktično
mrtva.
Telo, gojišče bakterij naslad, lahko propade potem.
Zagotovo!
A zakaj bi jokali, tista peščica
pogumnih,
ki niso le opice in roboti
s plastičnim (u)tripalčnim sranjem v roki ali banano?
Uničenje pride samo po sebi za…
Rod zavaljenih, zamaščenih pokvek
dušebrižnikov,
v katerem ni kančka ljubezni očeta.
To je današnja podoba zapeljevalcev ljudi,
krvnikov sveta, ki se že dve tisočletji kakor rakova tvorba
razrašča v vse pore in kotičke sveta, a le v maniri Goebelsa kakor
jagnje.
Ne prst, še manj brst ali drst,
samo zašiljeni trst in krst (pri Savici).
V tem shiranem stanju prepoznaj - tukaj in zdaj ! -
zadnji stadij največje naravne katastrofe – pojav kuge med biseri teizma,
ki je kadar koli doletela človeštvo,
katero je sprejel ta izvirno ljubek vagabund v vesolju.
*********************************************************
tri
monoteistične religije, ki temeljijo na stalni agresiji do
drugačno mislečih,
so največja naravna
katastrofa, ki je kdaj koli doletela ta planet.;
************************************************************************
Onkraj kruha,
polnega trebuha,
je tista fina drobtina.
Pojem jo, kako rad, seveda.
Mimogrede iz nje porodi se vrlina.
Onkraj vrline,
v sosledju rutine,
sem človek, za hip, otresen strahu.
Zaklad je moj preobrat,
tako sestra veli: »Nehaj garat’!«
Veliko misli pleše po vesolju,
vse neveste (tvojega)
zmedenega uma.
Onkraj misli
usmeri se, bitje. !
Saj veš, nujen je uvid, če hočeš, odkrit_je.
Nocoj razstava zaprta je za javnost.
Redkim je znana, v grob odnesli bomo to skrivnost:
Onkraj besede
ni madežev bede.
Kje sem, ko zavlada tišina?
Ljubim, kaj hočeš, to seme božje resnice.
če tema ostane, polna lažnega blišča,
solza kane (mi) na lice.
Onkraj tišine
ni večjega ničesar.
Ona je kraljica, edina Boginja troedina.
Skrivnost o njej naprej povej, o mladina!
S tem dobo diha zaokrožiš,
potem odideš in nič ne izgubiš.
Razvozljaj uganko 2108 !
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki po svojem bistvu prvi ∞ je
sorodno znana.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki dejansko v prvi(nski) ∞ je naravno navzoča.
Na pozitivni strani ničle je
druga neskončnost, ki smiselno služi prvi, ji pomaga, da naposled zmaga.
Na
pozitivni strani 0 je druga neskončnost, v prvi ∞ je vsebovana, iz nje stkana se ji ne upira.
Na pozitivni strani ničle je
druga neskončnost, ki (vpeta je v prvo) ujeta je v prvi ∞, dokler se ne izživi.
Na pozitivni strani 0 je druga neskončnost, ki kot vpeta zaživi
v prvi(nski) ∞ .
Na
pozitivni strani ničle je druga neskončnost, ki dejansko v prvi ∞ neločljivo je navzoča (skozi refleksijo). ENOST v MNOGOst se preobraža, a do kam ( naj se ji prepustim ? ) , da vse bo prav.
************************************************************************************************
BASEN O PAJKU IN HOBOTNICI |
|
|
|
kopno Ko
pajek spleta mrežo svojo, Droben bil
je, tam v kotu potuhnjeno umaknjen, |
|
|
Orjaške
lovke hobotnice (farmacis
militaris), |
|
|
Poglej
ga, kako se je razvil, napredoval ! Iz enega
kota rad bi obvladal vse, |
|
|
Na
koščke smo razsekali te ostudne lovke,
|
|
|
Končno dobila je svoj nauk: „Iz morja so se dvignile najvišje gore.“ Kitajski
tiger in indijska kobra oprezujeta. |
**********************************************************
po temeljiti znanstveni raziskavi in življenjskih izkušnjah ugotavljam:
obstajajo tri vrste žensk:
dobre čarovnice – Boginje; njim se lahko le spoštljivo in ponižno priklonimo do tal
hudobne čarovnice; ustvarjalke vsega bednega stanja sveta
stare
neumne coprnice; večina
žensk, ker pač vse življenje bolj funkcionirajo kakor živijo;
__________________________na stara leta se to
notranje nezadovoljstvo izrazi kot stalna sitnost